služba-slaba vest
Šla sem delat ko je bila Anamari stara 9 mesecev. Delala sem eno leto. sedaj sem drugič noseča in jo imam doma pri sebi. Sva ful navezani ena na drugo. Mislim da je bolje da je mamica pri otroku. Sedaj sem sklenila da ne bom ponovila napake in na bom šla delat pred iztekom porodniške.
Služb je veliko, otrok imamo pa malo. Ne zamudi otroštva zaradi kariere.
Renata
Spoštovana Marjeta!
Zelo razločno trdiš, da mora biti otrok samo z mamo, da je mama edina in če ni otrok z njo, postane psihični bolnik. To tvojo trditev v hipu ovržejo vse posvojitve, ko dojenček izgubi mamico takoj po rojstvu, vsi otroci samskih mater (te morajo namreč zaradi denarnih težav prej v službo), da ne omenjam smrti in otrok, ki zaradi tega ostanejo sami. Tudi taki otroci odrasejo v povsem NORMALNA in zdrava bitja. Preberi si knjigo Nuba in izvedela boš, kdo so pri njih matere – ponavadi vse ženske v plemenu in ne zgolj ena.
Kar se žuljev tiče – vedno imam dovolj velike čevlje, ki me ne obžulijo. Me pa moti, če nekdo agitira v imenu žensk. Sama zelo rada delam. Všeč mi je, da sem si izbrala poklic, ki me zelo veseli in grem z veseljem v službo. In se vesela iz nje tudi vračam. Ne bi rada zaradi določene skupine žensk, ki niso srečne s svojim delom in se jim zdi, da delo ni možno usklajati z otroki, izgubila službe. Dandanes lahko v Sloveniji vsaka mati ostane doma dlje, le da je s tem prisiljena v zelo zelo skromno življenje, da ne rečem v popolno socialno stisko.
V tvojem pismu vsekakor niso zgolj opisi, ampak JAVNO POVABILO k akciji za krajši delovni čas žensk. Marjeta, že sedaj lahko delaš krajši čas. Na svetu je morje poklicev, ki niso namenjeni osmim uram – torej imaš ti in tebi podobne že izbiro. Le odločiti se je treba in službo sprejeti. Da pa ženske lahko, da sploh lahko hodimo v službo, pa je bil potreben dolgoletni boj, ki ga ženske, npr. v trenutno aktualni državi Afganistan, še niso dobile. Kaj vse pripelje s sabo nezaposlenost žensk, lahko prebereš v marsikateri sociološki študiji. Stvar vsekakor ni preprosta.
Kar se tiče obsojanja – zelo obsojaš že z besedami »žal mi je za vse tiste otroke«. Kako veš, da ti otroci trpijo, saj je vsak otrok drugačen od drugega in ni nujno, da so vsi otroci nakopičeni v slabih vrtcih? Kako veš kaj berem? Da me je strah si pravilno ugotovila. Strah me je, da me bodo moški pretepali, kot to počnejo z nevemkolikim procentom Slovenk, strah me je skratka, da bom kot ženska postala drugorazreden državljan. Mislim, da je lahko tudi marsikaterega očka strah, če bodo mamice postale absolutni varuhi svojih otrok. In da bo njim ostalo samo posedanje po gostilnah, tako kot v starih nematerialističnih časih. Moj mož pa lahko aktivno sodeluje (brez moje navzočnosti) pri negi dojenčka, ga daje spat in se z njim igra.
Všeč mi je, da lahko na kakršen koli način izražam svoje mnenje in tudi to pismo je le moje mnenje.
Pozdrav, Katarina
Katarina!
Napisala si, da že sedaj lahko delamo krajši čas. Da je na
svetu morje poklicev, ki niso namenjeni osmim uram! Hvaležna bi ti bila, če bi mi bolj konkretno predstavila možnosti dela s krajšim delovnim časom! Jaz jih ne poznam in vse moje kolegice, ki bi rade delale krajši delovni čas, tudi ne. Za informacije sem klicala že na Center za socialno delo ter na Pokojninsko zavarovanje, a mi niso povedali nič pametnega. Imam službo za nedoločen čas, v kateri sem zadovoljna (tu so mi povedali, da ne morem delati le 4 ure), a bi takoj iskala novo za polovičen delovni čas, vendar takega razpisa še nisem zasledila.
Ko hoče človek v realnosti poskusiti s tem, vidi, da je v Sloveniji pač tako, da moraš delati cele dneve ali pa v celoti pustiti službo.
Pozdravljena!
Ko prebiram te vrstice, se mi kar naprej poraja isto spoznanje…..drugacna mnenja jemljete kot napad. Natancno sem prebrala Marjetino pismo in tvoj odgovor, Katarina…kot prvo mi je udarila v celo tvoja definicija mame….kje je Marjeta omenjala BIOLOSKO mater kot alfo in omego sveta otroka? Je pa omenjala mamo s srcem…ob taki pa tudi posvojencek lepo rase. In se nadalje …ne vem, zakaj je potrebno iskati na stotine nozev, ce pac zenska ne omenja drugega kot to, da je prav , ce je mama z otrokom….oceta pri tem ne izkljucuje….saj vendar govorimo o “sluzbi-slabi vesti”ne pa o “izkljucenih ocetih-slabi vesti”.
Imam prijateljico, ki razmislja kot ti…in pridruzujem se Marjetinemu mnenju, da se mi tovrstni otroci smilijo….zdi se, kot da so materam konstantno odvec. Mogoce napak presojam, ampak tak vtis si naredila name.
Kar se pa Nub tice…lahko poskusis tudi ta nacin, ce je ze vse ostalo odpovedalo…pa se predlog….pravijo, da nune najboljse vzgojijo otroke! ….malo sarkazma, ki pa je tu notri itak brez mene pravilo!
Pozdrav!
Oglasila se bom čisto na kratko. Mateja je opisala svojo težavo in jaz sem opisala svojo izkušnjo in poglede na to temo. Tudi Katarina se je čutila, da mora napisati nekaj Mateji , a to na način, da, ko je prebrala moje razmišljanje, je začutila neustavljivo potrebo, da me potolče in pove, da je moj način razmišljanja za v Afganistan, da sem bolna in posesivna, da odrekam otroku nevemkakšne stvari, da begam druge matere ,etc.
Jaz pa sem Mateji svetovala samo eno stvar in to zelo preprosto: naj posluša svoje srce. S tem pa ni bila Katarina prav nič zadovoljna, saj , če vse ne delamo tako kot ona, smo prosto razloženo povedano, za v Afganistan, kjer sama najbrž še ni bila. Tudi Križnarjevo knjigo o Nubah uporablja vzeto iz konteksta, da bi mi lahko dokazala, da mislim narobe. Sveta preproščina! Koliko Katarin in Miš je še tam zunaj, da me sesuje in me spravi vsaj do psihiatra?
pa sem samo izrazila svoje mnenje.
Draga Marjeta!
1. Ponovno si preberi moj PRVI odgovor Mateji!
2. Realno presodi ali sem ji dala nasvet, opisala mojo izkušnjo ali poskušala solit pamet!
3. Preberi svoj odgovor, ki nikakor ni samo nasvet Mateji ampak zaničevanje mamic, ki imajo drugačne izkušnje in mnenje
4. Če te to spravi vsaj blizu psihiatra, potem si na zelo slabi duhovni poti (poskusi z zelo preprosto 20 min meditacijo)
5. LEP DAN ŠE NAPREJ
Miša
Draga Marjeta!
1. Ponovno si preberi moj PRVI odgovor Mateji!
2. Realno presodi ali sem ji dala nasvet, opisala mojo izkušnjo ali poskušala solit pamet!
3. Preberi svoj odgovor, ki nikakor ni samo nasvet Mateji ampak zaničevanje mamic, ki imajo drugačne izkušnje in mnenje
4. Če te to spravi vsaj blizu psihiatra, potem si na zelo slabi duhovni poti (poskusi z zelo preprosto 20 min meditacijo)
5. LEP DAN ŠE NAPREJ
Miša
Draga Marjeta!
1. Ponovno si preberi moj PRVI odgovor Mateji!
2. Realno presodi ali sem ji dala nasvet, opisala mojo izkušnjo ali poskušala solit pamet!
3. Preberi svoj odgovor, ki nikakor ni samo nasvet Mateji ampak zaničevanje mamic, ki imajo drugačne izkušnje in mnenje
4. Če te to spravi vsaj blizu psihiatra, potem si na zelo slabi duhovni poti (poskusi z zelo preprosto 20 min meditacijo-pomisli pomagala je tudi meni po tvojem odgovoru)
5. LEP DAN ŠE NAPREJ
Miša
Draga Miša,
tokrat odgovarjam samo tebi.
Prebrala sem tvoje in svoje pisanje. Obe sva se izrazili po svoje. Jaz samo sprašujem, zakaj, za božjo voljo, ve, ki delate, čutite ob tem, kar sem izrazila kot blatenje vas samih in tistih mater, ki pa so v večini, ki so v službah? Zakaj se čutite ogrožene?! In zakaj se ne bi smelo slišati vseh različnih mnenj? Pa se gremo sedaj nekakšen boj, katera ima bolj prav in katera je blatila nevemkoga. Katarina me je okarakterizirala in poslala nekam, pa me v življenju še srečala ni nikoli. Ti si morala zaradi mene 20 minut meditirati, da si se odklopila od mojega pisanja. Lepo vas prosim, kaj vam pa je?! A sem morda rekla, da ste ve slabe mame, da zato, ker ste v službah, delate slabe stvari? Izrazila sem svoje prepričanje, ki ga ponavljam še enkrat in stokrat. Čas bo pokazal svoje, ne leta, morda desetletja. Nisem mislila, da me bodo vaše kritike spravile iz duševnega miru, da bom morala zato k psihiatru, ampak, da me predalčkate med posesivne in bolne matere, torej zrele za psihiatra.
Ta diskusija nima več smisla, zato vam želim vse lepo in uživajte dneve, ki so vam podarjeni. Vendar, če se na neko stvar tako krčevito odzoveš, pomeditiraj malo dlje in se poskušaj vprašati, čemu tako.
Drage gospe!
Očitno sem edini moški, ki berem te vaše nasvete in obtožbe.
ZAKAJ! ZAKAJ ženske ne morete iz svoje kože in se morate vedno prepirati.
Pa naj vse kar je tu napisano vsaka vzame za dobro ali pa za iskušnjo več…….pa naj bo to pozitivna ali negativna.
Tu vendar vsak izrazi svoje mnenje dela pa tako in tako po svoji vesti.
Gotovo se sprašujete kdo sem jaz. Ja sem moški –pa kaj. Ali mislite, da nebi vzel porodniške namest žene če bi bila ogrožena njena kariera. Vendar trenutno je ogroženo njeno zdravje in verjetni tudi vaše kjer ste cele dneve v službi ko smo na evropskem delovnem času.
Zato smo tu moški, ki naj bi pomagali. Pravim NAJ BI ker veliko se jih z menoj ne strinja. Vendar zato nisem”copata” kot bi rekli nekateri ampak sem samo oče treh otrok in mož moje drage žene, ki na žalost dela v trgovini, ki delajo cele dneve.
Mislim, da drage gospe tu v tej debati nobena ni ispostavila svoje druge polovice vsaj ne direktno.
LEPE DNEVE VAM ŽELIM in NE OBSOJAJTE DOBRONAMERNIH NASVETOV.
Franci
Hvala bogu, da se je oglasil še en moški.
Drage mame, vse imate prav. Prepričana sem, da vse po najboljših močeh vzgajamo svoje otroke. Dejstvo pa je, da otroci niso naša lastnina in mi ne njihova. Starši smo tukaj zato, da jim pokažemo in olajšamo pot k samostojnosti. Principi vzgoje so različni, kot so različne kulture in celo civilizacije na tem planetu. Škoda, da ljudje obsojamo hedonizem. Počnimo tisto, kar nas osrečuje. Če smo srečni, da ves dan preživimo z otrokom, naredimo to. Če najbolj uživamo v svojem delu, naredimo to. Za otroke je namreč najpomembnejše, da imajo občutek varnosti; varnost pa jim lahko nudijo le srečni in v “notranjosti umirjeni starši”. Otroci nas namreč gledajo, poslušajo in zaznavajo našo neverbalno komunikacijo bolj, kot si mislimo.
Kot Franci imam tudi jaz tri otroke, z možem oba pogosto delava po 12 ur dnevno, izmenično pa tudi dežurava. Pri otrocih mi pomaga moja mati. Trudili smo se, da jih zgodaj navajamo k samostojnosti. Srednja hčerka ima 6 let in se aktivno ukvarja s športom, od doma je v povprečju 1 teden/mesec. Pa ne zaradi vzgoje, ampak ker je pač tak otrok. Sina sem dojila do tretjega leta, ker nama je to pač ustrezalo. Ni pravil! Smo samo mi, naše želje in možnosti….
Pozdrav!
Nina