Smisel za humor, tudi ko si povsem na tleh.
Včeraj smo čalanice celjske skupine imele vsakomesečno srečanje. Ker pa se naša draga Ida srečanja ni mogla udeležiti, nam je pisno sporočila kako se počuti in da jo kljub slabemu počutju humor in optimizem še vedno nista zapustila. Z Idinim dovoljenjem objavljam njeno ganljivo pisemce in šaljivo pesmico, ki naj bosta vzpodbuda vsem nam ostalim, da kljub težavam in slabemu počutju ne smemo kar obupati, ampak misli preusmeriti v nekaj pozitivnega.
Celje, 6.2.20009
Sama sem….sama s svojimi bolečinami, sama v tišini neskončno dolgih dnevov in noči. Na moji desni je veliko okno, a žal ne morem do njega.Le s postelje ga nemočno opazujem. ” Kot v zaporu!” si rečem.
Z rešetkami obdano pred pobegom. Na strehi sosednje stavbe počasi izginjajo temne sence in sonce ponosno pokuka izza oblačnega dne. Tako nemočno je, a vztrajno…Nežno in neopazno se dotakne vsakega izmed nas in nam v naša srca položi toplo upanje. Tudi, če si za “rešetkami”, nekako začutiš to življenje.
Pogrešam sveži zrak, stik z naravo, nežno ptičje petje.
pogrešam tudi moje sprehode proti kopalnici in WC-ju. Odvisna sem od tuje pomoči. Glava že 8.dni mirno počiva na blazini in mi nikakor ne dovoli, da jo vsaj malo premaknem. Telo je ena sama bolečina. Infuzija v žilah obeh rok pa si mirno in neopazno utira svojo pot. Skrajno počasi, kapljica po kapljici. In tako minevajo dnevi v bolnišnici. V bolečini, izčrpanosti in negatovosti. Neštetokrat si zastavljam vprašanje:” Bom zmogla? Bo moje izčrpano in izgorelo telo sposobno sprejeti nove bolečine?”
Verjamem, da bom zmogla. Če skoraj 18 let živim s FM in SKU, bom zmogla tudi to.
V teh neskončno dolgih migrenskih dneh, ki so posledica lumbalne punkicje, pa sem vendarle nekaj pridobila. Ta močna in bogata izkušnja mi daje moč in me notranje bogati. Spoznaš, da je na svetu še veliko hujših stvari. Ni lepšega občutka kot takrat, ko si sposoben sam poskrbeti zase, ko lahko dvigneš in premakneš glavo, ko se lahko, pa čeprav nesigurno in opotekajoče spustiš proti WC-ju in rečeš nočni psodi: ” Dovilj je bilo!”
Predvsem pa, ko se zavedaš, da ti vendarle ne bo treba biti priklenjen na posteljo. To je to, kar mi daje moč. Joj, kako preprosto spoznaje. Roka je težka, roka okorna in pisanje v ležečem položaju skrajno utrujajoče.
A vredno se je potruditi. Za nas, ki trpimo in skupaj zlivamo vsak svojo usodo in za naše najdražje, ki ne obupajo nad nami.
Pisanje zaključujem s pogledom skozi okno in z mislijo na vas.
Rada vas ima, vi sotrpini.
Ida
DIAGNOZE
Dnevno spremlja me viroza,
skolioza, osteohondroza,
za nameček še borelioza.
Ti nesrečna SKU in fibromialgija,
vem tud’, kaj je osteopatija
in vasakodnevni glavobol,
da počasi padeš dol.
Imam tud’ sakroileitis,
od ležanja kmal’ bo še lenitis,
vse skup’ čist’ en klinc vela,
no, preživeti pa se vendar da.
Po antibiotikih mi vdar’lo je na želodec,
je tak kot en veliki sodec,
komaj goltam dolge tablete
in bojim se kake diete.
Pee, še drisko sem dobila,
me dohtar z Linexom vztrajno fila,
že tolko hodim, da sama na WC hitim
in zobe stiskam, da za sabo špure ne nardim.
Tak sn zmatrana. A od ležaja?
če malo vstanem, se vse zamaja.
Je dohtar reko: » V vodoravni položaj,
ne jutri, ampak takoj in zdaj! »
V očeh solz mi primanjkuje,
še jokat’ ne morem in to je najhuje,
pomagam si s Tears natutale 2
in kmalu solze mam, ha ha.
Pa kaj bi nergala, jokala,
zakaj novih diagnoz bi naj se bala,
lahko še hujše bi bilo,
NAJ TO ŽIVLJENSKI MOTO BO!!
Draga Ida, hvala ti. V mislih smo s tabo in držimo pesti, da se nam čim prej spet pridužiš na skupini!
