Lep pozdrav.

Pred kratkim je mojemu dekletu po dolgi bolezni umrla mama. Ona je bila vedno ob njej in si je maksimalno prizadevala, da bi ji olajšala bolečine. Med tem je prejokala toliko solz, da je kar groza.
Približno po dveh tednih po smrti mame, pa je obolela za neko infekcijo želodca, sedaj jo že dva tedna zdravijo v bolnišnici ampak ni nekih vidnih izboljšanj. Zato bo verjetno potrebena tudi operacija trebuha. V bolnišnici je na infekcijskem oddelku, ne mora sprjemati obiskov, vsak dan jo matrajo z raznimi pregledi in preiskavami. Cele dneve joče, in je čist obupana. Poleg tega se tudi zelo boji operacije ter posledic, ki bi jih lahko imela zaradi tega v nadalnjem življenju. Skrbi jo tudi, kako bom jaz prenašal njeno operacijo ter kaj bo, če pride do komplikacij, skratka same črne misli. Tako, na pol na črno, imam stike z njo in zdi se mi, da jo samo še to drži pokonci, da se ne zlomi? Kako ji lahko pomagam? Kaj ji reči, da bi jo pomiril? Ali so v določenih oddelkih res obiski toliko nemogoči, kljub temu, da bi mogoče pomagali pacientu? Jaz ne najdem več pravih besed, da bi jo tolažil po vsem tem kar je prestala. Kako ji pomagati?

Za nasvet se vam lepo zahvaljujem!

Spoštovani Matej,
pogovorite se z njenim sobnim zdravnikomin mu omenite svoja opažanja.Ukrepal bo bodisi sam ,ali pa bo naročil konziliarnega psihiatra,da se bo z vašim dekletom pogovoril in v primeru, da bo potrebna, tudi uvedel psihiatrično terapijo.