Žalostna sem. Nikakor se ne morem pomiriti, sprijazniti, sprejeti situacijo. Naveličana sem svojega nestabilnega življenja. Stara sem 33 let in vsako leto je borba. Odkar sem pred sedmimi leti diplomirala, se nikakor ne morem finančno stabilizirati in uresničiti svojega poklicnega cilja. Vsako leto znova upam na boljše čase, a zopet sem tik pred brezposelnostjo. Že četrtič. Skoraj vsako leto menjam zaposlitev, sem vmes brezposelna, pa zaposlena za nekaj mesecev, če imam srečo za leto dni, pa spet brezposelna in tako naprej in tako naprej. Imam različne delovne izkušnje, a v ničemer nisem zares dobra, saj nisem dobila priložnosti ostati dlje na določenem področju. Ker bivam sama v najemniškem stanovanju in skrbim sama za sebe, sem bila na nek način prisiljena sprejeti tudi delo, ki mi ni ustrezalo. Trenutno delam za malo več kot minimalno plačo, a sem po drugi strani vesela, da imam vsaj to. A tudi to bom izgubila. Časi pa se vse bolj zaostrujejo, trg dela postaja vse bolj slab. Zaradi svoje nestabilnosti, finančno ne morem ničesar načrtovati. Enkrat imam denar za preživetje in kakšen priboljšek, spet drugič sem brez vsega. Nimam bogatih staršev, ki bi mi lahko pomagali. In tudi ne želim bogatije, če me razumete. Živim iz danes na jutri, brez cilja, brez smisla. Tako prazno se počutim. Stojim na mrtvi točki. Že precej časa. Nisem izpolnjena. Izgubila sem kompas.
Nestabilnost pa se kaže tudi na ljubezenskem področju. Nikakor ne najdem sebi primernega partnerja. Vrtim se v začaranem krogu. Enkrat sem v razmerju, nato gre vse k vragu, se leto, dve čustveno pobiram, nato se zopet nekomu predam in zgodba se ponovi. WTF!!! Ne morem več.
Pravzaprav sploh ne vem zakaj pišem. Morda zato, ker sem obupana. Čeprav vem, da nisem edina s podobnimi težavami. In zavedam, da je potrebno biti v življenju zadovoljen z majhnimi rečmi. A vso to zavedanje o slednjem je v tem trenutku odpovedalo. Zmanjkalo mi je moči. Sprašujem se kaj počnem narobe. Zakaj nekaterim uspe? In zakaj meni ne?
Lost in space … točno tako se v tem trenutku počutim …

Imaš kakšne možnosti v tujini?

Trenutne okolišče marsikoga postavijo na življenski preizkus. Razumem, da si želiš sigurnost. Vsak si jo, ampak tudi služba za nedoločen čas ne zagotavlja varnosti. Poznam primer, ko je šla firma dobesedno čez noč zaprla vrata. Šlo je za mednarodno podjetje, ki je imelo izpostavo v Sloveniji. V petek je zvedel šef, v nedeljo je obvestil delavce in že v ponedeljek se niso mogli več prijaviti v pošto in v računalniški sistem. Bilo je dobesedno čez noč.

Mislim, da razmišljanje (oz. še bolje zahtevanje) kaj bi bi si nekdo zaslužil marsikoga spravlja v obup in nezadovoljstvo. Ne vem kdo trobi kaj je prav in kaj ne, kaj bi si kdo zaslužil in kaj ne, nihče pa ne pove kako do tega in posledično iz tega nastane slaba volja, ker nastane še slabša volja zaradi neke, sicer navidezne, razlike med tistim ki imajo trenutno in med tistim, ki naj bi (po ne vem katerih standardih) imeli.

Kljub vsemu si pa za svoje počutje odgovorna samo ti. Naredi kaj zase, da se boš dobro počutila. Fizično se zmatrej, najdi si družbo, kjer je energija primerna zate in najdi si kakšen hobi, ki ti bo polnil energijo. Verjamem, da je težko, ampak verjamem, da je to tudi pot, ki ti lahko kakšen svetel žarek v življenju. Taka energija, ki jo je namreč čutit zdaj, te najbrž še bolj zavira in vleče v nekam, kamor ne želiš.

Glavo pokonci in vse bo še ok.

Seveda, sem pomislila na tujino, a me ne vleče zunaj SLO. Preveč riskantno mi je, predvsem pa sem mnenja, da tudi tujina ni rožnata, saj kamorkoli prideš, je na začetku vselej zelo težko. Ne bi šla rada sama v svet, morda v dvoje še, sama pa nikakor ne. In pri teh letih nisem pripravljena pustiti vse in nekje začeti na novo. Bolj zrelo in premišljeno gledam na te stvari pri svojih letih. Ne rečem, pri 20.-ih bi gledala drugače, tako pa…ne, preprosto mi ni.

Vem kako je imeti zaposlitev za NDČ. Sama sem bila v prvi službi zaposlena na ta način in v letu in pol izgubila službo iz poslovnega razloga. Simpl. Vem, nič ni več sigurno. In ja, zavedam se, da sem sama 100 % odgovorna za svoje počutje. Tudi moje jamranje mi gre že pošteno na živce. A tako težko je hendlati s seboj. Predvsem zato, ker si obremenjen. Z osnovnim konceptom preživetja. Do družbe mi sploh ni, se moram kar prisiliti. Vse delam zato, da mine čas, da se zaposlim…športanje, sprehodi, druženje, branje, bla bla bla…a notri, notri v sebi sem tako nesrečna. To je tisto, kar ne morem pozdraviti, premagati, iti čez to. Čez vsa ta leta borbe sem spustila kriterije, da bi morda čutila večje zadovoljstvo, a sebe je težko prelisičiti, preprosto veš kaj si želiš, pa do tega ne znaš, ne moreš priti.

33 let. To je prav poseben čas, ko se ljudem zgodijo preobrati v življenju. Praviloma je to obdobje, ko se nekaj spremeni, ko doživimo nekaj prav posebno pomembnega. Če se to ne zgodi, smo morda sami zapirala pred sabo vrata v nekaj novega. Poskusi poslušati sebe, kaj je tisto, kar bi res rada v življenju, globoko v sebi, pusti, da te vodi nek notranji občutek, kaj je zate pomembno zdaj, kaj je to, kar bi te izpolnilo. Pa ni treba, da dobiš nek jasen konkreten odgovor, morda se bo šele čez dosti časa pokazalo, kaj je sploh bil ta preobrat v tvojem življenju, vendar če boš dovolila, se bo zagotovo zgodilo. Lahko je to tudi nekaj, kar se bo ta trenutek zdelo slabo ali nemogoče ali nesmiselno, vendar je to kljub temu lahko pot, ki te bo vodila tako kot je dobro zate. Nekateri se v tem času poročijo, nekateri ločijo, lahko dobiš otroka, službo, ali pa izgubiš službo, zato ker ti življenje ponuja nekaj drugega, boljšega. Verjemi vase, bodi zelo pogumna, in spusti se po toboganu življenja. Zagotovo te tam zunaj čaka nekaj najlepšega zate, samo pripravljena moraš bit, da to sprejmeš.

Lost in Space, razumem tvojo situacijo, ker sem tudi sama v podobni situaciji glede službe in partnerstva in ker čutim podobno. Ko se trudiš in trudiš, vlagaš energijo, gledaš vase, narediš stvari zase, slediš sebi, spremeniš strategijo, narediš kaj dobrega za druge ljudi, za živali, za ta svet. Migaš, si aktiven, se družiš. Pa ostaja v tebi tisti beden občutek nesreče, ki ne mine. Sprašuješ se ali je to to, ne veš več kje si zavozil. In se vračaš domov v prazno stanovanje in v prsih čutiš vedno večjo težo, stiska te. Pa ne veš več kaj narediti. In mislim, da je ‘razumem te’ kar lepo povedala, tudi sama se bom probala tega držati.

Pa srečno!

Mislim, tudi, da je v teh časih zelo pomembno, da se zavedaš kdo si. Da kljub temu, da nimaš službe, veš, da si sposoben, da kljub temu, da nimaš partnerja, veš, da si človek, ki je vreden tega, se pravi, da trenutne situacije ne limaš nase. Mislim, da je prav, da se vprašaš, kaj še lahko narediš oz. kaj bi lahko naredil, da se stvar nebi zgodila tako kot se je. In velikokrat se v razna razmišljanja zapletemo ravno zato, ker bi radi verjeli, da smo imeli možnost izbire, ker bi to pomenilo, da jo bomo imeli tudi v prihodnje. Vendar je včasih prav, da si priznaš, da ni bilo v tvoji moči in da se pač ni izšlo. Skratka, jaz verjamem, da je možno ostati v sebi stabilen tudi v teh časih.

Vzemi v roke dve knjigi in ju preberi večkrat:

Martin Kojc, Učbenik življenja in druga, istega avtorja, Pot k sreči.

Ugotovila boš sama, kje je keč.

Najlepša hvala za vaše spodbudne besede, misliti si ne morete kako pomagajo, tukaj notri, v meni je nek žarek pozitivnega občutka po prebranem. Vera in upanje…želim si, da tega nikoli ne izgubim. Ta prispodoba “tobogana življenja” od osebe Razumem te mi je tako zelo všeč. Jaz temu pravim “plavati s tokom življenja”, a včasih enostavno ne znam. Kar ustavim se, si totalno zamorim, se smilim sebi, se izgubim in si želim odgovoriti “kako”, “kje”, predvsem pa “zakaj”. Želim videti pot iz teh temačnih misli. Videti sliko rešitve. Če sem prav razumela, je oseba Ostati tukaj govorila o brezpogojni ljubezni do sebe, imeti se rad in se spoštovati ne glede na situacijo in vse ostalo. Tukaj in zdaj, to kar si, to kar počneš. Brez izpolnjenega katerega koli pogoja. STRINJAM SE. In učim se tega. A tako prekleto težko je na trenutke, čeprav veš, da si sposoben, se počutiš nemočnega, saj si na nek način odvisen od dane priložnosti na trgu dela. Vedeti, da si ok ni dovolj. Prvič, moraš tudi preživeti. Drugič, v okviru zaposlitve tvoje sposobnosti dobijo priložnost, da se udejanjijo in tudi kalijo. Vsi vemo, da je iskanje službe v teh časih precej povezano tudi s srečo, biti na pravem mestu, ob pravem času. In še nekaj, služba je močno povezana tudi s samozavestjo. Verjemite, ko človek nima denarja, se ne počuti ravno fajn. Tako ne socialno, kot tudi ne materialno. In to nihanje samozavesti, ko enkrat imaš, spet drugič pa si v podnu z denarjem, je…mah, tisti, ki ste izkusili že veste.

O partnerstvu pa itak, več ko imam let, manj mi je jasno :).

Martin Kojc, poznam, pred leti sem prebrala obe knjigi, a če sem iskrena Marinec.si, sem pozabila vsebino. No, morda je čas, da se spomin ponovno osveži.

Natasja, srečno tudi tebi!

Lost in Space, da ne boš mislila, vsi smo včasih na tleh. Povsem enaki občutki, kot jih opisuješ, se ti zgodijo tudi ko imaš partnerja, službo, otroka. Velika večina ljudi na Zemlji nima denarja, in tudi službe ne, pa niso nujno vsi nesrečni, in obratno mnogi so nesrečni, ki imajo denar in službo. Bistvo ni v tem. S svojo lastno voljo se moraš dvigniti, niso zunanje stvari tiste, ki te dvignejo. Tudi jaz sem brez denarja in tudi jaz sem žalostna, pa ne zaradi denarja. Ampak vem, da sem edino jaz sama tista, ki si lahko pomagam. Glede službe mogoče razmisli o tem, kaj bi želela delati, če bi lahko delala karkoli na svetu. Ko boš našla delo, ki ga boš delala z veseljem in navdušenjem, in ga sama cenila, ga bodo tudi drugi dovolj cenili, da zanj prejmeš plačilo. Služba, kamor boš hodila z odporom, samo zato da zaslužiš denar, ne vem, to se mi ne zdi rešitev.

Hvala, da deliš z nami svoja čustva, tudi meni je to v pomoč.

Pozdravljena,
popolnoma te razumem, vendar moraš sama verjeti v boljši jutri. Tudi jaz sem bila pred leti “na tleh,” prebirala take in drugačne knjige in na podlagi nasvetov v njih našla nek smisel. Vsako jutro poskusi z mislijo, da bo ta dan lep. Že sama misel te počasi začne dvigovati in kot pravijo, da z mislimi vse pridobimo, misli na boljši jutri. Če skoz misliš, da si v začaren krogu in kako hudo ti sploh ne boš imela možnosti, da ti gre na bolje. Ko misliš na lepše čase, začneš počasi, ampak res počasi izžarevati drugačno stanje, s tem pritegneš ljudi, postaneš samozavestnejši in tudi na razgovorih za službo se odrežeš drugače. Dandanes ne marajo melanhonikov v službah, hočejo samozavestne ljudi.Žal. Žal danes čedalje manj ljudi daje nekaj na pomoč drugim. Sploh psihično, ki jo vsi najbolj potrebujemo. Sama izhajam iz zelo revne družine, v rani mladosti sem se zaposlila in hkrati izredno študirala, sama si vse plačevala in se vsak dan vozila uro ali več daleč v službo. Težko je bilo, naporno, po diplomi sem delala tudi v proizvodnji, za manjša dela ipd. Danes pa mi je nekako uspelo, tako v družinskem in službenem področju…. Pota so težka, boriti se moramo in misliti na boljši jutri. Pa le samozavestno naprej. Srečno.
Andreja