Evo, mi vre dovolj, da se zlajam.

Sem mačeha punci stari 8 let. S partnerjem sva skupaj leto manj. Mala je prikupna vsem, ki je ne poznajo ali nimajo otrok. Stanje doma je drugačno. Pri nas biva vsak drugi vikend in počitnice ( po najmanjši liniji odpora csd pravil, ker za drugo niso sposobni). Ona z družino biva in se šola na drugi strani države. Z mamo otroka ima partner starševske stike, skupaj se lahko vsedemo in podebatiramo brez težav. To smo storili pred začetkom novega koledarja šolskega leta in malo primerjali kako je pri kom. Ona je kao stroga, ne popušča, ne prosi, ampak je ljubezniva, oba (ima otroka z novim) zasipava s pocartki in poljubčki, tudi če jih okrega. Jaz sem stroga, popuščam bistveno manj kot moj, prosim, čakam, prosim spet, dokler ne zahtevam in dvignem glas. Zasipavam je z ljubeznijo ne preveč, ker ne čutim te bližine, naj pa povem, da jo imam zelo rada in delam z njo kot bi s svojim. Sicer je pa atijeva, to imata onadva, čeprav se mi malo bruha v usta, ker včasih pretiravata. Da preidem h glavnemu delu…

Zadnje leto dni se mi zdi, da onkraj države peša zveza in se pojavljajo posledice tukaj, čeprav nihče nič kaj dosti ne govori o tem. Mala je postala zadirčna, freh, govori nazaj, z očmi zavija, vse po svoje, pa še nismo blizu pubertete. Moj dragec jo jemlje kakršna pač je in se njenim občasnim neprimernim šalam in zbadljivkam tudi smeji in kaj doda. Za mene to ni sprejemljivo. Bontona gospodična nima – ne pozdravi (družinskih članov, tudi obiskov ali, če pridemo na obisk), se ne pogovarja kaj preveč, niti prosim, niti hvala. Njeno obnašanje mi kisa možgane, ker je isto tudi v šoli. Razredničarka pošilja maile o njenem slabem obnašanju in odnosu do nje, moj ne reče nič, gospe tam pa je učiteljica tečna in pojma nima kaj sploh dela na šoli. Za mene je to vseeno avtoriteta in spoštovanja vredna oseba, katero otroci morajo upoštevat. Sem sama bila med razbojniki, ampak v prvi triadi so ponavadi vsi trdi in tiho. Naša pač ne. Nič ne zaleže. Z bivšo smo debatirali o njeni prehrani (pri njih je vse, pri nas očitno fujtramo pogret drek), o odnosu ( ljubezniva, prijazna, ustrežljiva, skrbna, pridna,… seveda mi tretjega soseda poznamo bolje kot to kaj je opisala…), opravilih (pomaga kuhat, na vrtu, s sorojencem, hišnimi dolžnostmi, ni da ni… pri nas je princeska, ki ne rabi nič), pa seveda o ekranih. Tam tega ni. 15 min na teden, mogoče malo tv, ostalo pa igra in radio. Moj pa si je omislil, da bo ona pa kar imela telefon pri nas, svojo telefonsko in naj štrcka kolko ji je volja, mama pa ne rabi vedet. Komaj jo odtegnem še od telefona, nič ne bi delala, nikamor ne šla, nič se igrala. ‘Dolgčas mi je’, pomeni vedno in še samo ‘telefon mi daj’. Neuporabna je isto, ko plevel na vrtu. Ne pospravi, ne skrbi za svoje stvari, ne pomaga, noče nič postorit, vse je treba k riti nosit. Cele dneve poslušam samo ati, ati, ati, ati.. ne da bi vsaj prišla in povedala kaj je. Tja je treba it kjer je ona in jo vprašat kaj hoče.. pa kaj še. Z mojim se kregava, ker ji prizanese vsakič znova. Njemu se zdi da pač je samo otrok in sem jaz zafustrirana in pričakujem preveč. Ko je kaj narobe pa me tretira isto kot njo, na bazi otroka. (Primer: sem rekla, da ji bom stran zmetala, kar do nedelje ne pospravi, je rekel, da potem bo pa on moje stvari zmetal, ki niso na mestu). Zdaj na koncu, smo še imeli obisk in mi reče kolegica, da njena dva nista želela prit sploh zraven, ker naša vedno komando vleče in ona določa kaj in s čem se bo kdo igral. Je igrače v dnevno ‘na varno’ spakirala, ker tega pač ne dovoli, da kdo ima. Nikoli tega prej ni bilo. Tožarjenje, ipika, jok, zmerjanje in kreganje. Sram me je in žal, da moj ni na lastna ušesa slišal kaj je rekla. Nekaj prijateljev smo že izgubili zaradi odnosa naše do drugih otrok, s temi bi pa naj šli skupaj na morje…pa drugače ni problematična, očitno pa bi rada bila kraljica čebela. Dopust bo nočna mora in do takrat moram nekako ukrepat. 2:1 smo, sem v manjšini in nimam prave pomoči. On bi se cartkal, jaz pa moram vzgajat, pa še to ne tako kot bi bilo prav. Torej kaj naj? Ga pošljem nazaj k mamici živet? Naj toleriram izsiljevanje otroka, ki me bo pri 15. letih poslal v tri krasne, ker sem skuhala makarone namesto špaget? Naj se umaknem in pustim, da se znajdeta? Naj vdarim po mizi in se zderem o vsem za nazaj? Ne vem kaj je sploh smiselno, ker če me ne bo podprl pred njo, bo mala dobila potuho in lajam zaman. kako bi pa vi postopali?