Smeh
Ja ja ja jaz imam eno zabavno anekdoto.
V starih časih, ko se je bencin brez svinca šele začel uvejavljati, se pripelje moj očim na bencinsko postajo, da bi natankal svoj novi avto, kateri je potreboval neosvinčen bencin. Do njega pride prijazen črpalkar in mu reče: Gospod, kolko? MOj očim reče: Polno! In se odpravi proti blagajni, na poti tja se spomni na moderne zahteva svojega avtočka in zakliče črpalkarju: Ej, gospod pa tistga brez bencina prosim!!
🙂 in takoj sem se še jaz spomnila ene “bencinske”. To je bilo še v času, ko sem bila novopečena šoferka in mi je prijatelj posodil fičkota za čez noč – le natankat ga je bilo treba. Pa dve prijateljici notri, pa gremo na prvo pumpo. Upala sem na moralno podporo, ker sem imela tremo pred samopostrežnimi pumpami. Že ko sem se pripeljala, sem pustila brisalce delati na suho, da me je ena opozorila in je že bilo dovolj, da sta padli v krohot. Nato sem začela vleči kljukico, ki odpre pokrov motorja, kjer je bil tank, pa nisem vedela, ali se je že dvignilo ali ne. In ves čas mi je rojilo po glavi, da bom še kljukico odtrgala. Pa sem se okorajžila in zaklicala:” Ali mi lahko nekdo pomaga tole odlomit?”
Ja, bom pa še jaz eno avtomobilistično.
V Postojni so bile nekoč dve “betuli” z enakim imenom; pri Burgerju. Da so ju ločili, so rekli, pri spodnjem, ter pri zgornjem.
Pa so policaji poizkušali pri zgornjem ustaviti en avto, možakar pa, namesto da bi ustavil, odpre šipo in zakriči: “Nejmm žlajfov, se vidmo pr spudnjemi Burgerji!”
Policioti seveda za njim, in nekje na ravnini, se je to ustavilo.
Po pregledu dokumentov, itd, ga vpraša policaj: ” Kaj imate od zimske opreme?”
pa pravi možakar:”Dolge gate”. No, kmalu je postalo jasno, da, seveda iz njega govori alkohol, pa ga vpraša naprej;” Kaj ste spil kej?” , oni pa njemu: “Ma ne, nejsm iz Pivke!”.
“Pa boste pihou?”
“Ne, bom bruhou!”
Nadaljne postopke policije poznamo, verjamem pa, da so imeli ta dan na policiji veliko smeha v njihovi hiši.
Tele avtomobilske so me spomnile na nekaj dogodkov, ko sem se pošteno nasmejala.
Moja najboljša prijateljica je naredila vozniški izpit in me povabila na prvo vožnjo. Dve osemnajstletnici sva se torej usedli v “bolho” in se počutili zelo gosposko in odraslo. Po glavni cesti je šlo super, potem pa je prišel na vrsto strm, ovinkast del poti skozi gozd.
“Tule bi bilo pa dobro prižgati dolge luči,” je modro ugotovila prijateljica in v istem trenutku jih je ugasnila. Bilo je temno, kot v rogu in od groze nisem mogla izustiti niti besede. Tako sva se peljali par metrov, nakar prijateljica reče:
” Sranje! Z dolgimi pa še slabše vidim!”
Ko sem prišla k sebi, sem se začela smejat in ona me začudeno gleda:
“Kaj se režiš?”
Pa še ena. Prijatelj se je po službi odpeljal k tašči po otroke.Pobral je vse igrače, oblačila, tašča mu je dala še zlikano perilo in lonec enolončnice, da bosta z ženo imela kosilo. Medtem, ko je nameščal otroka na sedeže in zlagal vrečke v prtljažnik, je lonec z enolončnico odložil na streho avtomobila. Seveda je potem nanj pozabil in se lepo počasi odpeljal.Med kratko vožnjo do doma so mu številni vozniki kazali prst in ga dvigovali proti strehi. Prijatelju se še vedno ni posvetilo, nasprotno – to ga je razjezilo.
” Kaj, hudiča, mi danes vsi kažejo fakiče!?” In jim je začel nesramnost vračati. Si predstavljate: ljudje ga prijazno opozarjajo na lonec na strehi, on pa jim vztrajno kaže prst…
No, ko je pred blokom ustavil in je zagledal lonec, ki je začuda ostal na strehi, mu je končno bilo vse jasno.
Ja, Živa, živemu človeku se vse zgodi. Sem mislil, da bom crknil od smeha, od teh “dolgih” luči iz tvoje zgodbe.
Jaz sem enkrat vozil katrco (ko sem prvič sedel za volan katrce), polno druščine, na en žur, cca 50 km proč. Ponoči, ko smo šli domov, je bilo treba vžgati luči, le-teh, pa nekako nisem našel. Vajen sem bil stojadine iz avto šole, tam je to na stikalo, kot ga ima tudi katra, le da se pri katri tako vžgejo samo parkirne.
No pa si predstavljaj naše oči, po 50 km nočne vožnje s parkirnimi. (pa hitrost vožnje tudi).
To s streho, je pa verjetno mnogokje primer.
Tudi za mano so že kazali fakiče, dokler me ni en ustavil, ter mi dal z strehe mobitel. Še uni prvi benefon, ki je bil kot škatla.
Evo, še ena, ko si ravno omenil mobitel.
Pred kakima dvema mesecema sem sedela v nabito polni čakalnici in med pacienti je bil gospod, ki je ves čas pestoval svoj mobitel.Očitno je bil nov in ponosni lastnik bi rad, da ga vsi opazimo. No, možakar je odšel v ordinacijo (z mobitelom, seveda) in, ko je opravil sva se srečala v sprejemni pisarni pri medicinski sestri. Medtem, ko mu je izpolnjevala recept, jo je smrtno resno vprašal:
“Sestro, a vam ja dam številku od mog mobitela, da me bosta poklicali, če mi bo slabo?”
Ha, ha, Živa, jaz si vaju prav živo predstavljam. Se dobro spomnim sebe v začetnih situacijah. Tako se mi je zgodilo, da se kmalu po opravljenem izpitu dobila službeno katro, da sem peljala venec, ker je sodelavki umrla mama. Ko sem v drugi zapeljala v tunel, sem se spomnila, da bo treba prižgati luči. A ta katra je bila novejša in je imela luči na ročkah, česar pa jaz še nisem vzela. V paniki sem začela pritiskati na vse možne gumbe, nazadnje sem rohnela skozi tunel v drugi brzini, s prižganimi štirimi smerniki in brisalci…..
Ja, otroci so posrečeni! Spomnim se ene simpatične:
Dve prijateljici peljeta še ne triletnega otroka na ogled muck k eni domov. In mali takoj vpraša: “Kaj muce jejo?” “Mleko pijejo” odgovorita. Pa se pogovarjata naprej in mali spet:” Kaj muce jejo, no?” “Ja, mleko pijejo” sledi že rahlo nestrpen odgovor in padeta nazaj v debato. Tik pred odhodom pa mali ponovno:” Pa kaj muce jejo?” Sledi že kar precej nestrpen odgovor:” Pa mleko pijejo!”
Mali dvigne roko in stopi korak nazaj ter reče:”Ampak jaz vprašam kaj jejo!”
Uh, jaz imam tudi dva vica iz real-life.
V šoli, nekje meseca maja , ko se nobenmu več nč ne da. Reče prfoksa od slovenščine, da bi mogli mi še en test pisat. Seveda smo imeli mi ful proti in smo začeli moledovat, pa tožit o tem, kolk druzga dela imamo, itd. Pol pa reče prfokasa razumevajoče: “Ja, saj vem, da ste zabiti….” (čez 5 sekund) “….s kontrolkami.” Cel klas v smeh, ona pa tudi z nami, ko je ugotovila, kolk ga je kikslna!
S fantom sva se tako neki pogovarjala itd, pol pa mu jaz rečem: “Joj, kolk si ti tip dolgočasen! Ob tebi bom še segnila od samega dolgcajta!” Pa mi reče on: “Brez skrbi, saj se bom umaknu, ko boš začela smrdet!!!!”
Si velja zapomniti, ker lahko še kdaj prav pride! Slišal sem pa na smučanju od enih Ljubljančanov. Se pelje družbica, ponoči, vsi ganjeni od maliganov… Kar naenkrat iz teme – loparček! Refleksi upočasnjeni, ustavijo kakšnih 50 m naprej. Tisti Sašotov možakar “pr spudnjemi Burgerjimi” mi še zdaj ne gre iz glave! 🙂 Pride organ: “Voziškoprometno!” Nič. Odpre vrata pri vozniku. Pogleda noter. Voznika ni. Sosednji sedež prazen. Pogleda na zadnji sedež. Organ: “Kdo je vozil?!” Pet potnikov se spogleda: “Vvvvvooooozzzzziiiiilllll?????”
Sem bila na potovanju v Franciji.Pa sem si zaželela kave z mlekom.Končno najdemo prijetno kavarno in naročim : Caffe a l’eau, s’il vous plait. Pa me gledajo čukasto. Jaz pa njih še bolj čukasto nazaj. Pol mi pa kapne.Morala bi reči :
Caffe au lait. (za tiste , ki ne znajo francosko – naročila sem kavo z vodo, namesto kave z mlekom.Izgovarjava je zelo podobna – kafe a lo, kafe o le – zato sem se zmedla).
LP,Kaja