Smrt bližnjega, nimam prijateljev
Za začetek pusti ljudem blizu.
Verjamem, da si nezaupljiva, ampak velika večina ti jih nič noče. Večina ljudi je v redu, večina bi te
poslušala in bi ti bila pripravljena pomagati. Zadržiš jih pa ti sama, ko se obdaš s tem oklepom, katerega
odsev se vidi tudi v pisanju. Kar odpri se, kar bo, pa bo. Kaj se pa lahko zgodi?[/quote]
Preprosto ne vem. Razmišljam pa ne vem. Res je kar praviš. Strah je pa še vedno. Toliko izdaj, toliko prevar sem doživela v mladih letih, da sem v zrelih letih ostala zadrta.[/quote]
“izdaje” so lahko nekaj, kar si samo ti videla tako, ker si jim pripisovala prevelik pomen. Ponavljam,
90% ljudi je v redu, prijaznih in pripravljenih pomagat. Ne pripisuj vsemu nekaj usodnega, na smrt
važnega, ni vsakič, ko nekdo nima časa “prevara” in vsakič ko te nekdo ne razume “izdaja”…
Poglej zadaj – ljudje imajo svoje težave in probleme, ki jih rešujejo kot vejo in znajo in ti ne vidiš,
zakaj so te v nekem trenutku “izdali”….mogoče so pa tudi oni takrat imeli težave?
Preprosto – če si v srednjih letih, potem te ljudje enostavno ne zanimajo. Ukvarjaš se s sabo in svojo
osamljenostjo, ne pomisliš pa, koliko jih je ravno tako osamljenih….ker te ne zanima. V svoji
preokupaciji s samo sabo se ne zanimaš za njih….kaj te pa brigajo? Saj so itak vsi pokvarjeni?
Grenkoba ne pridobiva družbe.
Spremeni vidik – reci si – “doživela sem že vse slabo, torej me nič več ne more prizadeti” in se
enostavno odpri. Ne se bati, kaj se ti pa lahko groznega zgodi? Požvižgaj se na “nevarnosti”, postani
svoje nasprotje…delaj ravno obratno, kot si navajena….KAJ SE TI PA LAHKO ZGODI?
Al življenje ni namenjeno da bi ga preživljali na lažji način. Pravzaprav, tisti ki to počnejo(te), si nakladate največje breme zaradi katerega posledično trpite. Probaj zaživeti na izključno svoj račun, in boš kaj kmalu spozala kako malo je treba storiti da človek najde svojo srečo. Jaz ne vidim nekega big dila v lajfu. Obstajajo neka pravila(vrednote) ki jih je treba pač spoštovati, in to je to…
Če si srednjih let, bi to morala že zdavnaj predelati in preboleti ….NE MOREJO biti starši krivi
za vse v našem življenju….od neke točke (ko se osamosvojiš) začneš odgovarjati sam zase.
Ja, si imela smolo, ampak ljudje so zrasli gor v kanclagerjih, vojnah, zlorabah, v vsem mogočem,
pa so čisto normalni ljudje, celo zelo v redu…to ni in ne more biti več izgovor. Že vrsto let si življenje
oblikuješ sama.
In za to, kar je zdaj si kriva sama, ne oče, ne sorodniki. Kar je v bistvu fino, ker si tudi pomagaš lahko
sama….
Meni NE MORE nihče na svetu zabiti v glavo, da nisem nič vredna….pa če je papež…KER MU NE PUSTIM
Še enkrat: odpri se in čakaj kaj bo.
Popolnoma enako je v takih trenutkih, če imaš prijatelja ali ne. Takrat si popolnoma sam, tudi če imaš 10 prijateljev. Nihče ne more deliti s tabo niti tisočinke bolečine. Povem iz lastnih izkušenj.
Znajdeš se v odmaknjenem svetu, ki nima nobene stične točke z ostalimi. Lahko ti rečejo karkoli, tolažijo na vse načine,.nič ne pomaga. Sam si s svojo bolečino in sam prebolevaš. S prijatelji ali brez si enako sam.
Moje iskreno sožalje. Vem kaj čutiš, vem skozi kaj boš še šla.
Samo to vedi, počasi žalost izgubi ostre robove. Vsak mesec bo malo lažje.
Avtorica, vem, kako ti je. Podobno, zelo podobno pri meni.
Jaz tudi nimam nekih prijateljic. Že kot otrok sem bila bolj osamljena.
Znance ja, prijateljev ne. Pa še samotarski poklic imam (delam v svoji firmi, sama) in nimam dosti stikov z ljudmi. In iskreno rečeno, sem postala kar samotarska, mi je to kar začelo pasati.
K sreči imam jaz krasnega partnerja, otroke.
Veliko je takšnih. To smo običjano introvertiranci, samotarji. Takšna pač si. Verjemi, da je boljše to kot pa da rabiš vedno družbo okoli sebe – takšnih je kar precej in se mi prav smilijo.
Če želiš pogovor, se pogovori tukaj (povej in napiši vse kar te teži), imaš na razpolago razne brezplačne telefone za pomoč … Če hočeš spoznati koga, se začni s čim ukvarjati, vpiše se v kakšno društvo … Že enotedensko druženje naredi čudeže.
Se tudi to dogaja, verjemi. Ko ti umiea in umre bližnji, nimaš niti časa niti energije za prijatelje. Dokler žaluješ, pa umirajo še oni, nesreče, bolezni. Prej, ko se zaveš, si sam, samcat.
Najbolj pomaga, ko sam pomagaš, povsem tujim, nepoznanim.
Vendar še vedno ni tistega, ki bi te le brez besed objel in ti dal vedeti, da nisi sam.
@Hmmmmmmm: No, kaj bi ti rekel, če bi te imeli prijatelji samo za koristi? Ko je smrt bližnjega ali kaj hujšega pa vsi odkorakajo, ostaneš sam/a?
Jaz pa mislim, da prijatelji, okolica v takih primerih preprosto ne vedo, kako naj odreagirajo.
Ko se ti to zgodi, se ti svet vrti samo okrog tega, zbudiš se s to mislijo na umrlega in s tem zaspiš. Za prijatelje je drugače in ne vedo, kaj doživljaš. Sploh če sami v življenju še niso doživeli kake večje izgube.
@Hmmmmmmm: Z moje strani ni bilo nič. To govorim o prijateljici, ki je bila z mano samo zato, ker jo drugi niso hoteli prenašati, pa koristi je imela od mene. Pa tudi o drugih prijateljih. Bila sem še preveč dobra do njih, oni so to izkoristili, ko sem jih potrebovala, so me pustili na cedilu. Zdaj zelo dobro premislim, preden koga spustim v svoj krog. 😉