Živjo,

star sem med 25 in 35 in ne vidim več smisla življenja in upanja. To ne pomeni, da se bom fental, ampak to, da se že nekaj mesecev ali let počutim zelo obremenjen, čustveno. Ubistvu ne živim. Delam na sebi. Ampak preprosto, ko gledam, kako so ljudje srečni in kako jaz rabim še 20 let, da pridem do tja. Negotov v prihodnost in vse propada. Pogled v preteklost pa je še bolj grenak. Kako sprejmeš, da si zajeb vzgoje. Na videz vse ok, dobra služba. Da si izgubil večino svojega življenja in nisi bil nikoli zares srečen. Kako.

Aja, bistvo vsega pa, odnos do sebe. Kako naj se ne krivim.

Če je pravilni odgovor “Donde está la biblioteca?”, Je “koliko je 2+2?” Napačno vprašanje.

Odgovoren si za svoja dejanja znotraj konteksta. Prav je, da se kriviš za svoje namerne in zavedno slabe odločitve npr. Če ti elektriko izklopijo, ker si zapravil za vikend v toplicah, vedoč da nimaš dovolj keša – ja, prav je, da se kriviš, naj te krivda dovolj žre, da tega ne ponoviš. Če ti en zaklenjen kolo ukrade, medtem ko si bil v trgovini, pa se nimaš kaj krivega ali odgovornega čutiti. Če pozabiš zakleniti vhodna vrata preden greš na morje in ti nekdo ukrade TV, pa je tvoja odgovornost, da nisi zaklenil in od vlomilca krivda, da si brez TV.

… to, da se že nekaj mesecev ali let počutim zelo obremenjen, čustveno. Ubistvu ne živim. Delam na sebi. Ampak preprosto, ko gledam, kako so ljudje srečni in kako jaz rabim še 20 let, da pridem do tja…

Če si čustveno obremenjen, se moraš čustveno razbremeniti z bolj realističnimi in izvedljivi cilji npr. Če si čustveno obremenjen, ker skrbiš za nepokretno babico v paliativni oskrbi, potem nimaš za “delati na sebi”. Če si ČO, ker si hotel biti naslednji Eminem v dvorcu z 10 Ferrariji in kopico sužnjev, pa delaj na bolj izvedljivih ciljih in realističnih pričakovanjih od življenja. So stvari, katere je treba sprejeti, stvari, katere je treba spremeniti, ter vse vmes, kjer se je treba odločiti koliko vložiti, da bo dovolj dobro in prevzeti odgovornost za to odločitev.

Ne vem kakšno srečo ti vidiš v drugih, katere pogoje lahko dosežeš šele čez 20 let: realistično je rojstvo prvega vnuka/vnukinje in mogoče nakup/dedovanje nepremičnine. Potem je samo še invalidska penzija in izgon osovraženega in zaničevalnega otroka na njegov/njen 18.rojstni dan v brezdomstvo.

Časi so bedni in brezupni – tega ne spodbijam, prav tako ne zanikam vpliva okolice in usode na osebne okoliščine – ti si lahko krojač svoje usode, ampak ne glede na trud in talent: iz strganega bombažnega robčka ne bo volnenega puloverja.

Moj nasvet je, da narediš analizo “moti me” v primerjavi z spremeni/sprejmi koeficientom, ter da realistično označiš moja/tuja: krivda, odgovornost, odločitev, okoliščina. Če si v postopku ločitve, ker si partnerko več let varal – to je tvoja krivda in odločitev. Če ti je avto crknil in moraš z busom v službo je tvoja odgovornost in okoliščina. Če je en pijanec za volanom zapeljal na otroško igrišče z 90km/h in te zbil, medtem ko si pil kavo na klopci sredi belega dne, med malico, tu nimaš ti s tem F-ing nič krivde ali odgovornosti ali odločitve.

Spremeni kar se spremeniti da, sprejmi kar se sprejeti da, in za to potrebuješ realistično oceno stanja. Iz kile jabolk ne moreš narediti goveje župe, jabolčni štrudelj pa mogoče lahko. Prav tako se ne kriviti in kaznovati za vreme na Baliju in začetek WW2, namesto da prevzameš svojo odgovornost za svoje perilo zložit.

Da ne bo pomote: lažje rečeno kot storjeno, ampak osebno svetujem, da narediš analizo in inventar. Tako kot ne moreš primerjati znanja matematike 5letnega predšolskega otroka in 50letnega profesorja matematike na faksu, moraš tudi pri sebi primerjati ekvivalente. Odgovorno in realistično se primerjaj npr. X ima 500€ več na računu, ker za razliko od mene ni šel na smučanje za en teden ampak ostal doma, Y pa ima 500€ več, ker je podedoval stanovanje od babice in ne plačuje najemnine. X je primerjava odločitev, Y pa primerjava okoliščin.

Upam, da je vsaj malo pomagalo, ali pa še bo. LP

nisi napisal ka jsi po poklicu po izobrzabi če si kaj treniral.  verjetno aj e rešitev zelo enostavna.  začni trenirat bjj ali judo. raje judo tekmovalno. resno.  in dovolj jest. mogoče imaš premalo  tetota ker mogoče hujšaš. oziroma ješ vegi hranico. prevče feminilen. ti rabiš nek moški poklic. pa bo

Sreča, sreča. Ne boj se, da so vsi ljudje srečnejši od tebe. Srečni smo toliko, kot se odločimo. Ljudje damo v življenju čez različne stvari, res… Ampak skorajda vsak ima nekaj… kar ga bremeni. Če primerjaš svoje življenje s fotkami po fb in podobnih straneh, se pa sploh ne obremenjuj in jemlji bolj z rezervo vse skupaj. Kolko ljudi živi v bedi, pa so po karakterju veseli in flegmaticni in skozi “srečni”.

Vprasaj se, kaj si pocel, kako je potekal tvoj dan nazadnje, ko si videl smisel. Življenje osmišljajo neskoncno banalne malenkosti. Rutina. Obcutek potrebovanosti. Lepo vreme. Pricakovanje – splaniraj si izlet, naroci nekaj za pocertat se po spletu, naredi nekaj izvem tvojij mej udobja …

Pa ne glej toliko na zivljenje nazaj, niti toliko na zivljenje naprej. Glej na jutri. Kako si bos osmislil jutri, kaj lahko naredis jutri, da bos “srečen” ali pa vsaj zadovoljen z dnevom zvecer, ko se bos vlegel v posteljo. No, pa saj delas na sebi, to je zelo pohvalno. Imej se toliko rad, da ne rabis gledat okolice, tak pritisk ti je lahko samo v skodo. Mlad si še, imaš svoj tempo. Sprejmi odgovornost zase, sprejmi preteklost in gas.