Smrt nas vedno znova pretrese, prizadene. Če umre star človek, sprejmemo popolnoma drugače, kot če umre mlad človek, ki je imel pred seboj še vse življenje. Vemo, da se življenje enkrat konča. Kdaj, to je skrivnost. Če umre otrok, mlad človek, je to izredno težko preboleti. Ne moremo se sprijazniti.
Tudi ko umrejo naši starši smo žalostni, vendar sprejemamo stvari drugače, če je človek dolgo bolan, se muči, trpi, ima kakšno težko neozdravljivo bolezen. Če nekdo umre nenadoma, v spanju, nam je strašno hudo zaradi šoka, po drugi strani pa lahko rečemo, kakšno srečo je imel, da ni trpel ne on, ne njegovi bližnji.
Kako ste sprejemali bolezen, trpljenje, smrt svojih staršev? Je bilo vse skupaj težko preboleti? Se vam je to zgodilo nenadoma?