smiselnost kemoterapije
Pozdravljeni. Moj oče je pred enim tednom prišel iz operacije. K sreči sem prva govorila s kirurgom. Rak slinavke, metastaze na jetrih. Ni ozdravitve. Sledijo kemoterapije. Niti očetu, niti materi nisem povedala, da ozdravitve ni mogoče pričakovati. S tako novico bi namreč ubila oba na en mah. Vesta pa, da prognoza ni optimistična.
Ne vem čemu so pravzaprav namenjene kemoterapije. Zaenkrat je še poln moči in ne kaže nobenih znakov bolezni. Bojim se, da ga bo kemoterapija sesula do te mere, da bo preostanek svojega življenja preživel v bolnici in se sprašujem kje je smisel, kaj je boljše? En mesec življenja ali trije meseci životarjenja? Obupen konec ali obup pred koncem? Upanje do zadnjega ali agonija pred vstopom v neznano?
Postavili ste popolnoma utemeljeno vprašanje, na katerega pa ni tako enostavno odgovoriti. Kakorkoli se bo oče odločil, bo pravilno. Kemoterapija ga lahko povsem uniči in celo predčasno pokoplje, lahko pa mu za kako leto podaljša življenje in izboljša njegovo kakovost. Spomnim se znanca z metastatskim rakom, ki mu niso dali več kot enega leta življenja. Pa se je vseeno odločil za kemoterapijo, se nanjo krasno odzval in živel še 3 leta. Kam sodi vaš oče, je seveda nemogoče vedeti. Podprite ga v njegovi odločitvi in čim bolj kakovostno preživite zadnje mesece z njim!
za takšne kot je vaš oče je morda rešitev, seveda brez kemoterapije.
Lahko mi pišete na
[email protected]
Vam bom osebno svetoval-seveda brezplačno.
Predvsem pa naj bo poudarek na NJEGOVI odločitvi in spoštovanju le te pa kakršna koli že bo. In pa za božjo voljo z zdravim razumom sprejemajte vse ponujene možnosti razno raznih zdravilcev in t.i. prosvetljencev tipa heterro, ki se kot pijavke prisesajo na vsako žrtev do katere se lahko prikopljejo. Preostali čas namesto za iskanje nemogočih rešitev porabite za kvalitetno druženje z očetom, saj na koncu le to edino šteje. Ob slovesu je neprecenljiv občutek, ko lahko sam sebi pritrdiš, da si naredil vse kar si lahko, da se je umirajoči počutil varnega in ljubljenega.
Hvala za vaše odgovore. Moj oče se noče odločati. Sicer je tudi to neke vrste odločitev, po drugi strani pa veliko čustveno breme nam vsem, ki krmarimo med njegovim nepopisnim strahom in suicidnimi željami. Upanje ne prihaja iz njega, čeprav je čudež tisto, na kar v svojem zanikanju stvarnosti verjetno računa. Upanje je tisto, kar mu moramo ponujati mi (berite – jaz), kakor vemo in znamo, saj ga ne moremo puščati na njegovi lestvici destruktivnih preferenc, ki mu same od sebe dodatno krajšajo življenje. Pa moji mami tudi. Težko mi je. Če se bom tudi jaz začela ukvarjati s paniko, žalostjo in obupom, ne bo več ene oporne točke, ki bi se je lahko držal. Tako pred njim blefiram brezskrbnost, šalim se in razglabljam kaj vse bomo skupaj počeli to jesen, to zimo, naslednje leto… nato pa se na samem razjokam, kaka mizerna lažnivka sem.
Seveda bom poskusila zanj narediti vse. Vse pomeni tudi to, da ga bom pustila oditi. Ampak pred tem ne bo odšel. In v tem smislu sem se spraševala, če je kemoterapija res prava pot.
Saj, samo še tega bi bilo treba, da vnovčuješ svoje nesmisle kako rak in metastaze sploh ne obstajajo in so le tržna domislica farmacevtskih lobijev.
Veš preveč bolnikov sem že spremljala pri njihovem odhajanju, ko bi morali biti na mojem mestu njihovi svojci, ki niso zmogli ali hoteli dojeti, da bi umirajočemu mnogo več pomenili trenutki in čas preživet z njimi kot pa iskanje raznoraznih rešitev za morebitno par mesecev podaljšano agonijo. In ne, nikjer in nikdar nisem nikomur svetovala brezplodnega čakanja na smrt. To je v tvoji domeni. Jaz še vedno verjamem v konvencionalno zdravljenje in če v konkretnem primeru zdravniki predlagajo kemoterapijo očitno verjamejo, da ima gospod lahko pred seboj še kar nekaj časa dokaj kvalitetnega življenja. Moj poudarek je le na tem, da se svojci ne morejo in ne smejo odločati namesto ali celo mimo bolnika.
Avtorici teme se opravičujem za izrabo prostora. Svetujem pa ti, da se čimprej nehate sprenevedati in blefirati eden pred drugim, se usedete skupaj in začnete odkrito pogovarjati o bolezni in zdravljenju ter posledično smrti, ki bo nekoč prišla. Verjemi, da oče točno ve kakšno je realno stanje in trpi zaradi tvojega igranja brezskrbnosti, ki ga samo bega saj ne ve kako se obnašati, da te ne bi še bolj prizadel. Redki so bolniki, ki se ne morejo sprijazniti s svojim stanjem in se o tem nočejo pogovarjati. Vodilo nas onkoloških bolnikov je DODAJ ŽIVLJENJE DNEVOM IN NE DNEVE ŽIVLJENJU. To pa boste lahko naredili le kot družina, ki je sposobna pogledati resnici v oči in se o tem pogovarjati. Vse dobro in še mnogo lepih dni vam želim.
Marinca, hvala za tvoj odgovor, ki mi veliko pomeni. Verjetno nisem izbrala dobre besede, ko sem napisala, da se delam brezskrbno. Mogoče bi morala napisati, da želim biti kar se da optimistična in pozitivna v njegovi družbi. Res je, ne moremo in ne smemo se odločati namesto očeta. Tudi jaz si tega ne bi želela zase. Ve, da njegova prognoza ni taka, da bi sledil srečen konec ampak ni take vrste človek, ki bi se lahko s tem soočil, vsaj ne še zdaj. Sodi med tiste redke, ki jih opisuješ. O svoji bolezni se noče pogovarjati preveč poglobljeno in ne more se sprijazniti s svojim stanjem. Ko in če bo hotel izvedeti vse, bo informacije tudi dobil.
Verjetno imaš ti bogate izkušnje s spremljanjem umirajočih in mi lahko daš še kakšen napotek. Pri nas je smrt vedno brutalno sekala po domačih. Doživela sem že vse sorte, samo tega ne, da bi imel umirajoči čas, da se s svojim stanjem sooči, se poslovi in mirno umre. To si želim zanj. Da panika, bolečina in strah ne bi bile zadnje izkušnje v njegovem življenju.
Pozdravljena.
Težko je svetovat, ker je vsak človek drugačen in tudi na zdravljenje vsak drugače odreagira. Meni je za rakom umrla mama, vse kar so ji ob postavitvi diagnoze lahko ponudili je bilo paliativno obsevanje.
Žal ga je prenesla zelo, zelo slabo. In če bi to vedela še preden je s tem začela, bi poskušala svetovati drugače. Ampak kako naj človek ve……
Takrat bi naredil vse in še več v želji da ljubi osebi pomagaš in se oprimeš vsake bilke upanja, potem se pa izkaže da bi bilo mogoče bolje vse skupaj pustiti naj gre svojo pot.
Kakorkoli se boste odločili bo prav.
Bodite močni, ker ne bo lahko.
LP
Pozdravljena!
Kaj pa pravijo onkologi ? Kemoterapije so lahko paliativne ali pa kurativne zato se je smiselno o tem pogovoriti z lečečim onkologom, ki vam bo predstavil tako pozitivne kot negativne plati kemoterapevtske sheme, ki jo priporočajo, odločitev pa je nakoncu skupna (različne sheme imajo tudi različen profil stranskih učinkov in sploh ni nujno, da bi “ga sesulo”). Res pa je, da vsak drugače reagira na kemoterapijo, nekaterim se stanje dramatično izboljša (sploh bolečine), drugi reagirajo slabše, vednar je vredno imeti v mislih, da lahko kemoterapijo predčasno zaključite, ko pa je bolezen že dovolj daleč in bo oče preslab, pa je morda ne bo mogoče začeti.
Vsekakor povprašat lečečega onkologa o vsem, kar vas skrbi, morda vam prav ta pogovor olajša odločitev 🙂
Do onkologa moj oče sploh še ni prišel. Naročajo ga na nove in nove preiskave, CT-je, RTG-je, vse z dolgimi, nerealnimi čakalnimi dobami… kljub temu, da je diagnoza znana. Kolikokrat ga je potrebno še preskenirati, če vemo koliko je ura? In zakaj? Zdaj ga bom peljala na te preglede samoplačniško. Raje kot to, pa bi ga peljala na morje. V gore. Kamorkoli, kjer bi se lahko imel lepo vsaj nekaj dni. Kirurg mi je povedal, da bo kemoterapija zgolj paliativna.
Pozdravljena,
CT bo potreben, da se ugotovi razširjenost bolezni in da lahko onkolog primerno načrtuje zdravljenje (pri nerazsejanem in razsejanem raku se uporabijo različne kemoterapevtske sheme, tudi število metastaz vpliva itd.), se pa strinjam, da so čakalne dobe nedopustno dolge, sploh, ko je človek prestrašen in ne ve, kaj naj pričakuje. Zato bi tudi pogovor z onkologom brez vse speljane diagnostike bil ugibanje. Ne vem sicer od kod ste, bi vam lažje pomagal najti krajšo čakalno dobo za CT (npr Fontana v Mb ima čakalno dobo za CT z napotnico stopnjo nujnosi redno približno 15 dni).
Veliko sreče,
Lp
@ zdravilo?
Zakaj sprašujete to v temi o kemoterapiji? Ali mora biti cel forum nasmeten s konopljo?
Sram Vas bodi, če namerno zavajate bolnike v krizi!
… Zavedajte se, da kdor ubiva sebe, dela samoumor; kdor pa ubiva druge, je morilec! …
@merkklova,
bi seveda bilo bolje, če bi Vi tole povedali po slovensko in najbolje kar z direktnim virom (kdo pa hoče frizirane trditve od nekoga, ki sam živi od prodaje izoliranih vitaminov, ki pogosto povzročajo raka).
Zanimiva pa je tudi nova študija, (Kelvin Tsai iz Universität Taipeh in Valerie Weaver iz University of California in kolegi), v kateri raziskujejo varnost/škodljivost in delovanje nizkodoznih kemoterapij v primerjavi z visokodoznimi. V tem primeru je pri MIŠIH pokazalo, da je pri nekaterih vrstah raka (tistih, ki so obdane z vezivnim tkivom) bolje zdraviti z nižjimi odmerki in bolj pogosto. Študijo so delali pri miših z rakom dojke in trebušne slinavke. Pri visokodoznih odmerkih KT se namreč iz tkiva sproščajo signali ELT in Chemokini, ki naredijo preostale rakave celice še bolj agresivne; pri nižjih pa se ne sproščajo. ELR in Chemokini zavirajo tudi imunski sistem.
Pa vseeno, da ne bo nesporazumov: tu je govora o daljšem preživetju in ne o ozdravljenju.
lp
gospa Driva, od česa pa vi živite? Ste morda tudi Vi lobistka FARMACIJE?
Za vse ki jih res zanima kaj počne farmacija naj si prebere tole:
http://www4.dr-rath-foundation.org/Newsletter/articles/immunotherapy-drugs-for-cancer-just-as-dangerous-as-chemotherapy.html?utm_source=email&utm_medium=artikel-link&utm_campaign=newsletter-20161215
