Pozdravljeni,

potrebujem nasvet pri največji odločitvi. Izvedela sem, da sem noseča. Stara sem 25. let in sem zaposlena preko študentskega servisa 4. leta v uglednem podjetju. Konec leta se mi ponuja zaposlitev preko agencije. Ker naše podjetje ni prijazno do nosečnic, prosim za nasvet kako se odločiti. V službi uživam in si jo zares želim, medtem ko za otroka nisem prepričana. Moj fant me podpira v kakršnikoli odločitvi, rekel je pa tud, da ga skrbi moja služba.

Hvala že vnaprej in lep pozdrav….

Goana

Spoštovana Goana!

Pri odločitvi, o kateri pišete, je dajanje nasvetov vedno zelo subjektivno, odvisno od nazorov osebe, ki daje nasvet. Če gledam s svojega stališča, se mi zdi življenje oz. otrok veliko večja vrednota kot služba. Odvisno je tudi od tega, kako gledate na splav, kaj za vas pomeni… ter kako boste na to dejanje gledali kasneje. V Google vtipkajte “posledice splava” in si preberite o možnih psihičnih in fizičnih posledicah omenjenega posega ter pretehtajte svojo odločitev.

Lahko se tudi naročite na pogovor s terapevtko pri Študijsko raziskovalnem centru za družino: http://www.srcdljubljana.com/#!Psiholoke-posledice-prekinitve-nosenosti/c22qx/72DEC0A7-858B-4312-B447-C8117DB1559B.

Vse dobro želim,

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Draga Goana,

ko sem prebirala tvoje vrstice, nisem mogla ostati ravnodušna, zato sem sklenila, da tudi jaz napišem svoje mnenje, čeprav je – tako kot je napisala že moderatorka – seveda subjektivno.

Tudi sama sem tvojih let (27), zato iz lastne izkušnje vem, kako je danes z zaposlitvijo mladih … Vendar mislim, da je dobro v taki, kot si napisala sama, največji odločitvi, situacijo pogledati tudi nekoliko širše – »s ptičje perspektive«.

Seveda je ta trenutek zate služba na prvem mestu, želiš si izkoristiti priložnost, ki se ti morda ponuja. Morda pravim zato, ker sem bila nekajkrat priča tudi drugačnim razpletom: ko se je mlademu obetalo podaljšanje zaposlitve, vse je kazalo dobro, nato pa od obljub kar naenkrat ni ostalo nič in človek je moral službo iskati drugje … Seveda je lahko razplet v službi tudi zares tak kot se obeta, vendar se jaz na to stoodstotno ne bi zanašala, dokler ni črno na belem (pa še potem …).

Naslednja stvar, ki mi prihaja na misel, je v svojem bistvu podobna prvemu pomisleku. Namreč, včasih nas stvari vendarle tudi presenetijo. Sama si pogosto že vnaprej belim glavo zaradi kakšnih stvari, za katere predvidevam, kako bodo npr. reagirali v službi … Pa me reakcija včasih prav preseneti! In potem vidim, da so bile skrbi zaman. Veliko je odvisno tudi od naše notranje drže: če nastopimo samozavestno, bomo zagotovo bolj prepričljivi tudi, kadar imajo nadrejeni načeloma drugačno stališče … In včasih nas znajo reakcije presenetiti … Seveda ni nujno – lahko, da so tvoja predvidevanja na žalost pravilna. Vendar, dokler se dejansko ne zgodi, ne moreš zares vedeti.

Naslednje vprašanje, ki bi se meni zastavljalo v tvoji situaciji, je, ali si dolgoročno želim delati v okolju, ki ima do nosečnosti in materinstva negativen odnos; v okolju, ki stavi zgolj na »produktivnost«, posameznikovo zasebno, družinsko življenje pa postavlja v drugi plan. Jaz se v takem podjetju dolgoročno zagotovo ne bi počutila dobro. Nekoč si namreč vseeno želim imeti družino, otroke … Kako bo takrat, ko bo recimo treba vzeti nekaj dni bolniške za nego otroka …?

In če se zares postavim v ptičjo perspektivo, od koder lahko naenkrat opazujem celo svoje življenje … Ali je bila pri petindvajsetih pomembnejša služba (ki jih človek ponavadi v življenju zamenja kar nekaj), ali spočet otrok, ki ostane en in edinstven za vse življenje … (ne glede na to, koliko jih morda kasneje še imamo)?

Zavedam se, da je odločitev zate v tem trenutku težka in da se ti zastavlja še mnogo vprašanj, skrbi, strahov. Ta trenutek se ti je težko odločiti tako za službo kot za otroka. Ravno zato se mi zdi smiselno na situacijo pogledati širše in se vprašati o dolgoročnih posledicah odločitve. S katero boš lahko res mirno in izpolnjeno živela naprej?

In še nekaj: sama trdno verjamem, da se nam v življenju vsaka stvar zgodi z razlogom. In da se, kadar se zaprejo ena vrata, odprejo druga, za katera prej sploh nismo vedeli, da obstajajo … Verjamem, da nam življenje ponuja le izzive, ki smo jim kos in skozi katere rastemo.

Iz srca ti želim poguma, modrosti in srčnosti pri tvoji največji odločitvi.

Klavdija