Pozdravljeni vsi!
najprej bi se vam rada zahvalila, ker boste poslušali mojo zgodbo. danes sem stara trinajst in so minila že štiri leta od kar se je zgodila večina stvari, ki so mi poponoma spremenile življenje.

najprej je moj oče zbolel za močno obliko raka, ki ga je najprej imel na debelem črevesju in nato se je v enem mesecu popolnoma nepričakovano vse odvilo tako hitro, da se je rak razširil že po celem telesu. en dan preden je moj oče odšel v bolnišnico v Goljnik je bil v službi opravljal svoje delo kot vsak dan prej samo, kar se je že kakšna dva tedna pritoževal zaradi bolečine v predelu trebuha. naslednji dan je odšel do zdravnika in ta ga je pod nujno napotil v bolnišnico v goljniku. povedali so nam da ima raka na debelem črevesju. to je bila zadnja stvar, ki smo jo pričakovali v enem mesecu se je rak tako razširil, da ga je imel že skoraj po celem telesu. zdravniki so rekli, da ni tukaj več ničesar kar bi lahko storili in zato so ga poslali domov. doma je bil priklenjen na aparat s katerim je lahko dihal moral je jemati številna zdravila in injekcije. raka je imel tudi na možganih kar je vlivalo na njegov sluh in ga je že najmanjši šum zmotil, ker ga je začela zelo boleti glava. nato sem nekega jutra se poslovila od njega, ko sem odhajala v šolo, ko sem po pouku prišla domov ni bilo doma nikogar niti očeta, mame ali sestre zelo me je skrbelo kaj se je zgodilo, kje so vsi. sestra jeprišla domov par minut za mano in nato je prišla k nam še moja babi, ki nama je povedala, da so očija odpeljali nazaj v bolnico saj se mu je stanje zelo poslabšalo. mami je šla z njim. teden za tem je umrl. bilo je grozno umrl je del mojega srca, oseba, ki mi je pomenila največ je umrla. in jaz mu nisem nikoli znala pokazati koliko mi pomeni. krivila sem sebe, saj je tudi kadil in mislila sem, da bi lahko naredila več in ga prepričala, da neha kaditi. bolečina celega sveta se je sula na moja ramena. bilo je grozno.

nekaj mesecov zatem je umrl moj mlajši bratec. čeprav se še ni rodil mi je pomenil vse in je moj mali angelček.

še nekaj mesecov zatem mi je umrl dedek. bil je zelo bolan že kar nekaj let in je bil že en teden v bolnici in jaz sploh nisem vedela in ko sem izvedela, da je umrl je bil to zelo velik šok.

med vsem tem se je zgodilo še nekaj zelo groznega, ki me je zaznamovalo za življenje. moj drugi dedek me je zlorabil. bil je pijan k nam domov je prišel dvakrat. dotikal se me je po mojih intimnih delih, in ne ni potisnil njegovega v mene, če se tako izrazim je pa uporabil svojo roko. bolelo me je. bila je takšna bolečina. bil je grob. rekel je, da naj to ostane med nama. bilo me je strah.nisem vedela kaj naj naredim. vedno so me učili da naj takoj povem, če se zgodi kaj takšnega in to sem tudi nameravala storiti. mami je bila še zmeraj v službi zato sem jo poklicala po telefonu vendar ji tega nisem morala povedati po telefonu, saj je še zmeram njej oče. ko je prišla domov ji nisem več hotela povedati. preprosto me je bilo strah in nisem imela moči. minila so štiri leta in še zmeram ji nisem povedala. pred kakšnim letom sem povedala nekaterim mojim najboljšim prijateljom, ampak še zdaleč ne vejo cele zgodbe. mislijo, da se me samo dotikal ker za use ostalo jim preprosto nisem mogla povedati. bilo me je preveč sram. pred kakšnimi dvemi meseci sem vse to zaupala starejšemu prijatelju, ki mu zaupam in mi je velika opora pri vsem tem, vendar ne ve vseh podrobnosti. vsak dan grem s strahom v šolo da ga bom videla, ker živi v hiši ki stoji ob šolski poti. č slišim njegovo ime me zmrazi, sama ga ne morem več niti izgovoriti. vsak dan jočem, ker se spominjam vsega kar mi je naredil. strah me je. ne vem kaj naj naredim. na koga naj se obrnem, da mu lahkovse to povem in kako naj to povem svoji mami. skozi ta štiri leta sem se zelo spremenila in odrasla in se vsega še bolj zavedam.

torej tukaj vas prosim za pomoč, da mi poveste kaj naj naredim z vso to bolečino ob izgubi očeta,brata in dedka. in kaj naj naredim glede zlorabe, ki se mi je zgodila. predstavljajte si da sevse to zgodi v roku enega leta, devetletni punčki. tako, da prosim pomagajte. jaz sem obupala, ker čez vsa ta leta vsakič bolj potrebujem očeta, ki ga več ni. kaj naj naredim?? vse kar lahko rečem je:
NA POMOČ!!!
Hvala da ste poslušali mojo zgodbo do konca in hvala za vašo pomoč,
zlomljena 🙁

Lepo pozdravljeni,
štiri leta so minila od več zelo težkih izkušenj, ki še zmeraj zelo intenzivno odzvanjajo v vas in so za vas zelo boleče. Povsem razumljivo, vsaka zase je bila preveč težka za vašo starost in tudi preveč jih je bilo na kupu, da vas ne bi zaznamovale. Nedvomno bi tudi mnogim drugim s podobno težkimi izkušnjami v marsičem spremenile življenje. Težke izkušnje v življenju pa je ob pomoči odrasle osebe, ki ji zaupate, ali pa primerne strokovne pomoči v varnem okolju moč tudi postopno predelati in živeti naprej, kljub vsemu hudemu, kar ste preživeli.

Smrt očeta pri vaših 9. letih je bila prehitra. V večini primerov umrejo starši otrokom, ko so ti že starejši, odrasli. Očetova izguba je bila za vas tudi nepričakovana, saj se je njegova bolezen zelo hitro odvijala, na kar niste bili pripravljeni. Hkrati vam je oče predstavljal tudi najpomembnejšo odraslo osebo, na katero ste bili navezani. Opisali ste dogajanje v času očetove bolezni vse do njegove smrti. Spremljanje bližnjega v zadnjem obdobju življenja ljudi pogosto spravlja v stisko. Dogajanja v času bolezni in okrog smrti se žalujoči spominjajo še leta po smrti, tudi ko so svojo izgubo že odžalovali in tudi ko se že počutijo bolje. Pri vaši starosti se nikakor ni lahko soočiti s tako veliko izgubo, to zahteva tudi oporo starejših. Vi pa ste, namesto da bi se ob opori starejših npr. mame in starih staršev postopoma soočili z očetovo izgubo, kmalu po njegovi smrti doživeli še dve za vas pomembni izgubi v družini: smrt še nerojenega mlajšega bratca in smrt dedka. Domnevam, da vam je mama, v lastni stiski ob izgubi v obdobju nosečnosti, morda težje stala ob strani, kot bi vam sicer. Poleg še nerojenega bratca ste nato izgubili še dedka. Čeprav ste vedeli, da je bil vaš dedek že dlje časa bolan, je bila tudi njegova smrt za vas nenadna. Nihče vas namreč ni pripravil na njegovo smrt, na njegovo odhajanje, niso vas seznanili s tem, da je v bolnišnici hudo bolan. Navadno je žalujočim težje žalovati ob izgubah, na katere se niso mogli pripraviti.

Ob treh tako velikih izgubah v zelo kratkem času ste doživeli še spolno zlorabo s strani družinskega člana, ki pa jo, kotste opisali, na nek način še vedno intenzivno doživljate. Svoje izkušnje z zlorabo namreč še niste zmogli v celoti zaupati odrasli osebi, ki bi ji povsem zaupali in ki bi vam pri tem lahko pomagala, prav tako še vedno živite v strahu, ko v šolo odhajate mimo hiše, kjer živi dedek, ki vas je spolno zlorabil. Navajate, da se niste upali zaupati mami. Morda je ob izgubi moža in otroka niste želeli še dodatno prizadeti in ji o zlorabi, ki se vam je zgodila, niste povedali, da bi jo zaščitili? Morda ste se bali, da vam ne bi verjela? Če se do sedaj še niste uspeli zaupati mami, to še ne pomeni, da se ji tudi v prihodnje morda ne boste.

Za nazaj je težko ugotavljati, kaj bi se zgodilo, če bi se zaupali mami in bi vam vaša mama pomagala, kot ste od nje pričakovali. Sedaj se je smiselno osredotočiti na sedanji trenutek, na to, kako sedaj doživljate prestane stiske in na to, kaj lahko naredite sedaj in v prihodnje, da vam bo bolje. To, da ste se izpostavili na tem forumu, je že prvi korak. Tukaj lahko namreč dobite informacije, kako naprej. Pomembno se je zavedati, da vaša stiska ne rabi trajati večno, da se je z njo možno soočiti in jo v veliki meri olajšati. Ker ste še zelo mladi, bi bilo zelo smiselno, da so vam v oporo starejši. Tudi zato ker ste doživeli za vas več težjih izkušenj: izgube in spolno zlorabo. Navajate, da ste o spolni zlorabi spregovorili in da čutite potrebo, da o tem govorite. Zaupali ste se nekaterim bližnjim ljudem. Dobro pa bi bilo, da bi se zaupali tudi odraslim, ki se z žalovanjem in spolnimi zlorabami ukvarjajo strokovno in vas bodo tudi znali na strokoven način voditi skozi proces predelovanja vaših stisk. V vašem primeru ni dovolj, da vas nekdo izmed bližnjih samo posluša, menim, da potrebujete konkretno pomoč in podporo.

Glede soočanja z izgubami bližnjih, ki ste jih doživeli, lahko pokličete na Slovensko društvo Hospic, ki nudi tudi oporo mladim, ki so izgubili bližnjega. Vsako leto organizirajo tudi tabor za mlade z izkušnjo izgube, ki se imenuje Tabor za levjesrčne in je brezplačen. Pokličete jih lahko na telefonsko številko: 051 618 261 ali jim pišete na e-naslov: [email protected]. Slovensko društvo Hospic ima več enot po vsej Sloveniji in na tem naslovu vas bodo usmerili še na druge programe, ki jih izvajajo za otroke in mladostnike, npr. na individualne pogovore. Če imate morda zaradi vseh stisk ob težkih situacijah, ki ste jih doživeli, slabši učni uspeh (npr. zaradi težav s koncentracijo, nezbranostjo pri učenju), lahko o svojih težavah govorite z razredničarko ali svetovalno službo oz. še bolje bi bilo, da bi to storila vaša mama. Pokličete lahko na zaupni telefon TOM na brezplačno telefonsko številko: 116-111, ki je namenjen prav vaši generaciji, tam lahko spregovorite o vseh naštetih izgubah in zlorabi. V zvezi s spolno zlorabo lahko za pomoč pokličete Združenje proti spolnemu zlorabljanju na brezplačno telefonsko številko: 080 2880. Osebni zdravnik vas lahko napoti tudi h kliničnemu psihologu, ki psihoterapevtsko dela z mladostniki v najbližjem zdravstvenem domu. Če ste doma v okolici Ljubljane ali Maribora, lahko pomoč poiščete tudi v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Ljubljana (tel.št.: 01 583 75 00) ali Maribor (tel.št.: 02 234 97 00).

V želji, da boste na teh naslovih prejeli ustrezno strokovno pomoč zase, vas lepo pozdravljam, in vam želim veliko poguma in zaupanja vase na vaši poti.

Mag. Polona Ozbič