Pred 13 leti je umrl moj oče. Bila sem stara 7 let, brat 13, mami 32. Umrl je za posledicami kožnega raka. Precej časa ga je bolela glava in vedno so mu predpisovali tablete proti bolečinam, ko so mu postavili diagnozo je bilo prepozno. Krivo je bilo znamenje na vratu. Spomnim se da smo šli na obisk ko so mu odstranili znamenje, zaradi povojev nama je mami rekla da naj se ne ustrašiva ker bo tako izgledal in se nisva ker sva to vedela. Leta 89 je umrla njegova mama(moja babica), takrat je že vedel da ne bo več dolgo živel (še sedaj se spominjam njegovega obraza ko so babico odnesli iz hiše (ker še nismo imeli mrliške vežice), ona je umrla novembra 89 on pa naslednje leto v juniju 90. Pri starosti mojih 6 letih nisem dobro vedela kaj se dogaja, ko sem ga videla jokat ko so odnesli babico sem ga prijela za roko in mu rekla: oči ne jokat, sej bo boljš. Pa sedaj šele vem da je takrat že vedel. Mislim da je januarja 90 leta začel s kemoterapijam, čisto so ga izdelale. Seveda je bilo prepozno za karkoli da bi preživel, rak je preveč napredoval, povsod je že bil. Ko je bil v bolnišnici smo hodili na obiske, le redko so naju spustili zraven ,samo mami je smela it k njemu. Edino kar se spomnim je to da ko sem ga videla ležat je imel na obrazu na čelu zarisane črte, pomoje od kemoterapije. Sestre na Onkološkem so nama z bratom, medtem ko sva čakala na hodniku, dala kakšen puding ali injekcijo, vedele so da ne bo preživel, tisti preveč dobrodušeni in čustvovani njihovi obraz so mi dali to vedit, ampak tega sem se spomnila šele ko sem odrasla,prej nikoli nisem sploh razmišljala o poteku dogodkov. Seveda je mami morala pogumno prenašat vse zaradi naju. In je trpela ko je izgubljala ljubljeno osebo. Ko je zdravnike vprašala kaj lahko storijo so ji rekli: saj že itak živi dlje kot smo napovedali, že to je nekaj. Bila je šokirana nad tako krutim načinom komunikacije, z njih je to vsakdanjih za nas ne. Tudi sama sem nad tem, od kar vem šokirana. Ko mu ni bilo več pomoči, so ga zdravniki dali domov – umret, dobesedno,ker niso meli kaj z njim počet, saj bi samo ležal in umiral ne več živel. Mami je celo kupila ležalnik za na balkon da je oči šel kdaj na prve majske sončne žarke ki so bili redki v tistem letu. Kot da bi nekdo vedel kakšno leto bo za nas, je tisto leto vedno deževalo in grdo poletje je bilo takrat (se spomnim ker smo sušili seno in nam ga je namočilo). Oči je hitro umiral. Mami mu je stala ob strani, midva, vsaj jaz nisem ničesar vedela. Iz šole sem pri 7 letih hodila domov sama peš 3km v eno stran. Mami je včasih hitela iz sužbe ker je skrbela za očita ali pa je morala po opravkih z njim. Pa sem šla sama domov. Spomnim se zadnjega tedna njegovega življenja. Bil je precej slab, že nepokreten, ležal je v spalnici zraven pa mami. Tudi potrebo je pomoje opravljal v postellji ker imamo WC v spodnjem nadstropju, nikoli nišel več živ iz tiste sobe, no sedaj je to moja soba. Iz šole sem hodila. padal je dež. Mami je bila doma ni hodila delat, bila je na dopustu. Mene je jtisti teden velikokrat “pobrala”patronažna, ko je očetu hodila dajat injekcije za lajšanje bolečin. Zadnji dan je tudi bruhal, kri predvsem, težko je že dihal. Se spomnim, nisem ga videla,videla sem le kar je mami nosila ven in kaj so drugi govorili, prišel je tudi župnik za maziljenje. Bližnji sorodniki so bili tisti dan pri nas cel dan in mami pomagali. Naju so hoteli obvarovati. Pa vseeno čutim njegove muke in trplenje. Žal mi je ker so ga dali domov umret. Že tako je bilo mami hudo, jaz nisem takrat vedela kaj vse to pomeni vem sedaj pa se mi zdi da bi bilo bolje če bi ga pustili v bolnišnici umret. Bila sva majhna z bratom, stene sob tanke in predstavljajte si kaj vse sva slišala, jaz nisem vedela vem sedaj, brat pa je že vedel, mami pa mlada. Ko bi ji le ne bilo treba imeti moža na lastni postelji, kjer sta spočela otroke, ki je umiral in to v mukah. V takih primerih ko ni več moči, ko res ni več rešitve in upanja na življenje, ko je trplenje najhuje bi dovolila evtanazijo oz, da bi mu kdo prihranil trplenje in mu pomagal umret brez bolečin. žal to ni legalno ampak v takih primerih pa ?. Ne vem kako bi se jaz znašla na njunem mestu, vem pa da če mene kdaj to doleti, brezizhodna situacija, bi rajši videla da moj dragi ne bi moral gledat ljubljene osebe v mukah in trplenju, da bi lepo in mirno zaspala in ne v mukah, to pusti še hujše posledice. da njaini otroci če jih bova lahko imela ne bi gledali tega kar sva z bratom. Ko je umiral je bilo hudo z njim. Noči ne bi preživel tega so se vsi zbrani zavedala. Nama z bratom je mami dala pižamo in potem sva šla s teto (ki je soseda tudi ednina) k njej domov. Vsedli smo se v Yugota in teta je ravno hotela speljat ko je iz balkona nekaj vpila in mahala mamina setrična, deževalo je še vedno. vsi smo odšli nazaj gor. Umrl je so rekli. Midva v dnevni sobi in vsak je dobil posodo če bi bruhala. Meni je bilo slabo, bratu tudi, jaz nisem jokala, brat pa malo. Odšli so po neko gospo ki je očita potem pomagala umit in oblečt. Ne vem in ne spomnim se kje je bila mami celo noč. Midva sva spal v dnevni ona je verjetno bdela in še kakšen sorodnik zraven, ne vem. Njegovo truplo je bilo v njuni spalnici. Naslednji dan so pripeljali krsto. Oči je bil velik, blizu 2 m in ga nikor niso mogli spravit s krsto po stopnicah v nižje nadstropje kjer je ležal (do pogreba doma ker ni bilo vežice) potem so nekaj čarali in ga nosili v rjuhah dol in ga pripravili to vem mislim da sem videla čeprav so se vsi trudili da ne. Potem seveda cela truma jokajočih ljudi na domu. Tudi truplo na domu je pustilo nezavedne posledice na nas 4 (še stari ata je bil živ njegov takrat, umrl je čez 2 leti). Pogreb je bil tak kot vsak pri nas. Vem da nisem jokala. Ednio ko je župnik rekel: žlujoča žena…………, otroka…………..,…………… in starš.Takrat edino je to bilo. POtem nikoli več niti ko so ga spustili v jamo nič, še celo na smeh mi je šlo ker mi je bilo nerodno ker so me vsi gledali. čudno. nisem vedela kaj pomeni smrt kaj se dogaja, slišala sem njihove razlage ampak nisem razumel četudi sem rekla da razumem. Predstavljala sem si s svojo otroško glavo vse po otroško, tako kot pomoje vsak otrok ki gre majhen na pogreb. Ker so se bližale počitnice poletne, sm predčasno odšla domov. Knjige sem basala v torbo iz predala. Sošolci so me nekateri spraševali zakaj je umrl, drugi pa so rekli pa ne jo spraševat saj nam je tovarišica rekla da je ne spraševat. Jest pa pogumno rečem raka je mel, ja kaj pa je to. To je ena žival ki hodi po telesu in te je, sem jim rekla, iz moje male glave. Mami mi je samo rekla kaj mu je bilo jest pa še vse ostalo dodala. Čeprav nisem bila daleč od resnice.
No potem so bila peklenska leta šole. Ker nisem imela modnih in lepih oblačil me niso sprejeli v družbo, ocene lepe, doma ni bilo hrane veliko, ena mala plača in mala pokojnina po očetu in položnice in vse in kmetija in stroški z njo. Veliko oblačil sem dobila podarjenih, ko jih drugi niso rabili, ko niso bili več IN, pa sem jaz dobils lali brat. Drugi tega niso razumeli n polno zbadanja na ta račun sem prenašala in posmehovanja, tudi v srednji šoli (okrog 98 let), zaničevanja izkoriščanja in tunkanja v različne stvari s katerimi nisem imela nič. V vseh teh letih sem imela za oblečt, bi lahko rekli vendar ne po kriterijih. Vse to zaničevanje in pomanjkanje hrane me je zaznamovalo. Spomnim se da je mami rekla da si mogla privoščit v službi žemlje (takrat je bila 21 sit) ker ni imela denarja in je bila lačnam, kosem nekoč v šoli rekla da pač nimamo denarja in da si mami tud žemlje ne more kupit pa so se smejali češ da lažem. Šunka je bila redka na mizi pa še kadar je bila sem pustila bratu da je jedel več kot jaz ker jaz itak nisem rabila toliko kot on (čutla sem tako) on 2kosa kruha ali 3 jaz 1 in bila sem sita. On je pri 13 žačel naprej kmetovati (kosil, popravljal in vse je delal).
Sedaj pri mojih 21, bratovih 26 in maminih 45. Pa je nov problem. Mami je na žalost živela samo za naju. Vse samo za naju. Nič ne da na sebe. Četudi sedaj vsi trije prispevamo k financam. Noče. Tudi naju ne spusti iz rok. premetava najini sobe, prisluškuje telefoskim pogovor, klicar naju za brezveze, govori nama izmišljotine samo da bi ostajala kar naprej doma in se z njo ukvarjala. Ničesar ji ne manjka materialno. Rabla bi nekoga, s katerim bo šla na izlet in kam ven kdaj še plačava ji samo naj kam gre. Živi in dela z nama kot v nekem srednjem veku- Očita nama kaj vse je mogla za naju prenest da sva gor zrastla. če maš otroke to narediš zarad tega ker jih imaš rad midva pa imava bolj občutek da sva ji bla v napoto. Čeprav veva težko ji je bilo, veliko je trpela, ampak midva sva tudi. Ona je izkusila ljubezen in poroko in otroke midva pa še ne. Pa si tega želiva. Ona pa misli da se bova ravnala in živela samo njeno življenje in prav pošteno je postala nadležna. v eni uri pride v mojo sobo ko je doma do 7 krat in sprašuje kaj pa delaš, ja za faks, pa spet in spet ena in ista vprašanja. Voljo mi je vso pobrala. Prisilila me je da sem se vpisala na faks ki mi ni bil všeč, mi ni šlo in sem se morala vpista drugam spet tja kamor je njej pasalo. Potem si pa še predstavlja da bom delala oba hkrati. Ja kje pa imam cajt za vse. Oba z bratom bi rada lepo in mirno živela s partnerjem ki si ga bi sama izbrala. Bratovo punco je prav ona odgnala od njega. Tako se je nemogoče obnašala mami ko je bila pri nas da ni res. Midva bova odšla enkrat na svoje in ona bo sama in tega jo je strah. Prosim njene kolegice naj jo čimvečkrat kam odpeljejo in se bolj družijo (ali so ločene ali pa vdove) da bo videla da življenje še obstaja in da bi ga midva rada izkoristila in da je povsem normalno če greš s fantom, v mojem primeru, ven se z njim pogovarjaš on deliš stvari ona pa potem meni očita da samo z njim letam okol. Mah vem rekli boste da jo je treba razumet in da je veliko trepela. Razumeva oba to. Ampak ona ne razume da bi rada živela svoje življenje in da so stvari katere se nje ne tičejo to so osebne stvari in da zna biti tudi kaj lepega.Že nekja let pa smo vsi nesrečni. Tererozira naju popolno. Od tega da se bo ubila, če se kdo zaklene v sobo da bi se učil in ji noče odpret pa do tega da naju sili jest ko ona določi. Kot da ne znava sama ničesar. Pa znava. In to tud ve ampak le malokdo. Zaradi vsega tega kar smo in prestajamo sem sklenila naslednje:
Nikoli otroku ne očitaj česa če boš v taki situaciji. Vem da bo težko. Kar je prestala ona lahko vsakega doleti, mene je edino strah da nismo kaj prekleti da bi tudi meni kdo vzel partnerja ali pa mene njemu in enako velja za brata. Zaradi vsega imam občutek da bom tudi sama mlada umrla kar ena senca visi nad mano. Temu se upiram. potem sem sklenila še da če bom kdaj v taki situaciji poem naj ne živim samo za otroke ker oni hitro odrastejo in gredo na svoje ti pa ostaneš sam. Poišči si družbo, hodi na dejavnost: telovadba, umetnostni krožek, karkoli kar ti je všeč. To kat sen doživela pa je pri meni pustilo še besedo ČE(če bom lahko mela otroke, če se bom poročila, če bom srečna, vse je na če). Otroke poskusi usmerit in mu ne krojit življenja, partnerje si naj izbere sam ti pa poskusi sprejet njihovo srečo s partnerji jim pomagat ko to želijo in jih pustiti da odrastejo.Majhnim otrokom ne moreš povedat kaj je smrt in ne razumejo in ne jih vozit na pogrebe ne glede na to kdo umre, razen seveda če otrok sam želi iti. Z mami smo opravili veliko razgovorov da naj naju vendar pusti živeti, vendar po njeno sva midva tista ki rabiva it k zdravniku da nama pove da tako se pa ne dela (pa ne bi rekla če bi ona skrbela za naju: kupujeva s svojim denarjem vse za osebne potrebe, za hišo in še kaj). Če bo šlo tako naprej vsako dnevno vpitje po bajti za brezveze do polnoči (če gre brat ven mi vpije kam pa hod pa keri lokali so odprti pa skom se druž dan za dnevom, pa ji reče da gre na pjačo (beri kakšno pivo ali čaj ali vročo čokolado) ona pa da ga sam pije. ) Srečna je samo ko cel dan vsi trije garamo ko žvine in delamo kar si ona splanira ne glede na najin čas.

Veliko napisala sem in tega se zavedam. Hotela sem podati mojo izkušnjo in moje strahove. Najbolj od vsega me je strah raka in počasnega umiranja.
Tistim ki bodo to brali pa polagam na srce le ti da ne kritizirajo v grobi obliki če že bodo kritike naj bodo na vljuden način. Hvala

Ljuba Barbi !

Hvala za vašo pripoved, upam, da ste si vsaj malo olajšali dušo.

Zelo čuteče in razumno ste nakazali različne probleme in njihove rešitve. Upam, da smo se iz vaše zgodbe vsi česa naučili – nam odraslim v poduk in globok premislek, mladim pa za motivacijo, ko se včasih brezvoljni sprašujejo, zakaj sploh živimo …
Barbi ljuba , zelo me veseli, če ste našli svojo Ljubezen in v njej uživajte lepe dni. Zaupajte v življenje in verjemite, da nas hude izkušnje lahko tudi okrepijo in nas delajo boljše ter sočutnejše v odnosu do soljudi. To je vaša prednost pred drugimi, ki so imeli manj bolečine v svojem otroštvu.

Ko bo minilo še kakšno leto v vašem duševnem in duhovnem odraščanju, se boste lažje spravili tudi s krivicami tega sveta in naenkrat boste znali tudi odpuščati !

Vse, vse dobro vam želi
Veronika

Vedno sem imela občutek da otrok niso starši opozorili da revščina obstaja in da zato nisi drugačen. Ogromno sem trpela zaradi takih zato sva s fantom sklenila da otrok ne bova imela dokler jih ne bova sposobna lepo preživljat, kar ne pomeni kupit vsako stvar ki obstaja, pomeni da ni preveš prikrajšan. Tudi ko vidim prizadetega otroka vem da če bi mene to doletela ne bi bila dovolj močna da bi ga obvarovala pred svetom. Že zaradi načina oblačenja te diskriminirajo kaj šele če je otrok prizadet. KAko je grozno šele njim in staršem. Kako krut zna bit svet spoznaš v nesreči. Žalostno.

VIDIM da si veliko ze dozivela v svojih 21 letih…glede revščine lahko rečem, da ne razumm ljudi ki zbadajo folk zaradi revščine…in vsega kar je s tem povezano!!!

Moja zgodba ima tudi zalosten zacetek, ampak srecen konec. Stara sem bila 2 leti, umrl mi je oce, nenadoma, v prometni nesreci. Nisem ga poznala, ne vem, kako sem ga klicala, kako je izgledal, kako se je smejal. Vse, kar mi je ostalo, je nekaj njegovih slik, ki jih je zelo malo. Ena, ki me drzi v narocju, ko se hoditi nisem znala. Vsake toliko casa se se vedno spopadam s tem (po 23 letih se vedno kaksna solza pritece (tudi sedajle). Najbolj mi je hudo, da ga nikoli nisem poznala. Tudi sedaj ga ne poznam. Mame ne upam nicesar vprasati, ker se bojim odpreti rano. Tako, po ovinkih, kaj malega izvem, ne veliko. In to je to, kar me najbolj boli. Da sem brez spomina na svojega oceta. Ampak, kot smo ze tolikokrat slisali, zivljenje gre dalje. Ohranjam spomin nanj (slikica in nekaj stavkov o njem), vacsih kaksno solzico obrisem (zanjo nihce ne ve, nekdo jo je videl, pa me cudno pogledal in rekel: saj pa je ze toliko let od tega – zato jih skrivam, ce se le da).
Danes na soli, kjer ucim, je zavladala tisina. Ob 7.30 je vlak povozil dva dijaka iz 1. in 2. letnika na njuni vsakodnevni poti v solo in iz nje. Prvo stvar, na katero sem pomislila, so bili starsi. Ne morem si predstavljati bolecin. Sploh ko je ravnatelj rekel, da bodo uradno rekli, katera dva sta bila sele takrat, ko bodo starsi prisli identificirati trupli. Groza za starse!
In ob takih trenutkih pomislim, da imam sreco, ce je ze oce moral umreti, da se je zgodilo v obdobju, ki se ga se nisem zavedala, ceprav je zdaj toliko tezje, ker sem brez spomina nanj.
No, in zakaj je srecen konec? Z bratom sva zivela normalno. Mami se je marsicemu odpovedala kot samohranilka, da sva midva lepo zivela. V soli na ta racun nisva imela problemov. Zivimo dalje, oce je pozabljen (razen v srcih ostaja) in mati naju ne terorizira. Pusti nama ziveti in tudi ona zivi svoje zivljenje.
Hja, ko smo pri revscini, zakaj so otroci tako nesramni? Kdo bi vedel….jaz sem zivela tako, povprecno, imela pa sem 2 sosolca, ki sta zivela v revscini. Veckrat sta imela usi, malo zaudarjala (pac, kmecki vonj po gnoju) in smo se vsi delali norca iz njiju. Bila sta tiha, zaprta vase. Vsekako mi je bilo zal kasneje, ko sem razmisljala o tem, ampak, kot otrok pac ne razmisljas o tem, da si pa s tem nekoga prizadel (so izjeme, jaz zal nisem bila med njimi).

Ko pa imam tezke trenutke, si zapojem pesem Dire straits-ov (nekako mojo himno 🙂 ):
Don’t whorry, there should be laughter after pain,
there should be sunshine after rain,
so don’t whorry now.

le da jaz nisem imela uši in nisem smrdela po gnoju. LE kako so ……..?

Draga Barbi,

napisala sem precej obsezno pismo, pa mi je racunalniski skrat zal zagodel. Tokrat bom zelo kratka.

Izgubiti starsa je zelo hudo in nekaj, kar zelo tezko prebolis, vendar vedi, da je tvoja naloga na tem svetu, da prezivis. Boriti se moras, zase in za svojo svobodo. Tvoja mama nima pravice od tebe zahtevati, da si ji na voljo, ko ona zeli. Ce se ne bos borila zase, te bo potopila, da bi sama prezivela.

Letos je 21 let odkar moje mame ni vec. Sama se je odlocila zapustiti ta svet. Za sabo je pustila mene, brata in oceta, ki je bil vedno skrben oce, a se je ob izgubi custveno zlomil. Postal je posestniski. Bila sem se pravzaprav otrok, ko je hotel, da mu pomagam z nasveti kot odrasla oseba in da delam (kuham, perem, likam in vse ostalo) gospodinjska dela.

Ne bom vsega razlagala, ker bi bila predolgo. S svojim samopomilovanjem je predvsem mene vlekel v brezno, da bi sam prezivel. Resila sem se tako, da sem se mu odpovedala. Drugega izhoda ni in povem ti, ravnala sem prav.

Pol leta nisva govorila, nato pa se je koncno zavedal, da mora stati na svojih nogah. S psihicnim pritistkom mi je skoraj unicil zakon.

Danes je v redu. Je zdrav in cil dedek, a se imava rada takrat, ko se vidiva za kratek cas.

Barbi, povem ti, boriti se moras za svoje pravice.

Sade

lep pozdrav, moje ime je maja, in stara sem 19 let,in
tudi meni je umrl oči, toda ni tako dolgo nazaj, na žalost je umrl 1.7.2008.
Tako zelo ga pogrešam,toda imam en problem,zelo mi je hudo in zelo ga pogrešam, toda ne morem jokati, čeprav vem da bi mi bilo veliko lažje,,ko bi vsaj šla bolečina iz mene in se mi nebi bilo potrebno pretvarjati, pred drugimi, da sem že prebolela.
ali ima mogoče, kdo kakšen nasvet zame?:(
majči

poglej se ti opravičujem, ker sem napisala pod tvoj naslov, samo prvič sem na forumu in nisem vedela da se bo to shranilo pod tvojo temo.
oprosti

Pozdravljena, Maja.

Moje sožalje ob izgubi očeta. Moram ti povedati, da nimam nasveta zate. Vem, da je hudo, ker ne moreš jokati. Pravijo, da je lažje, če lahko jokaš in da je tistim, ki ne morejo, zelo težko.

Imam le en nasvet, da se ne pretvarjaj pred nikomer. Nikomur nisi dolžna kazati, kako žaluješ ali kako ne žaluješ, kako jokaš ali ne jokaš. Ravnaj tako, da ti bo čim lažje in tako, kot čutiš, da moraš.

Še ena stvar, za katero čutim, da pomaga je, ko pomagam komu drugemu. Poskusi biti v pomoč ostalim družinskim članom. Sicer te ne poznam, a mogoče imaš babico, ki žaluje, mamo, strica. Vsem je hudo, pogovarjaj se z njimi o tvoji in njihovi bolečini. Potem ti bo mogoče odleglo.

barbi2, prvi del tvoje zgodbe je tako realisticen in presunljiv, da ni kaj dodati.
Ves, tudi jaz sem izgubila oceta v letu 1990, junija, rak. Sorazmerno mlad je se bil, jaz pa sem bila na sreco ze odrasla.
Seveda to ne pomeni, da ni hudo – vsekakor pa bolje, kot ce oceta izgubi taksna deklica, kot si ti.

Toda ziveti je treba dalje – tudi v tvojem primeru.
To, da se vdova nenormalno naveze na svoje otroke in jih, ceprav nehote izkorisca in psihicno utruja, sploh ni redkost.

Mama bo z vama delala kot velika gospodarica tako dolgo, kot bosta to pustila vidva z bratom. Oba sta ze polnoletna, imata svojo glavo in lahko z njo mislita.

To je treba mami povedati. Po moznosti na lep nacin, ampak odlocno.
Povejta ji, da jo imata rada, da cenita vse, kar je naredila za vaju,
ampak vidva sta se mlada in morata gledati na svojo prihodnost.

Druge resitve ni, kot mamo postaviti na realna tla. Po moznosti zlepa, ce pa ne pa zgrda.

Pravis, da ima 45 let ? Torej se sorazmerno mlada, naj si najde partnerja
(upam, da temu vidva ne bosta oporekala) ali naj se druzi s prijateljicami.

Situacija, kot jo opisujes, je nedopustna. Mama 26 letnega sina
ne more zaslisevati kam gre in mu izbirati punc.

Vso sreco zelim !

Valenska, barbi je ta post napisala pred štirimi leti. Možno je, da se je že postavila zase, če je že takrat tako lepo analizirala situacijo. Njen brat je zdaj star 30 let.

Majclcebelajcl – Maja je po pomoti pisala v njeno temo. Reci ji kaj spodbudnega.

majči … popolnoma te razumem, saj se sama tudi pogosto otopela in ne morem jokati, v prsih me pa stiska. Maja mi je umrla mami … beri nastjin post, dobri nasveti! Nikakor se ne pretvarjaj pred drugimi, še manj sama pred sabo. Slej ko prej pride za teboj. V mojem primeru je usekalo tako hudo, da nisem mogla dihati. Malo je manjkalo pa bi me fant odpeljal na urgenco. Al pa v Polje…

Vsak preboleva na svoj način in ni neke formule in predpisov kako naj bi to zgledalo. Morda ti bo moja metoda sproščanja pomagala … Vzami si čas zase in za očija, pojdi na nek miren kraj ali na njegov grob prižgat svečko pa se tam vsedi na tla in se spominjaj lepih trenutkov. S seboj vzami kake fotografije ali spominek. Ne obremenjuj se z ljudmi, ki bodo okoli tebe. Meni pomaga, upam, da bo tudi tebi …

Se opravičujem, spregledala sem datum, kdaj je barbi pisala,
tudi jaz upam, da si je zdaj že uredila življenje, tako da je prav.
Očitno je ni več tukaj, da bi kaj povedala.

Majči, ko sem jaz izgubila očeta in mamo, oba umrla za rakom, tudi nisem mogla jokat.

Veliko se je dogajalo v času njune bolezni: obup, potem spet upanje,
pa ponovni obup ob spoznanju, da ni več pomoči, pa seveda vmes še kup “operativnga” dela, malo spanj…. ko sta umrla, sem bila že čisto otopela,nisem mogla jokat.

Niti na pogrebu. Sem se zato prav slabo pocutila, ker sem mislila,
ja kaj si bodo mislili ljudje, da je čisto ravnodušna na pogrebu staršev ?!

Ampak tako pač je, ponavadi je huje, če se ne moreš razjokat.

Drži se – prišli bodo še težki trenutki za teboj, mogoče se boš lahko šele čez leta razjokala ali pa sploh nikoli.

Na očeta ohrani lep spomin,obiskuj njegov grob – ti pa moraš seveda živeti dalje.