Že skoraj desetletje se borim z demoni preteklosti. Borim se z občutki in napadi tesnobe, depresije, ki so posledica spominov in travm iz preteklosti, otroštva in mladosti. Do nekje 18 leta sem bila odvisna od drugih in v tistem obdobju je nastalo veliko gorja, sploh v otroštvu, alkoholizem in nasilje staršev. Ko sem končno dosegla nivo, da sem odšla od doma sem to tudi storila. Do svojega ca. 33 leta sem se borila da nekaj naredim iz sebe, sem doštudirala, si uredila statu, bivališče ipd. torej vse materialne dobrine potrebne za ˝normalno˝ življenje. Ko sem prišla do točke, da sem zadovoljna s seboj, da sem dosegla v življenju to kar sem si želela, se je sistem podrl. Še danes mi ni jasno kaj se je z menoj zgodilo in predvsem zakaj? Izgubila sem takorekoč vse. Kar je najhuje izgubila sem zdravje, psihično zdravje. Že kar nekaj let sedaj se borim, da ozdravim in se ponovno postavim na noge. Vmes sem poskusila različne metode, različne stvari, vse v upanju, da se bom le končno rešila.

Zadnje leto dni obiskujem psihoterapijo. Ne morem rečt, da ni nobenih rezultatov iz tega, vendar zagotov lahko rečem da me terapija zruši, me vrže nazaj, nato spet potrebujem čas za okrevanje, ko se spet vrnem nazaj v normalo, spet imam terapijo in tako naprej. neskončno premetavanje od katerega mi gre na bruhanje in zaradi česar velikokrat izgubim voljo do življenja.

Zato se sprašujem, v čem je smisel terapije in sploh tega brkanja / predelovanja preteklosti? Ali je to res pravi način in prava pot do psihičnega zdravja? Ali je ozdravitev sploh mogoča?

Pozdravljeni gospa,
v prostoru in času, kjer imata filozofija in tista prava duhovnost tako majhen vpliv na družbo, je težko odgovoriti na vprašanje o smiselnosti situacije v kateri se nahajate. Delo na sebi ni kaj prida cenjeno in nima ne vem kakšne družbeno priznane veljave. Šteje pridobivanje nazivov, materialnih dobrin, dosežkov, ki se izmerijo, … Moj pogled na življenje oz. življenja je drugačen. Mogoče bom, ko bom umrla, videla, da sem se motila.  In si bom rekla, ojoj, glej ga zlomka, pa je res vsega konec.  V bistvu si ne bom mogla reči tega kajne. Nekako sem se naučila poslušati življenje. Moje življenje ni bilo lahko in vem o čem govorite. Tudi jaz sem se spraševala o tem, ali je vse skupaj smiselno. V nekem trenutku sem si dejala, nehala bom čisti za nazaj, dovolj je bilo. In kaj se je zgodilo. Telo se mi je odzvalo. Ko sem poiskala homeopatko, sem se soočila s tem, da je še vedno v meni veliko čustev, ki potrebujejo osvoboditev. Tako sem se ponovno lotila čiščenja preteklosti, ki naj bi se po moji predstavi, že zdavnaj zaključilo. Naučila pa sem se še nekaj, ravnotežja med čiščenjem svoje notranjost in uživanjem življenje. In to mi je eno od najbolj pomembnih življenjskih spoznanj, ki sem jih osvojila: ravnotežje med brskanje v svoji notranjosti in uživanjem življenja. Potrebni so počitki in nato nastopi ponovno čas, ko se podamo v svoje globine, da jih osvobodimo bolečine, jeze, žalosti, samote, zapuščenosti, ranjenosti in vsega ostalega, ki prebiva v naših globinah in mori našega duha in telo. Če vam terapija omogoča, da sproščate čustva, potem je v redu. Ko boste čutili, da ste utrujeni, prekinite za nekaj časa, seveda v dogovoru z vašo terapevtko in nato nadaljujte. Super je, da ste poskusili z različnimi metodami in še poskušajte. Vsaka vam nekaj da. Če želimo celostno pozdraviti travme v nas, je poleg terapije potrebno tudi delo na naših telesih, izražanje telesa. Potrebujemo ustvarjalnost. Zato vam priporočam ustvarjalnost v vseh njenih pojavnih oblikah: ples, igranje inštrumentov, slikanje, pisanje, oblikovanje gline, pletenje, izdelovanje iz najrazličnejših materialov, … tisto kar vam osvobodi duha in telo. Če lahko pogledamo na svet kot na duhovno učno popotovanje in ne skozi oči materializma, se vse obrne na glavo, kajne? In za to, da zdržimo na tej poti, je dobro da imamo ob sebi vedno kakšen dober priročnik, kot je na primer Učbenik življenja od Martina Kojca.

Srečno!
Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka