Lep pozdrav!
Sem skoraj 21 letno dekle, ki živi za smrt…
Predlanskim sem spoznala fanta, ki živi blizu mene, sva se spoprijateljila in aprila začela skupno življenje…Na začetku nisem vedela, kaj je to ljubezen, pol pa začutš…k ti že sam objem te osebe tolk velik pomen, da ne morš ničesar primerjat s tem, k te res začutš ob objemu tako srečo, začutš uno ljubezen…res lepo…Res sva se mela rada, ljubezen je bila obojestranska, hotla sva se preselit stran od najinih razdrtih družin, od tega folka, mela sva velike načrte, čeprou so bili tudi problemi..ljubosumje iz ene in druge strani… prosila sem ga naj pusti travo…ampak..useen je blo tolk lepih trenutkou in sem res naju videla čez 50 let šezmer objeta, pa…srečna…
pol je pa začeu pred kakim mesecem ga okol srat, ni mu več tolk pomenil prit zvečer po službici k men v objem, ampak je rajš šu na đjolo alpa kej, pa tm spoznou eno prekleto Živo…Prejšno nedeljo sva dokončno zaključila najino razmerje…jst sm se poskusla pol s tabletkami zastrupit, ampak ni učinkoval…me je sam pomiril tolk kt prej nobena stvar…tok nism več čutla ljubezni do njega, nisem več čutila žalosti…samo prijetno utrujenost.,..ki je žal minila, z njo pa tut vso neobčutenje…po enem tednu me šezmer ful boli to kar se dogaja, dons sem spet hotla samomor nardit, s povečano dozo tablet, pa tut ta ni zalegla…pol me je pa še izdala dons moja najboljša in skoraj edina prijateljica ki jo mam…tko da…ostajam sama…edin smisu k ga še mam za žiuljenje, če z razumom premislm, pa ne ukrepam kar tko…je moja psička Aša. Najbolši pudlčk k obstaja…sam ona mi še daja zagon za nasleden dan, da jo bom lulat pelala, pa jo vidla igrat se s sosedovim pesom…ker me skrbi kaj bo z njo, ko mene več ne bo…kdo bo skrbeu zanjo…
Težko je priznat, ampak rabm strokovno pomoč, ker vem da se lah čz tedn, alpa več, alpa mn, s kašno drugo metodo ubijem…nočem povzročat žalosti ljudem, ki jim je mar zame, če še kdo sploh obstaja tak…ostala sem sama v velikem svetu…res grozn občutek…prosim, če se še da, pomagajte mi… bi šla k kakšnemu psihiatru, ampak je verjet za plačvat, jst pa nimam dinarčkou:(
usaj povejte kašno učinkovito metodo za umret….
Jest ne morem več tko, zakaj nobenmu v življenju ni več mar za druge ljudi? zakaj mam jst šezmer tolk rada mojga bivšga fanta, mojo prjatlco…zakaj ne morm bit jest človek brez čustev in se ne ozirat na vse?
Prosim, pomagite…

Pozdravljena,

Upam, da to sporočilo berete in da še niste vrgla puško v koruzo nad življenjem, ki je lahko tudi lepo. Sama ste opisala, da sta imela z bivšim fantom tudi lepe trenutke navkljub težavam, to se mi zdi pomembno, saj je tu dokaz, da življenje ni samo boleče ampak je lahko tudi zelo lepo. Razumem, da ste sedaj v zelo težkem obdobju, ko ni videti izhoda in ne smisla. Kot ste že ugotovila so na svetu bitja, ki potrebujejo tudi vas in ne le vi njih. V tem trenutku je to vaša psička, ker imam tudi sama psičko vem kako hvaležna in skromna bitja so. Verjemite pa mi, da ona ni edina, kateri ste pomembni. Predvsem pa morate biti najpomembnješi sama sebi, saj ste dragoceno bitje in šele na pragu življenja, ki gotovo lahko veliko ponudi svetu in ljudem. Žal nisem strokovnjak za to področje, pa vseeno sem začutila, da vam odpišem, ker vem kako je, če ne vidiš izhoda in vem kako je, ko se pojavi tista prva lučka, ki je tako majhna a obenem močnješa od vseh skrbi na svetu. Rada bi vam povedala, da je bolečina pomembna za to, da vemo, da smo živi, da spremenimo stvari in nato izstopimo iz nje močnejši in modrejši za izkušnjo. Zato vam želim, da se je ne ustrašite, prav tako ne jeze in ne veselja. Vse to je življenje. Tudi sama velikokrat ne razumem zakaj nekdo ne zmore biti dober, pravičen, iskren, zakaj znajo ljudje biti tako kruti, vendar nato vedno zmaga tista lučka, ki se oglasi in mi pokaže kje pa to ni tako.
Svetujem vam, da se pogovorite še z strokovnjaki, ki imajo izkušnje na temo samomorov. Obstaja Združenje za preprečevanje samomora, lahko jih dobite na http://WWW.zrcalo.zrc-sazu.si, z to problematiko se ukvarja tudi dr. Onja Tekavčič Grad, Zaloška 29, ali pa pokličite na odprto svetovalno linijo od 19.00 do 07.00 tel:520-99-00, kjer vam bodo gotovo povedali še veliko več kam se obrniti.
Pomoč pride vedno, ko jo pokličemo, zato sem vesela, da ste prepoznala in se odločila, da pokličete pomoč za svojo stisko. Želim vam pogum za življenje.

Lep pozdrav, Tanja

Ojla!

Ja, kakšna sreča, da imaš svojo psičko! Kar pelji jo na sprehod, pa dolgo časa ostanita zunaj, pa malo poglej okrog sebe, narava se prebuja, rožice cvetijo in ptiči pojejo na ves glas! Ko ti je hudo, se zjokaj, tuli, vpij, ženske imamo to srečo, da lahko jokamo. Potem pa si obrišemo solze in korakamo dalje. Dostikrat v življenju je samo to pomembno – odkorakati dalje, se zjutraj spet zbuditi, vstati in opraviti vsakodnevno delo. In potem je iz dneva v dan bolje in naenkrat se zaveš, da ti je življenje spet všeč!

Poskusi!!! lp J.