Smisel življenja, če nimaš partnerja in otrok?
Kakšen je smisel življenja, če nimaš partnerja in otrok?
Sem nesrečno samska 35-letnica in ne vidim več smisla življenja. Zakaj hodim v službo, ustvarjam, varčujem, za koga naj se rihtam, skrbim za postavo? Noben tip me ne opazi, nihče me noče za resno zvezo. Trudim se, delam na sebi, varčujem za “prihodnost”, ki je zgleda itak ne bom imela, sem aktivna, potujem, zmerno športam, se mi zdi, da sem nekam prilezla, potem pa spet padem na dno, ko se v svojem telesu spet počutim ful slabo in se mi zdi, da je ves trud zaman. Sploh ne vem, kako naj prilezem ven iz tega. Ne vem, a je to že depresija? Prijatelji in sorodniki mi pravijo, da sem ok, da sem lušna in fajn. A kje je kak fant, ki bi mi enako povedat? 🙁
En navaden luzer sem, najraj bi umrla.
Vse zaman, študij, služba, stanovanje… vse brez veze, če bom itak sama celo življenje.
Spoštovana,
strašno mi je žal, da doživljate, kar ste zgoraj opisala. Takšna osamljenost je zares mučna, ker ljudje smo socialna bitja in res doživljamo odnose kot pomembne in včasih tudi kot našo motivacijo. Zato odsotnost odnosov lahko tudi fizično boli. Trpi prav naše celo telo. Hkrati pa naj bi bilo naše življenje od začetka naprej grajeno znotraj odnosov, kar naj bi nam dalo dovolj neke varnosti, da na določeni točki začnemo raziskovati življenje še kot nekaj več. Da odkrivamo dimenzije vsega, kar nas v življenju še lahko osrečuje in izpopolnjuje.
Poleg tega pa nam je v življenju pomebno tudi to, da lahko dosegamo svoje cilje, se počutimo kompetentne, da (plus ali minus nekaj let) dohajamo svoje vrstnike. In sploh vzpostavljanje prtnerskih odnsov je ena pomembna prelomnica. Zavedamo se, da drugih ljudi ne moremo prisiliti v to, da so z nami, hkrati pa je cilj imeti družino takšen, da ga ne moremo uresničiti sami. In iz tega lahko izhajajo vsa večja razočaranja. Nikakor pa nič od tega ne govori o vaši vrednosti. Zato se mi iskreno zdi najbolj pomembno, da na vaši točki življenja začutite svojo vrednost (kar sploh ni lahka naloga in velikokrat potrebujemo pri tem pomoč strokovnjaka). Ko boste začutila svojo vrednost, se boste lažje prepoznala tudi znotraj stvari, ki ste jih naštela. Torej govorite o postavi, ki je nihče ne vidi, o tem da se rihtate…zakaj in za koga?, pravite, da varčujete in delate za nekoga v prihodnosti in zakaj ne bi živela kar zase? Saj ima šele takrat naše življenje zares smisel, ko začnemo živeti zase, varčevati zase, potovati in telovaditi zase, ker nam je mar in ker smo si vredni.
Želim vam srečo na poti samoodkrivanaja,
Eva Erpič, mag. zakonksih in družinskih študij
http://www.akademija.evaerpic.si
Popolnoma te razumem. Sicer imam 2 odrasla otroka, ampak počutim se pa podobno kot ti. Res čudni časi so. Ne šteje, če si urejen, izobražen, kulturen in situiran. Bolj kot se trudim, manj uspeha je najti eno normalno žensko, ki si res želi resne veze. Ne pijem, ne kadim, nisem cepljen. Živim v svoji hiši, zdravo živim, rekreativno športam. Ampak ne, res se ne dobi ene normalme ženske, ki ji ni cilj, da si ji le sponzor. Spoznavni portali katastrofa, predstavljajo se s 10 let starimi slikami. V živo po mestu niti očesnega kontakta ne uspeš vzpostavit, so bolj pomembni ekrančki. Tudi sam počasi obupal na upanjem, ki ga imam, da bo še kdaj kaj.. srečno! Samski bi se morali nekako sami organizirati, da se spoznamo. Potem itak steče. 🙂
NesrečnoSamska, 02.06.2024 ob 18:36
Kakšen je smisel življenja, če nimaš partnerja in otrok?
Sem nesrečno samska 35-letnica in ne vidim več smisla življenja. Zakaj hodim v službo, ustvarjam, varčujem, za koga naj se rihtam, skrbim za postavo? Noben tip me ne opazi, nihče me noče za resno zvezo. Trudim se, delam na sebi, varčujem za “prihodnost”, ki je zgleda itak ne bom imela, sem aktivna, potujem, zmerno športam, se mi zdi, da sem nekam prilezla, potem pa spet padem na dno, ko se v svojem telesu spet počutim ful slabo in se mi zdi, da je ves trud zaman. Sploh ne vem, kako naj prilezem ven iz tega. Ne vem, a je to že depresija? Prijatelji in sorodniki mi pravijo, da sem ok, da sem lušna in fajn. A kje je kak fant, ki bi mi enako povedat? 🙁
En navaden luzer sem, najraj bi umrla.
Vse zaman, študij, služba, stanovanje… vse brez veze, če bom itak sama celo življenje.
Ej bejba prvo se imej radaiStopi do ogledala in se poglej pa si reci lepa si in se pobozaj po laseh,obrazu.Nimam pojma kdo si kaksna si in zakaj se skrivas pred nami,a je mozno da nekaj ni ok z tvojimi kriteriji kaksen naj bi tvoj moski bil?Kaksen je tvoj idealen dan v dvoje ali troje? Kako bo to zgledalo?Kaksen je moski ob katerem si srecna,kaj dela kakse hobije ima in seveda kako zgleda?Ima rad zivali?Je extravertiran ali introventiran?
Point je da si visualiziras kako bo,do potankosti in potem te bo lastna podzavest pripeljala tja.
Sem 10 let starejsi od tebe,dozivel ze marsikaj,tako da mi zaupaj na besedo.Predvsem sem se naucil da je zivljenje polno vzponov in padcev,kdaj lepo kdaj grdo in vse vmes.Uzivati moras v trenutkih,ki jih nimamo neskoncno mnogo ter se zavedeti da minejo tako lepi kot slabi.Zivljenje je kot sinusuida pri matematiki,konstantni ples razburkanega morja.
Otroci dajo smisel zivljenju,vsaj meni ga je dal.Dejansko je moj zivljenjski sopotnik,videl ogromno sveta in je bister dober moski.Ce bi cakal na idealne okiscine ga verjetno se sedaj ne bi imel.
Mlada si se,komot lahko se imas vse.
Te popolnoma razumem.
Jaz sem zase našel rešitev v..smrti.
Del mene, ki je hotel umreti, ker nikomu nisem bil OK, nobena ženska ni ostala z menoj, starši so out of picture, še hčerka se oddaljuje.
V glavi je bilo kopico scenarijev o samomoru.
In sem se odločil; poplačam vse pufe in končam življenje.
Veš, kaj se je vmes začelo dogajat?
Začel sem živet; vsako jutro hodit, se pogovarjat s seboj, uživat v majhnih rečeh, spoznavat svojo temno plat in živet tega moškega, ki je vsem drugim grozen na bolj poln način.
Poslušat glasbo, ki mi paše, gledat filme, obiskat kraje, ki me zanimajo, uživat v hrani, ki mi je všeč, se družit z ljudmi, ki se želijo družit z menoj..postal bolj sproščen, topel, za hece, hkrati brutalno iskren in ljubeč do..sebe.
Poslovno vse bolj aktiven z Lisbono…a Portugalska je zame mnogo bolj topla dežela, kej na vsakem koraku slišiš “obrigado” ali “s hvaležnostjo”.
In tako se je ideja o samomoru vse bolj oddaljevala.
Šel sem v skrajnost in obiskal otok, kjer sem v mislih končal življenje.
Kjer me nihče ne bi našel niti spoznal niti prišel iskat.
Na Azore.
In se je zgodilo, da so mi postali všeč, pa sem obiskal še drugi otok, Terceiro, pa sedaj prihaja Corvo, en najmanjših otokov in meni najbolj zanimiv..
Za druge sem luzer, ker nimam nič svojega, nikogar, niti prijateljev.
Zase pa…koliko stvari sem naredil, denarja zaslužil, krajev obiskal in užival v svoji družbi, predvsem, da sem v božjem miru v sebi..TO je zame uspeh.
Zgorel do konca v pepel in iz pepela se ustal, prerojen. 🙂
Odgovor je v tebi.
NesrečnoSamska v tem kar opisuješ nisi sama. Tudi sam se trenutno soočam s podobno, če ne identično situacijo. Ni pa vse tako črno kot to zdaj vidiš. Če te zanima moja zgodba in kako se s situacijo vedno boljše soočam mi lahko pišeš na:
S spoštovanjem
m.