Ko življenje postane ena sama črnina,se sprašujem čemu splohk še živeti,kakšen smisel ima splohk še vztrajati naprej?? Ko ni nikomur mar zate,se počutiš čisto sam na tem svetu. Ko si želiš samo še umreti,zakaj splohk še trpeti,živeti v temi ??? Kakšen smisel ima splohk življenje??? Zakaj splohk še živeti???

Pozdravljeni,

žal mi je, ker v preteklih dneh nisem utegnila pogledati vprašanja na forumu. Upam, da se počutite bolje?

V čem je smisel? Ne vem. Vem pa, da je smrt neizbežna, da itak pride. Za vsakega. Življenje pa je čudež, za katerega se splača boriti. Kaj pa, če je smisel živeti?

Morda pa je olajšanje blizu, morda je v zdravljenju, če gre za težave, ki jih lahko odpravljamo z zdravili, morda v času, ki bo v vaši preteklosti zapustil dogodke, ki so vas zdaj potrli.

Vsekakor pa se je potrebno boriti.

Vse dobro

Tudi jaz se vcasih tako sprasujem….
neverjetno je to, da sem lahko en dan na visku vsega…imam obcutek da lahko premikam gore, tako dobro se pocutim…. naslednji dan pa je vsega lepega konec….
…in kar traja in traja…..
in vcasih me je strah same sebe…zadnje case se res počutim “usrano” in vec ne vidim smisla…zakaj res ziveti, ce ti ze par let ni do nicesar??!! Vcasih se mi zdi kot da vegetiram, kot rozica, ki pocasi veni…
Ne najdem vec poti ven….zdravim se ze zelo dolgo ampak do sedaj mi se nobene tablete niso pomagale…

… vse kar si zelim je, da dobim svoje zivljenje nazaj….

Srečo vsem,
Gigli

pri kroničnih težavah, boleznih je nerealno pričakovati zdravje, kot je bilo pred boleznijo. Tako kot invalid brez noge ne more pričakovati, da jo bo dobil nazaj. Trdno verjamem in v tej smeri tudi strokovno delujem, da je možno okrevati. To naredimo neštetokrat, pademo in se postavimo na noge. Tudi vi imate dneve,ko imate občutek, da lahko premikate gore. Morda pa te dneve jemljete za samoumevne in toliko močneje žalujete, ko teh dni ni. Mogoče pa se boste morali odpovedati tem dnevom, ko ste na višku, da boste lahko živeli v dneh, ko ste na tleh.

Da boste dobili nazaj svoje življenje pa se morate boriti. Vsak dan znova, če je to potrebno.

lp

Spoštovana gospa psihiatrinja.

1. Življenje ni čudež, to je katoliška propaganda o življenju.
Dva se posexata in nastane novo bitje. To ni noben čudež, ampak
reprodukcija ohranjanje človeške vrste, neglede na posledice.

2. Kje piše da se je potrebno boriti? Za kaj se je potrebno boriti?
Nikjer ne piše da moram jaz se boriti za karkoli. Človek se bori
lahko za golo preživetje.

3. Imam pravico biti slabe volje, imam pravico biti depresiven in imam
pravico se vreči pod vlak.

1. Smrt je neizbežna. Pride sama po sebi. Misli na smrt so včasih, pri nekaterih ljudeh trdovratno zapeljive. Toliko, da človek sploh ne misli več na življenje, le še na smrt.
Včasih gre za prehodna stanja. Pomeni, da se lahko še marsikaj zgodi in nikjer ne piše, da ne kaj dobrega. Na srečo je življenje nepredvidljivo in dinamično. To je ta “čudež”.

“Ko smo slabo vidimo pred seboj lahko samo slabo”
“Na življenje gledamo s črnimi očali – ni več barv, vse je postalo sivo”
“vse je brez smisla”
Vse trditve držijo za depresijo. Gre torej za stališča, ki so lahko povezana z razpoloženjem, to pa niha in ni nespremenljivo stanje.

2. Nikjer seveda ne piše da se morate boriti. Pa vendar ali vam, vam osebno, brez potrebe, da bi se pred kom zagovarjali, nikoli ni bilo pomembno da “ste naredili vse kar je v vaši moči”, da “ste se zares potrudili”?
Borba za golo preživetje je pomembna. Zanimive so izkušnje iz sosednjih vojnih področij. Ko gre za življenje in smrt, se v največji krizi umakne tudi duševna motnja, takrat tudi število samomorov upade. Zmaga življenje.

Pa še en primer, ki je priromal po mejlu: 92 letni gospod posluša opis svoje sobe v domu starejših občanov, kamor ravnokar seli. Posluša in reče: Lepa je! Pa je še ni videl. On se je ODLOČIL da jo bo videl in sprejel kot lepo. Življenjsko pomembne stvari so lahko stavr odločitve.

Samomor je za nekatere ljudi popolnoma nesprejemljiv (verski razlogi, na primer). Kako pa bi se vi spopadali s svojimi težavami, če opustitev borbe enostavno ne bi bila sprejemljiva?

3. Imate pravico biti slabe volje. Verjetnost, da boste sprejeli dobro voljo je majhna. Imate pravico biti depresivni. Velikokrat ne gre za pravico, gre za nekaj kar se zgodi in pogosto ni stvar izbire. Ni pa zastonj pregovor “vsaka stvar je za nekaj dobra”. Tudi duševna motnja prinaša sekundarne koristi. Imate pravico se vreči pod vlak. Dolžnost vsakega od nas pa je, da varujemo življenje drugega, če vemo, da je to ogroženo.

Vzemite napisano za dobronamerno, kot je bilo mišljeno.

lp

Pozdravljeni!

Hvala za odgovor…
Vse kar ste napisala je res, vendar postavite se v mojo kožo. Že 6 let se vsak dan znova borim s to trdovratno in neprijetno boleznijo – depresijo!
Zamenjala sem do sedaj tri različna zdravila in nobena od njih niso prinesla nekega olajšanja… sedaj poskušam s številko 4. in čakam….še dva tedna da primejo, če primejo…
Zakaj tak negativizem, boste rekli… hja…ko clovek poskusa in poskusa, se bori z vsakim dnem posebej, živi v družbi, ki te bolezni enostavno ne razume in stigmatizira, po tolikšnem času počasi izgublja upanje, da bo sploh kdaj boljse. Zelo rada bi vrjela, da se bom pozdravila, vsaj do te mere, da si bom želela živeti, ker ne me narobe razumeti… vrjamem da je zivljenje lepo, lahko je precudovito… vendar jaz ga ze dolgo ne cutim tako, kot bi ga lahko!
Poskusam najti novo upanje in vrjeti, da enkrat pa res bo bolje, samo enostavno se to ne zgodi…in vsakič ko vrjamem in upam padem se globje in globje, ko vidim, da sem spet na istem.
Hudo mi je, ker sem v najlepših letih in tega ne bom nikoli dobila nazaj… Rada bi se smejala iz srca, cutila mir v dusi in neko spokojnost, cutila bi srečo v majhnih stvarem, tako kot sem jo vcasih, samo je ze tako dolgo nazaj, da se sploh ne spomnin kako je to…
Tako pa od mene ostane samo lupina, notranjost pa je mrtva.
Mi je zelo zal, vendar meni samo pozitivne afirmacije (ki jih tudi prakticiram) ali pa sprehod v naravo ne koristi.

Toliko od mene…
Če ima se kdo kaksen predlog ali repliko je dobrodošel 🙂

Srečo vsem,
Gigli

Draga Gigli, če želiš, se lahko razpišeš o svoji zdravstveni težavi tudi na tej povezavi:
http://www.nebojse.si/Forum/
in spoznaš svoje sotrpine.

Talita

Draga Gigli

Verjamem, da ti je težko,tudi jaz sem bila v takšni situaciji, kot si ti. Sploh nisem verjela, da bi se stanje lahko kdaj popravilo. Ljubosumna sem bila na druge, ker so bili srečni, jaz pa ne… Ne razumem pa, kako da ti antidepresivi ne pomagajo. Kakšnega psihiatra imaš? Mogoče ga moraš zamenjat… Lista antidepresivov je zelo dolga in ziher se bo našel kakšen zate. Držim pesti, da bi ti čimprej uspelo najti uspešno zdravilo. Svetujem pa ti, da spremeniš način življenja, da se ukvarjaš s tem, kar te veseli in se potrudiš, da bi našla smisel življenja. To te ne bo ozdravilo, ti bo pa pomagalo prebrodit ta prehod. Odvisno je tudi od tega, koliko se zaupaš drugim okoli sebe in koliko ti znajo stat ob tebi in te razumet. Ker je nekaj najhujšega, da bližnji izgubijo potrpljenje in dvignejo roke od tebe. Naredi svoj blog in piši o svojih občutkih, pa čeprav jih ne bo noben prebral. Ali pa piši pesmi… Tako sem si jaz pomagala, seveda ob pravi dozi pravega antidepresiva. Če poznaš vzrok depresije, začni pri tem. Sooči se, čeprav je sprva zelo boleče, ampak potem opraviš s tem. se pobereš.

želim ti vso srečo

Lp, Ninchi

Pred 14 leti sem zapadel v HUDO ponavljajočo depresijo, zaradi te bolezni so me psihično zdravili na različnih antipsihitilih sem se zdravil v psihiatrični bolnici in sicer: …če naštejem : Leponex, Eglonyl, , Litij, Prazine, Zyprexa ( Zolrix ), Haldol,… Še nekatera, ki si jih nisem zapomnil.sedaj sem NA LASTNO ODGOVORNOST na 2x 25 mg pričel jemati Leponeks. Na začetku sem imel krizo, ki pa je minila. Počutje je tudi boljše.in vas sprašujem, ali lahko nadaljujem naslednjo terapijo: 60 mg CYMBALTA
3×100 mg LAMICTAL

NAMESTO ZYPREXA 15 mg, sem pričel na lastno odgovornostjo pričel jemati
2 x 25mg. LEPONEX

Prosim za čimprejšnji odgovor, da si ne naredim še več škode kot koristi.

Pričakujem vaš odgovor in vas lepo pozdravljam.
Žiga

Pozdravljeni!

Vaša kombinacija z Leponexom, s katerim ste nadomestili Zyprexa, je ustrezna.
Obe zdravili sta antipsihotika, le da spada Leponex med klasične fenotiazinske antipsihotike, Zyprexa pa med atipične tienobenzadepinske antipsihotike, kar pomeni, da naj bi imel Leponex bolj izražene stranske učinke, kot so tersenje, slinjenje,…
Važno pa je, da vam vaša kombinacija Leponexa z ostalimi zdravili ustreza. Bi vam pa toplo priporočala, da svojega psihiatra seznanite z zamenjavo. Vsak človek namreč drugače reagira na zdravila in psihiatri se tega dobro zavedamo.

Toplo ti priporočam branje knjige: Življenje z namenom, avtor je Rick Warren; izdala jo je družba Noella.
Prepisujem iz zadnje strani: “Če boste prebrali samo eno knjigo o smislu življenja, naj bo to ta knjiga! Avtor na čudovit način razloži pravi namen našega obstoja in razumljivo pojasni zapletene reči. Verjemite, ko jo boste prebrali ne boste več isti človek.”
Knjiga je 1 New York Times Bestseller.
Tudi knjiga istoimenskega avtorja- Odgovori na težka življenjska vprašanja je super!
Lahko obiščeš ali se dogovoriš za srečanje tudi v:
http://www.mks-icf.org/
Če nisi iz Ljubljane, lahko vprašaš za skupnost, ki je najbližje tvojemu kraju.

Pozdravljeni vsi, ki ste že pisali na to temo. Tudi jaz sem že doživela trenutke, ko sem želela umreti. O tem NIKOLI ne govorim s psihiatrom ob kontrolah, tako vedno piše na izvidu- zanika samomorilne misli… Kaj pa bi bilo? vtaknil bi me v bolnico, povečali bi dozo in čao. Naj napiše kdo,če ima dobre izkušnje, ko se je ob takih težavah zdravil ?

poglejte malo na življenje z razumskega vidika… tudi če bomo po smrti vsi večno in srečno živeli v nebesih, si ne želim obstajat. nobena verzija ”smisla” se mi ne zdi tega vredna. in vi se pobijate zaradi raznoraznih ljubezenskih in temu podobnih težav. patetično res. če vas tip nebi pustu bi še vedno hotli živet.
lahko se mi zgodi vse najlepše na tem svetu pa še vedno nebom hotla obstajat. in tudi če bom večno srečna si ne želim obstajat. simple as that. žal s samomorom ne morem tega rešiti. ker bi bla to še ena nesmiselna stvar v nizu vsega kar delam. vključno s tem da vam tu pišem
no lepo se mejte, pa uživajte življenje 🙂

Pozdravljeni.
Stara sem 20 let. Do predkratkim sem bila srečna…imela sem najboljšega fanta,res sva se imela lepo,končvala sem srednjo šolo,z domačimi sem se razumela, vse je bilo lepo in prav, vendar se mi je pred kratkim živlenje dobesedno zrušilo. Začelo se je, ko je šel moj fant na turnejo z njegovim bendom. Vedela sem, da mi bo težko, ker se ne bova slišala. 2 dni sem veliko prejokala in ker sem bila čisto šibka mi je mami čisto sprala možgane in začela na mojem fantu preko mojega telefona igrati neke psihološke igre. Jaz sem ji iz obupa vse vrjela in ji pri tem pomagala, kar obžalujem, vendar nisem sploh razmišlala. Fantu sem uničila celo turnejo. Ko se je vrnil sem mu jaz vse povedala,povedala sem mu tudi kakšna je moja mami in vse….z fantom sva se nato razšla.Ko sem povedala mami za to in da sem mu vse povedala je čisto ponorela, saj so naju z bratom od malega vzgajali, da družine ne smeš nikoli izdati.Spodila me je od doma in mi zabrusila, da nisem vredna, da bi bila njena hči, da se me sramuje in da me noče več videti. Mislila sem, da je to rekla v jezi, vendar sedaj nimamo stikov že od 1.5. kadar jo kličem mi prekine, ko kličem očeta mi ta odvrne, da bi prej mislila na to kaj sem naredila in da sem se sama v začetku septembra odločila, da se odselim v Koper in da naj sedaj tam ostanem in se znajdem sama. Da na njih nimam kaj več računati. Nato me je zapustilo zdravje. Menstruacijo imam že od 28.4 in se kar neče nehati. V želodcu imam stalne bolečine, shujšala sem za več kot 15kg,veliko se mi vrti, večkrat sem že skupaj padla. Šla sem že večkrat k zdravniku, vendar mi vedno vzamejo samo kri in izvidi so vredu, ko sem bila nazadnje tam, sem rekla, da naj naredijo še kakšne raziskave, ker to ni normalno in so mi samo rekli, da če se mi tako mudi, naj grem pa na samošlačniško…ne vem kaj se dogaja z mano.Sedaj delam dve deli preko študenta, da si naberem za najemnino, večkrat sem lačna, ker nimam za hrano, sedaj upam, da obdržim stanovanje.Šolo sem morala pustiti, saj nisem morala plačati položnice za šolnino.V petek sem bila v Trstu, kjer je zgodil še en tragični dogodek…posilli so me…najprej o tem nisem hotela nobenmu povedati,nato sem zbrala pogum in povedala bivšemu fantu, saj se še vedno srečujeva v službi in se še vedno pogovarjava. Nisem vedela kaj naj,vendar se mi je zdelo, da če komu lahko to povem, je to on, vendar mi on po vsem tem dogajanju ni vrjel, je rekel, da si zmišlujem. Odšla sem na pregled k ginekologu in zdravniku,kjer so ugotovili,da imam veliko rano v spolovilu in dosti modric po telesu. Fantu sem nesla pokazati sliko iz ultrazvoka in vse izvide, vendar mi še vedno ni hotel vrjeti. jaz ne vem kaj naj naredim. Tujca ne bojo nikoli najdli, ker sem pred prihodu k zdravniku umila, šla sem v lekarno po tabletko proti zanositvi, praktično po nesreči uničla vse dokaze, razen modric po telesu in rane. Na policijo nisem šla prijaviti, ker se mi zdi nesmiselno,ker tujca ne znam dobro opisati, saj je bila tema in še v sosednju državi se je to zgodilo…ne vem kaj naj…zbegana sem…sedaj ponoči ne spim, ko spim imam nočne more, bojim se kamorkoli hodit,…opazila sem, da sem se začela zapirati vase, kar naprej se tresem,ne vem kaj naj. Sama sem za vse, sedaj upam, da zberem vsaj za najemnino ker čene ostanem še brez strehe nad glavo. Ne vidim več smisla…obupavam nad vsem, ne vem kako naj si pomagam, da bi zopet normalno zaživela, preveč se je nabralo vsega…ne zmorem
lep pozdrav

pozdravljeni

Stara sem 15 let in če ravno velika večina – to jaz mislim – meni, da je ta starost neprimerna za razmislek o “smislu življenja”; sem jaz drugačnega prepričanja.
Prebrala sem veliko večino sporočil, ki so se skozi leta nabrala na to temo in sem se zaradi tega odločila, da bom jaz tudi nekaj k temu prispevala.
Kot že omenjeno sem stara komaj 15, a doživela sem že veliko … vem,da so nekateri še več in da sem lahko srečna za vse kaj imam … a, ja, moje otroštvo ni bilo ravno najlepše in tudi zdaj mi ne gre najbolje. Veliko krat sem mnenja, da bi bilo lažje, da sploh ne bi obstajala, da nekatere ljudi nebi spoznala ter samo umrla. Z sorodniki se ne razumem, z tetami, strici … imajo me za norca, za njih nisem nič, le neka pubertetnica, ki je občasno sitna ter nič ne zmore. To me vsekakor moti in žalosti, ker niti moja družina ne stoji za mano. Mama mi pomaga, od drugje pa ne dobim podpore. Očeta pa sem že ne videla 4 leta, saj sta z mamo ločena. Če sem odkrita me to sploh tako ne moti, najbolj me spravlja v obup to, da vem, da me nihče prav ne razume, ali pa tudi noče razumeti. Prijatelji, prijateljice, imam jih veliko, a kaj mi je toliko prijateljev, če mi ne vedo pomagati, ko mi je najbolj težko.
Nasploh sem že veliko drugačna od mojih sovrstnikov … rada pišem, rada rišem, rada berem, romane ter poezije, sama rada pišem poezije. Zanimajo me druge kulture in jeziki ter medicina. Vse to me naredi popolnoma drugačno od drugih in tako tudi nekaj, na kar sem lahko ponosna, a zaradi česa bi včasih še samo umrla.
Res je, da mi je težko, da se počutim tako zelo samo, res je, da bi včasih umrla, a pol pa zopet pridejo trenutki v življenju, ko sem srečna, ko sem tako vesela na to kar sem, ko sem ponosna na vse moje dosežke in na vse obraze, ki sem jih nasmehnila in jim pomagala.

Zame je tako smisel življenja vse to kar nas obkroža, vse dobro in vse slabo. Nihče ne more reči, da še v življenju ni nikoli nič slabega doživel, vsi in res vsi, imamo dneve, ko hočemo samo nekam oditi, ko nam ni do ničesar, to je del življenja, z tem se moremo sprijazniti. Z vsem dobrim pride slabo in z vem slabim tudi dobro … ko nam gre slabo moremo pomisliti na vse dobro, vseeno da nekateri spomini morda bolijo, moremo pomisliti na vse lepo, na stvar ki nas razveseli. To je zelo težko, vem to, vem tudi, da ko si na dnu in res na dnu, ko ne vidiš rešitve in misliš na samomor, pol je najtežje, a obupati ni rešitev, ter smrt tudi ne.
Smisel življenja je življenje, življenje z vsemi težavami … jaz si vedno tako rečem, vedno ko sem na dnu si povem, sama pri sebi “Vsaka stvar ima v sebi nekaj dobrega, tudi ona ki na začetku boli in iz vsake stvari/izkušnje se ljudje učimo in z njo postajamo močnejši ter modrejši” … tako, to je moje mnenje o smislu življenja, vsaka stvar je za nekaj dobra, smisel življenja pa je le življenje … življenje z vsem dobrim in vsem slabim.

Lep pozdrav

Lepo pozdravljeni!

Ko sem brala vaše pismo Katka…me je dotaknilo…komu se zdi, da nič ne zmorete in zakaj? Zakaj se podcenjujete? Kaj bi si želeli slišati od vaših bližnjih? Zakaj menite, da vas nihče ne zastopi prav? Kako ste doživljali očeta v otroštvu? Kako ga sedaj? Bi želeli zopet videti očeta? Kaj za vas pomeni pomoč prijatelja/prijateljice?
Mislim, da bi se morali bolj ceniti. Fokusirajte se na tiste stvari o katerih ste dobri, ter jih otrjujte (risanje, pisanje,…).

Lep pozdrav,

Barbara Sarić, psihoterapevtka