Najdi forum

Naslovnica Forum Zdravje Rak Kako živeti z rakom? Smrt-olajšanje ali bolečina

Smrt-olajšanje ali bolečina

pozdravljeni

Pred kratkim sem zaradi raka ledvic izgubil očeta. Imam mešane občutke. Izguba boli…pa vendar je smrt sestavni del življenja. Povedat moram da oče ni bil rosno mlad ni pa bil niti star (70). Ob tej priliki bi se rad zahvalil vsem ki svoje preživljanje ob bolniku napišjo na forum. To je lahko velika moralna podpora za bolnika in svojce.

To kar je pretrpel zadnjega pol leta od odkritja bolezni ne privoščim nikomur. Niti on sam niti mi nismo vedeli kako vse skupaj poteka in takrat ko moraš pomagati enostavno plavaš s tokom in se ne zavedaš kaj prestajaš. To pride za tabo… Vedno nekaj pričakuješ, kaj bo , kakšno je stanje. In prav to pričakovanje te psihično ubija. Sploh v našem primeru ko je bila žal vsaka informacija negativna. V celotni bolezni so bile pozitivne zgolj tri inforamcije; prva da sploh bo mogoča operacija z odstranitvijo ledvice, druga odpust iz bolnišnice domov po 3 tednih od operacije, tretja da ni opaziti zasevkov dva meseca po operaciji….Slabih nažalost preveč da bi jih zapisal. Potem pa šok-v enem mesecu so se metastaze tako razširile, da ni bilo več kaj. Tri mesece po tem nas zapusti. Šele 14 dni pred smrtjo se je tudi sam vdal. Za razliko od vliko primerov naj povem, da so sicer bolečine bile…vendar so brotibolečinska a in pomirjevala kar dobro delovala…saveda z svojimi stranskimi učinki.

Toliko poguma, toliko volje, trpljenja, nesreče. Pomagaš kolikor lahko, čeprav si tako nemočen. Vsem bolnikom in svojcem želim odkrito soočenje z boleznijo, z veliko upanja pa vendar brez lažnega upanja, ker te to še bolj ubija. Kako se počuti nekdo ki dejansko zboli ne moremo vedeti.

V vsaki slabi stvari pa moramo najti nekaj dobrega. Sam sem se odločil, da se nič več ne bom obremenjeval z stvarmi, ki so v življenju tako nepomembne, v resnici pa s samo vsakdanje prepreke. Samo zdravje in družina sta pomembni. Zapisal sem si v dnevnik, da se bom spomnil za vse življenje, ker nočem da čas zbriše rane, ampak si jih vzamem kot opomin za naše življenje.

Verjamem v posmrtno življenje, ni nujno da so to nebesa ali pekel, vem pa da nas oče ni za vedno zapustil. Da je nekje z nami in nam daje znake, le prepoznati jih je treba. Mogoče je to sonce, mogoče luna, ptica, kamen… Večkrat se sedaj po njegovi smrti spomnim nanj ob zelo preprostih stvareh…le zakaj tega nisem znal ceniti prej. Hvala oče da si nam s svojo boleznijo dal neko drugo razmišljanje, neko drugo življenje.

Želim si, da bi to prepoznali vsi.

Hvala, da si to zgodbo delil z nami. Mi je segla do srca in čeprav je že 20 let odkar sem jaz izgubila očeta (70), še kako živo čutim njegovo prisotnost in se ga spominjam.

Tudi sama verjamem v posmrtno življenje v kakršnikoli obliki že ter verjamem, da se bomo nekoč zopet srečali. Do takrat pa so naši angeli varuhi, ki bdijo nad nami in nam kažejo pot.

lp

Strelovod, zelo lepo si napisal.

Tudi sama in seveda moja družina se je srečala s podobno izkušnjo. Danes je od vsega tega dogajanja že skoraj dve leti (zelo podobno so si dogodki sledili kot pri vas, le da je od postavitve diagnoze in do konca trajalo manj, okoli tri mesece) . Se strinjam, da je smrt del življenja, ampak… tako je težko to doumeti, ko gre za nekoga, ki ga imaš sam neizmerno rad.

Meni je še posebno težko na take dni, ki so njemu pomenili veliko in ki jih je vedno splaniral on (Npr. 1.maj). Po dveh letih se že točno vidi, kaj vse je on počel okoli hiše, z vnuki,.., pa tega, ne da nismo cenili, ampak nam je bilo samoumevno.

Poskušam nekako živeti naprej, pa vendar še vedno pridejo dnevi, ko se zlomim. Celo izkušnjo gledam kot šolo za naprej. Oče se je boril do zadnjega diha. Ni obupal, poskusil bi vse, da se pozdravi. Niti mi nismo obupali z njim, celo zdravljenje, smo bili ob njem, tako in drugče, iskali smo rešitve, kjub mnenju uradne medicine. Ampak, še danes mislim, da nas je enostavno čas prehitel.

Moj oče je vsak dan v mojih mislih, sama se trudim biti takšen zgled svojim otrokom kot je bil on meni, predvsem pa se toliko bolj zavedam, da me morda že jutri ne bo več – pa ne da bi si kaj naredila, sploh ne, ampak enostavno sem z očetovo izkušnjo dojela, da smo zelo minljivi in da je potrbno živeti za tukaj in zdaj, ker nas jutri morda več ne bo.

Še danes okoli sebe opazim znake, ki me spomnijo na njega oz. imam občutek, da je še vedno nekje z mano/nami (kot si napisal – zvezde, ptica, ki mi poje ob delu na vrtičku, še preden je zbolel, si je zelo želel psa (tudi jaz), pa smo se zmenili, da ga bomo šli iskat v zavetišče, ko se pozdravi (in ko srečam kakšnega luškanega kužka, si lahko misliš kaj mi roji po glavi), določene številke s katerimi se konstantno srečujem – in včasih so situacije res neverjetne, ko ga otroka/vnuka omenita, ko se spreminja kaj v hiši, pa njega ni zraven, da bi ga povprašali,…).

Kljub temu, da gre življenje naprej, ni dneva, da ne bi bil v mojih mislih. Pogrešam ga.
Pogrešam te, oči moj.

Strelovod, hvala ti za te misli, se strinjam z njimi. Lep dan želim.
NG

Strelovod,
hvala da si delil to izkušnjo z nami, zelo lepo napisano.

Zanima me, kako ti je oče dovolil, da mu pomagaš? Kako si ga prepričal? Meni ni teško ne nest mamo v kad, ne umit jo na postelji na vlažno-z brisačami, ne stat zraven ko bruha ali kašlje in nosit čaje in papice. Ne zdi se mi primerno, da njej govorim, da bo oče pregorel – da je preveč za enega samega človeka da vse to zdrži.

Kako naj ji to povem? Da naj me pokliče kadarkoli me bo potrebovala za 24ur/dan?
Nekajkrat v preteklih letih sem ji to povedala, pa se je užalila, da kam sem jo uvrstila – med umirajoče?Vsak si želi bit zdrav, in na nek način, to da je zbolela, je zanjo bil poraz, ponižanje, saj je živela zdravo, delavno, optimistično, rodila je toliko otrok, ni bila kadilka… vsi dejavniki kateri zmanjšajo možnost raka, niso bili dovolj, ravno ona ga je fasala.
Dejstvo je, da so ji 18 let nazaj rekli, da je zelo optimistično, če preživi do 5 let(napredovali rak prsi),ker je toliko bezgavk bilo že okuženih (možnost številnih metastaz). In res je, da je vsake toliko slabo in potem izgleda da gre spet na bolje, a kako človek ve, kdaj je res konec, kdaj naj se tam res narišem – kdaj so zadnji meseci, tedni? Že pred tremi leti je šlo na pljuča in to leto je slaba jetra. Ostalega da ne omenjam, zato se mi zdi že dolgo časa, da je to to. Pa ni.

Najbrž tudi sam veš kako je človek shiran, no, jaz sem pred vsakim obiskom mislila, da ne more biti bolj shirana kot je. Vsakič znova se šokiram, ko vidim kako je spet shujšala. To opaziš bolj ko človeka ne vidiš pol leta, eno leto. Vsakič se ustrašim, vsakič ji rečem da dobro zgleda, da se drži, in vsakič se ponudim da če bo se naveličala vseh, da pridem jaz, ampak ona vedno trosi isto zgodbo – da ne misli še umret. Tistih mojih eko pripravkov, semenk in čudežnih bal, se je že naveličala. Sploh da ji kdorkoli karkoli svetuje in nosi za probat.Ker tako in tako ne ve, kaj bo lahko spravila vase čez 5 min in od česa bo bruhala.

Mama je stara68 let. Z rakom dojke se bori 18 let (imela ga je še prej, a ni vedela). Vsake toliko časa je na cevkah, potem pa spet izgleda kot da gre na bolje, ko je tršo hrano. Čira-čara nemogoče kombinacije da preživi in bori se kot levinja. Z njo živi oče, ki je tečen po naravi, a kljub temu vseskozi pomaga in ji je ob strani. V isti hiši živita še dve moji sestri, vsaka z pomanjkanjem časa in svojimi problemi. Pomagajo koliko lahko, a minimalno – kakšno kosilo. Jaz sem v tujini.

Glede plenic, morfija, miksanja hrane in drugega zaenkrat naredi vse sama, ali naredi oče. Ona ne želi da ostali izvejo, kaj prenaša, in oče je tako korekten glede na to njeno željo, da tudi njim ne govori. Star je 78 let. Zadeve sem opazila sama. Sestre vejo samo za nekaj proti bolečinam, kaj to je, koliko tega je in kakšne so posledice ne vejo. Kakšne doze je imel tvoj oče? Je za to skrbela med. sestra, če mu je bilo premočna bolečina, da je ona povečala dozo, kako to gre?

Še eno zelo teško vprašanje glede tvojega očeta: tisti mesec, ko so se mu vsepovsod pojavili zasevki, koliko je jedel mleka, mlečnih izdelkov na dan in mesa/mesnih izdelkov; in kaj je jedel takrat, ko se se zasevki zmanjšali (ali je to zmanjšanje bilo posledica kemoterapije ali kake druge terapije?).

Hvala za tvoj čas in mnenja. Veliko nam pomeni.

glede tistega, kar ji nosite za probat, “čudežne pripravke”, “koristno hrano”, svetujem da nehate. Vse to rata preveč obremenjujoče za tistega, ki se bori s tem. Vsega človek itak ne more probat, ni nobene koristi od metanja toliko stvari vase. Poleg tega, da marsikomu to ne paše, da bi raje jedel tisto, za kar ve da mu bo “šlo dol”.

Glede klicanja po telefonu mamo razumem, da vas ne bo klicala. Po njeno nič ne potrebuje, pa četudi bi ji takole na daleč bolj težko pomagate. Največ lahko naredijo tisti, ki živijo z njo.

Kar se tiče doz morfija in ostalih zdravil – to uravnava patronažna sestra, ali osebni zdravnik, vse je pa v kontaktu z zdravnikom iz OI. nikakor tega ne moreš početi sam. Zato moraš povedat kaj je narobe – recimo slabost, bolečina je večja, … in na podlagi tega se da nove odmerke. Če človek sam noče ali ne more povedati, lahko to koliko ga boli opaziš iz obnašanja – izraz na obrazu se spremeni ko vstane, ali pa ko se vsede, … take stvari kažejo na nelagodje – bolečino

Najboljša je elastomerska črpalka, če je zdravil več, kjer je vse natančno izmerjeno.

To koliko človek česa poje, je pa pomoje stvar počutja in nima veze z zasevki. Je pa pomoje logična povezava med večimi metastazami in manj hrane, ker se človek lahko slabše počuti.

Strelovod zelo lepo si napisal.
Jaz sem take izkušnje doživljala 12 let – ves čas, ko je trajala mamina bolezen, še posej pa zadnje pol leta. V 49 letu nas je ta mesec zapustila; ostala je velika praznina za ŽENSKO, ki je bila močna – do zadnje minute življenja; polna upanja, da premaga bolezen….

Hvala vsem za mnenja.

Če sem iskren….hudo je…spomini ostajajo.

Pa vendar ko gledam za nazaj je bilo mogoče to najboljša rešitev za vse. Leto od tega smo hodili k njemu na obisk v bolnico. Ko nisi vedel kaj bi bilo zanj najbolje. Vesel sem da sem s očetovo boleznijo naredil križ čez vse majhne skrbi ki nas vsak dan razžirajo……pa čeprav so tako nepomembne. In ne. Nimam slabe vesti, če rečem, da nisem žalosten zaradi takega konca (pa naj mi oče tega ne zameri). Žal mi je samo, ker nisem znal cenit nekaterih stvari ki so se zdele samoumevne. Kaj je počel, s kakšno vnemo. Kaj je imel rad. Tudi tega, da me je naučil biti pošten in delaven, da me je naučil biti dober oče, da me je naučil biti zgleden partner, da je imel tudi veliko napak katerih jaz zaradi njega ne bom naredil…a tega nisem spoznal prej da bi mu rekel samo HVALA. Samo ena beseda…1000x se mu lahko zahvalim na njegovem grobu, nikoli več tako da mu pogledam v oči!!!


@NG

Vsako jutro ko se z otroci zbudim si rečem. Tu smo, živi in zdravi….IN SREČEN sem da je tako. Ni namreč samoumevno da si zdrav. Niti ni samoumevno da se zbudiš… In to mogoče najpreprostejšo misel pa vendar najpomembnejšo mi je dal s svojo boleznijo oz. s svojo smrtjo. To se je moralo zgoditi, si včasih rečem…da sem končno videl tudi drugo stran življenja. Kako ne znamo ceniti stvari ki jih imamo, dokler je vse v redu. Te stvari znamo ceniti šele ko jih izgubimo, v prvi vrsti zdravje.

@štruca
Glede očetovih odmerkov se ne spomnim točno. Imel je silikonsko vrečko z mešanico protibolečinskih zdravil. Po potrebi je vzel še Sevradol. Na koncu je imel v vrečki tako močno mešanico da je samo še spal. Imel je zelo nizek pritisk (ne spomnem se koliko) ampak par dni pred smrtjo je zdravnik potrdil da je čisto pri koncu….predvidevam da je šlo za zastoj srca zaradi velikega odmerka protibolečinskih tablet in pomirjeval (to je samo predvidevanje).

Kaj jesti in kaj delati ob bolezni. Moram priznat da se je s tem ubadala predvsem mama. Je pa jedel zelo malo, skoraj nič. Spomnem se da si je zaželel kokakole…in sem mu jo seveda dal… Sem namreč mnenja, da mora tako bolan človek dobiti tisto kar si želi ne kar je “zdravo”.

Ko smo že pri tem kaj je zdravo in kaj ne… Poznam kar nekaj ljudi ki je živelo “zdravo” življenje pa jih je prav tako doletela bolezen. absolutno se strinjam s stroko, da z zdravim načinom življenja omilimo možnosti za raka. Če bi hoteli danes zdravo živeti ne bi smeli niti dihat več…glede na to kakšen je zrak. Sem mnenja da na bolezen v večji meri kot način življenja vpliva STRES. Služba, obveznosti,… To se premalo poudarja. V času ki ga živimo je tempo res prehiter in prav bojim se kako se bo to začelo odražat na zdravju ljudi.

NA KONCU BO VSE DOBRO. ČE ŠE NI DOBRO, ŠE NI KONEC!

Strelovod, imaš lepe in modre misli. Spomnim se, ko je moji mami umrla mama, po dolgotrajni bolezni. Leta in leta je bedela ali se zbujala po noči in skrbela za svojo mamo. Skoraj 10 let je bila babica pozabljiva in nepokretna, z halucinacijami in težavami na več področij, tudi zaradi kapi. Mama je ves čas čutila bolečino, ko pa ji je mama umrla, se je bolečini pridružilo še olajšanje, saj je vedela da njena mami ne trpi več, to noč je moja mama zaspala kot top in se je prvič po veliko neprespanih noči, dobro naspala.

Ko se je zbudila je čutila sram (češ kakšna hči sem), ampak mislim da brez razloga. Njena mama je namreč želela umreti že več let nazaj, ko še ni bilo tako hudo, saj je bila mnenja, da si zasluži dostojanstvo, tu ni šlo za bolečino, tu je šlo za njeno psihično stanje, saj je hotela vedno ostati tista oseba, ki je učitelj, modra, zbrana, katera skrbi za druge in ne nasprotno. Moja mama pa ni videla nič slabega u temu, da nekdo sprejme, da je človeško da je mama skrbela za njo ko je bila otrok in sedaj se vloge malce obrnejo; zato je bila zelo proti eutanaziji in jo je stalno prepričevala, da naj se bori, da je boljša in da to ni nič ponižujočega če so sedaj vloge obrnjene. Ko pogledam celo situacijo, ne vidim nič sramotnega v temu da se bolečini pridruži tudi tisto drugo, če imaš občutek da je ta nekdo tvoj končno našel svoj mir in da te bo sedaj (brez bolečin in truda) spremljal v neki drugi, njemu bolj prijetni obliki. Mogoče kot nek spremljevalec, svetovalec, učitelj, ki te spomni na svoje besede.

Pri moji 50. letni mami, ki je imela raka trebušne slinavke, je bilo olajšanje ko je odšla.

Vsa ta bolečina kljub protibolečinskim tabletom, epeduralni in morfiju je bila za vse nas, ki smo gledali njeno trpljenje enostavno preveč.

Najhuje je bilo da se je vsega zavedala, da je bila pokretna..imela močna pljuča in srce. Zaradi nizkega pritiska v kombinaciji z zdravili pa je zaspala, za vedno, v spanju. Rešila se je še pred najhujšim.

Edina stvar ki nas tolaži je ta, da se je REŠILA in da je ne BOLI več.

Mami, pogrešamo te, ampak vemo da nas gledaš in nas čuvaš. RTM

New Report

Close