Smisel življenja
Pozdravljeni…
No skratka, začeti moram na začetku… Stara sem 22 let. Naj povem, da svojih prvih 12 let nisem imela očeta. Imela sem ga, ampak 3/4 časa je bil v alkoholiziranem stanju..ostalo se je kregal z mamo…Ona je velikokrat grozila, da ga bo pustila…pa ga nikoli ni. Mene so vzgajali mamini prijatelji, babica..Mama je imela pač premalo energije še zame, verjetno..Po nekem neljubem dogodku, je oče le sprejel odločitev in odšel na zdravljenje. Od takrat ne pije več. Z mamo sta še vedno skupaj, sedaj se kar dobro razumeta, seveda so še vedno kakšna trenja ampak to so povsod kajne? Sama sem pri 15 letih pobegnila od doma, spoznala nočno življenje, zabave, alkohol, droge…Tako mama kot oče sta hitro ugotovila, da se nekaj z mano dogaja in tako se je začelo “reševanje”. Nekako sem se spravila k sebi, da sem dokončala šolo, dobila službo in sedaj naj bi bilo vse v najlepšem redu. Okoli sebe imam krasne ljudi, starši me podpirajo pri svojih ciljih, z vsemi se res dobro razumem..marsikdo bi se verjetno vprašal, kako se lahko počutiš osamljeno, ko pa te obdaja toliko ljudi…in tudi sama se to sprašujem? Kje je smisel? Sama vase niti malo ne verjamem, vsake nove stvari me je tako groza, da imam včasih občutek da mi bo počilo srce..Velikokrat poslušam zgodbe drugih ljudi, katerih življenje je res nočna mora, pa se vprašam: Kaj pa je tebi hudega, ti sploh nimaš razlogov za slabo voljo..ampak zakaj potem ponoči toliko prejokam, zakaj se iz dneva v dan vedno težje prebijam..moram pa priznat, da pred drugimi uspešno skrivam vse to..Do sedaj še nihče (niti najbližji) ni pomislil da je karkoli narobe..in zaradi tega se ne počutim nič bolje, rada bi vsem povedala kaj se mi dogaja…pa ne zmorem..bila sem že na tem, da si poiščem pomoč, pa niti to ne upam. Potem pa izgubim moči za pretvarjanje in grem spet na kakšno zabavo, spet kaj vzamem, plešem, samo da se vsaj tisto noč izgubim v svojem svetu, kjer ne čutim te bolečine(to naredim sigurno vsaj 1x na dva meseca, včasih tudi večkrat)…Tudi fantov sem že veliko zamenjala..Preprosto zato, ker ne zdržim v nobenem odnosu prav dolgo..Vedno iščem nekoga, ki ima še bolj zavoženo življenje od mene..Čeprav seveda vem, da to ni ok..Ko spoznam kakšnega v redu fanta, za katerega mi vsi rečejo da je idealen, zdržim z njim najdlje kakšen mesec..potem ga prevaram ali pa preprosto izginem stran..Pa se spet počutim grozno, ker sem nekoga prizadela..Seveda si ne želim uničit svojega življenja, ampak si ne znam pomagat. Rada bi se znebila teh občutkov, ker res ne zmorem več…živim neko čudno dvojno življenje. brez smisla..
Pozdravljeni Looya,
hvala za vaše sporočilo.
Kolikor slišim ste preživljali težke trenutke. Oče se je ukvarjal z alkoholom, mama pa z vašim očetom. Oba sta bila odsotna, medtem pa so vas vzgajali drugi. Pri petnajstih letih ste pobegnili od doma in se posvetili nočnemu življenju, zabavam, alkoholu, drogam. Takrat sta se, če prav razumem, starša bolj posvetila vam in vas začela “reševati”. S tem ste le dobili nekakšno obliko pozornosti s strani vaših staršev?
Počutite se osamljeno, vsake nove stvari vam je groza in ob tem imate občutek, da vam bo počil srce. Ne vidite smisla, sama vase ne verjamete, ponoči veliko prejokate in se z dneva v dan težje prebijate. To vse kljub vsemu, da imate okrog sebe krasne ljudi, vas podpirajo, se z vsemi dobro razumete. Ugotavljate, da pred drugimi uspešno skrivate vse to. Kaj vas napeljuje na to, da vaše občutke skrivate pred drugimi in ne upate poiskati pomoč?
Kot že pred časom (pri vaših petnajstih) tudi zdaj občasno uporabljate zabave, ples, substance, da se izgubite v svojem svetu, kjer ne čutite bolečine. Poudarjate, da v nobenem (globljem?) odnosu ne zdržite dolgo in razmerja hitro prekinete.
Ob branju vašega sporočila sem dobil občutek, da so bili starši precej odsotni in niste imeli priložnosti vzpostaviti globljega odnosa niti z njimi. Si predstavljam, da vam je bilo takrat zelo težko, ko ste imeli svoje čustvene potrebe na katere se starša nista znala odzvati. Zdaj se vam dogaja, da ne želite zaupati svojih občutij nobenemu, niti strokovnjaku. Ali je to morda ravno zaradi vaših slabih izkušenj, ki ste jih doživeli v mladosti?
Upam, da boste našli pogum in poiskali pomoč. Predlagam vam razvojno analitično psihoterapijo (izvaja jo psihoanalitični psihoterapevt). To pomeni, da obiskujete psihoterapevta (ponavadi) 1x tedensko po 45 minut.
Če imate še komentar ali vprašanje, ste dobrodošli, da ga zapišete.
Lep pozdrav,
Pozdravljeni…
Res je, s tem ko so me starši začeli reševati, sem dobila vsaj kanček njihove pozornosti. Ko sem odraščala jo je bilo očitno premalo…
Svoje občutke skrivam predvsem zato, ker se bojim, da bo kdo to izkoristil po svoje, groza me je nekomu priznat, da se slabo počutim..Morda spet zaradi preteklosti in slabih izkušenj..
Včasih se mi zdi, da imajo vsi dovolj svojih problemov, da jih ne smem obremenjevati še s svojimi..in tako se pač umaknem v svoj svet..Prav tako pa do nobenega ne čutim, da bi mu lahko opisala svoje težave.
Se pa zavedam, da potrebujem pomoč in pogovor, vendar ne vem kako naj zberem toliko poguma in končno naredim spremembo v svojem življenju. Kot sem že napisala, me je vsake spremembe grozno strah…je to normalno? Mislim, da ne..
Ne vem koliko dolgo mi bo še uspevalo prikrivati vse svoje občutke, včasih mislim, da bom kar izgubila razum..
Pozdravljeni Looya,
normalno je to, da ob svojih življenjskih izkušnjah čutite vse to kar pač čutite in ste kar ste. Vse to je normalno.
Razumem, da vam je težko in imate zaradi svojih izkušenj težave zaupati. Pustite se presenetiti, morda pa boste imeli v prihodnje pozitivno izkušnjo. Razmislite ali ste pripravljeni tvegati in morda svoje misli ter občutja zaupati psihoterapevtu ali pa vsaj osebi, ki ji zaupate. Pomislite, kaj pa bi se lahko v najslabšem primeru zgodilo?
Lep pozdrav,
