Kako lahko človek spremeni pri sebi, da bi začel uživat v družbi s kolegi in prijatelji.
Namreč mi gre zelo na živce in sem kar nestrpna ter se začnem zelo dolgočasiti, kadar se pogovarjamo o kakšni temi o kateri sem jaz že razpravljala s kom drugim, ali pa če mi jo je celo razlagal ista oseba. Ko pride do zabave me moti da se nekateri sploh ne znajo zabavati brez alkohola, medtem se zavedam da se jaz sploh ne znam zabavat . Tako da sploh ne vem več kje je fora. Uglavnem večino časa mi je dolgčas.

Težave imam tudi recimo pred intimnimi odnosi, zapeljevanje in izgubljanje časa me kar zdolgočasi in izgubim zanimanje.

Kako bolj uživat v medčloveških odnosih?
hvala

Tvoje pismo me ja spravilo v dobro voljo, ker te občutke zelo dobro poznam. Tudi sama ze začnem v družbi zelo hitro dolgočasiti, nikoli pa mi ni dolgčas sami s sabo. Takrat delam kar hočem in mi ni treba poslušati nakladanja. Ugotovila sem, da to ni nič posebnega in da je takih ljudi kar precej. Samo treba je to dobro skrivati, ker danes velja da je družabnost nekaj brez česar se sploh ne da živeti. Kdor ni pripravljen poslušati razne brezvezarije in stati s kozarcem v roki na raznih srečanjih je milo povedano za ljudi čudak.
Nekaj časa me je ta moja nedružabost begala, sedaj pa sem si odkrito priznala da sem samotar. In da to ni nobena sramota temveč ena od možnosti življenja. Seveda se potrudim in grem na razne zabave, obiske itd. in tisti čas, ko sem tam se pogovarjam, poslušam, strinjam z drugimi in nekaj časa kar uživam v tem. Ko pa se naveličam pa grem in amen. Doma kar nekaj časa rabim, da si spočijem od vseh ljudi. Če rada bereš, preberi Bukowskega on je brez sramu priznal, da mu gredo ljudje večkrat na živce.
Mogoče ti bo kdo dal kakšen uporaben nasvet, tudi jaz ga bom z veseljem prebrala. Hotela sem ti samo povedati, da nisi sama.

Hej,

mene je pa TVOJE pisanje spravilo v dobro voljo. Zato, ker sem podobna in tudi sama večkrat mislim, da je kaj narobe z mano. Meni sicer ljudje ne grejo na živce, le takrat, ko mislijo, da je tišina nekaj slabega in da morajo zato kar naprej nekaj blebetati, pa čeprav brez vsakega smisla. Sem pač taka, da sem bolj redkobesedna, ampak kadar kaj rečem, je to dokaj premišljeno..:)

Včasih pa me je dobesedno strah, kadar recimo partner oznani, da bomo pa skupaj še z enim parom kam šli…ko bi meni bilo najlepše od vsega se stisniti k njemu in preživeti miren večer…ali pa divji večer:) v dvoje, seveda!

No, nisem se še čisto sprijaznila s sabo. Še vedno se skušam včasih spremeniti in se trudim biti bolj družabna.

LP

Tudi jaz sem tip človeka, ki mu je nesmiselno postavanje v družbi in poslušanje raznih čenč in puhlic. Raje preberem kakšno knjigo, pogledam dober film ali grem na sprehod v naravo. Enostavno ne prenašam več govorjenja zaradi govorjenja, raje se pogovarjam v dvoje, s prijateljem/jico, imam vsaj nekaj od takšnega pogovora. Sem že večkrat slišala, da sem zapečkarica. Ampak jaz se doma dobro počutim, tudi če sem sama s seboj in ne čutim potrebe, da bi morala kam v družbo. Se mi zdi, da večini ljudi, ki se tako radi “družijo” manjka globine in so bolj površni.

Hmmm…kaj pa pogovor z ljudmi, ki so ti podobni? Ki podobno razmišljajo? Jaz si včasih želim tega. In se zavedam, da med mojimi prijatelji enostavno ni takega, s katerim bi se RES razumela. In ki bi res razumel MENE. Se mi zdi, da se moram kar naprej nekaj pretvarjati, zato, da bi me sprejeli in me ne bi postrani gledali in ne bi mislili, da sem čudaška. To pa verjetno zato, ker se nisem še sprijaznila s sabo:)

Moralo bi mi biti vseeno, kaj mislijo drugi…pa mi ni.

LP

Zanimivo je razmišljanje vseh, ki ste se oglasili. Večinoma opažate, da vas dolgočasijo pogovori, ki si zgolj površinski, kjer se pogovarjajo samo o drugih, kjer gre za druženje bolj iz navade in govorjenje kar tja v en dan … V tem ni nič čudnega ali nenormalnega. Res je sicer, da danes še vedno večina ljudi živi zelo površno, s kozarcem na zabavah, s prebiranjem trača, s kopičenjem materialnih stvari … In običajno ta večina vse, ki so drugačni od njih, označi kot čudne. Po drugi strani pa narašča tudi število ljudi, ki iščejo v življenju nekaj več, ki jim je dovolj pretvarjanja, ki iščejo globlji smisel in si želijo druženj s podobno mislečimi ljudmi.

Kaj lahko naredimo? Pomembno je, da v odnosih iščemo ravnovesje med svojimi potrebami in potrebami drugih. Koliko lahko gremo drugim naproti, ne da bi izgubili sebe? Vredno si je tudi vzeti čas in razmisliti, koliko nam odnos z neko osebo res pomeni oz. nam je mar zanj. Če nam je, potem je prav, da se zanj potrudimo, da se kdaj tudi prilagodimo in gremo kam ali počnemo nekaj, kar nam ni preveč blizu, je pa na primer v veliko veselje našega partnerja, otroka, starša … Po drugi strani pa tudi mi povejmo drugemu, kaj nas veseli in kaj si želimo ali potrebujemo.

Če se kdaj z drugimi pogovarjamo o temi, ki nas ne zanima, imamo seveda več možnosti: lahko povemo, da nas ta vsebina ne zanima in se umaknemo. Če nam oseba, ki govori o tem, veliko pomeni, se lahko potrudimo, ji gremo naproti in ji srčno prisluhnemo (to, kar govori, lahko njej pomeni tako veliko kot nam nekaj drugega). Če pa smo se o neki zadevi že pogovarjali in se ponovno, smo lahko odprti še za drugačna mnenja. Večkratno razmišljanje in pogovarjanje o kakšni zadevi lahko odkriva njene globine in osvetli vse skupaj še z drugih zornih kotov. Seveda če je pogovor konstruktiven in da ne gre zgolj za ponavljanje že slišanih misli. Če gre zgolj za ponavljanje že slišanega, se lahko umaknemo ali pa odzovemo v smislu predloga: “To smo že zadnjič ugotovili. Kaj lahko naredimo, da se pomaknemo korak naprej?” ali pa: “To si mi že zadnjič povedala. Lahko narediš kaj, da bi zadevo izboljšala?” in podobno.

Ni pa nam potrebno vzdrževati nekih odnosov zgolj iz navade, čeprav v njih ni več prave vsebine in so pogovori samo vljudnostni (lahko čutimo, da je odnos na nek način izpraznjen). Je že tako, da lahko del življenja preživimo z določenimi ljudmi, pa kasneje spoznamo kakšne druge in si postanemo bližji kot s tistimi prvimi. V mislih imam predvsem prijatelje, kolege, znance, s katerimi lahko skupaj preživljamo prosti čas. Morda smo se nekoč družili z nekim krogom prijateljev, vendar smo se kasneje v življenju precej spremenili, začele so nas zanimate druge stvari in s starimi prijatelji ne najdemo več prave resonance. Zato si poiščimo nov krog ljudi, takšne, s katerimi nas bo družila nova življenjska vsebina in bomo z njimi bolj na isti “valovni dolžini”. Marsikateri slušatelj v Šoli čustvene inteligence pove, da je prav tukaj spoznal podobno misleče ljudi, s katerimi se lahko pogovarja o stvareh, o katerih se doma ali v službi ne more. Nekateri slušatelji postanejo pravi prijatelji.

Dragoceno je tudi, če si upamo biti to, kar smo. Da se ne pretvarjamo, da se ne obnašamo na nek način samo zato, da bi drugim ugajali, da si upamo povedati svoje mnenje, četudi je drugačno od večinskega, da imamo pogum in naredimo nekaj drugače kot ostali … Da živimo svoje življenje resnično iz sebe, iz svojega notranjega življenjskega smisla. To nas bo notranje osrečevalo. Zato se potrudimo delati na tem, da smo manj odvisni od mnenja drugih in od tega, kaj si mislijo o nas. To seveda ne pomeni, da nismo odprti za povratne informacije drugih o nas, saj so lahko dragocena refleksija. Ni pa se potrebno pretirano truditi, da bi drugim ugajali, da bi bili takšni, kot oni pričakujejo, če čutimo, da to za nas ni naravno, da v resnici nismo takšni, da se pretvarjamo.

Pomembno je tudi, da znamo biti sami s seboj. In nič ni narobe, če smo bolj samotarske narave, če smo manj družabni in nam ustreza tudi, da smo kdaj sami. Takrat je lahko pravi čas, da se bolj zavemo samega sebe in svojih notranjih globin.

Vsem želim veliko izpolnjujočih odnosov – do sebe in do drugih!