Pozdravljeni, zaradi hude prirojene bolezni sva izgubila prvega otroka. Ze takoj po rojstvu se je videlo, da je nekaj narobe, ceprav je bila nosecnost bp. Z otrokom sem bila vecinoma jaz po bolnisnicah, dokler ni ostal sam na intenzivi. Po tej hudi preizkusnji je najino partnerstvo na psu. Moz me obsoja, da nisem sposobna roditi zdravega otroka. Bolezen je podedoval po meni, ceprav sem le prenasalka in nihce v druzini ni imel podobne bolezni. Vem da ni fer, da me obtuzuje, ampak kaj, ko vse tako boli. Obeti za novega otrocka niso optimisticni. Pocutim se nevredno, razvrednoteno in krivo, da moza oviram pri njegovi zelji po druzini. Tezko shajam.

Spoštovani,

predvsem skozi zgodbe klientov pa tudi na podlagi svojih izkušenj spoznavam, da je življenje v obdobjih lahko zelo lepo in prijetno, lahko pa tudi neizmerno kruto in žalostno. Iz vašega zapisa je videti, da se zelo zrelo soočate in z žalostjo ob izgubi, z morebitnimi občutki krivde zaradi prenosa genov in s partnerjevo frustracijo. Ne vem, če potrebujete kaj več kot čas, da žalovanje opravi svoje delo, da strneta vrste kako minimizirati tveganje za naslednjega otroka in da s partnerjem razčistita kdo je za kaj odgovoren. Da po možnosti partner stopi korak nazaj od svojih obtožb, ki so (upam) plod njegove trenutne bolečine ter se opraviči za svoje iracionalne obtožbe. Torej, da oba raje vklopita sočutje drug do drugega kot pa obtožbe.

Če ne bi tega dosegla sama, se velja pogovoriti s psihoterapevtom. V pogovoru s strokovnjakom je veliko lažje doseči navedene cilje.

Lep pozdrav,

Uroš Drčić