Avtor: Katja ()
Datum: 05-04-01 15:14

Zanima me, kakšno odnosi so pri vas v službi, ali ste zadovoljni s svojim poklicem in službo?
Ugotovljam, da v službo hodim čist samo zaradi denarja, da mi ne daje nobenega pravega zadovoljstva, da se nisem odločila za pravi poklic, da so tudi odnosi ignorantski, bolj negativni,…..

Moram priznati, da hodim v službo z veseljem. Delam v sredini, kjer se dobro razumemo, kjer ni podtikanja, šikaniranja. Razumemo se zelo dobro, imamo dobrega šefa in dobrega direktorja. Ljudje kar ne morejo verjeti, da je to še možno dandanes. Čeprav mi to delo ne paše popolnoma, sem se z leti navadila in si ne predstavljam, da bi počela kaj drugega. Med sabo si pomagamo, nihče ne nagaja, vedno se najde kdo, ki popestri dan. Skratka, ni mi hudega in upam, da se bo še kdo takole pohvalil.

Lep pozdrav, Kaja

Pred leti sem hodila v službo, tako kot ti, samo zaradi denarja. Ko sem ostala brez zaposlitve in sem potem ‘gnila’ doma, sem ugotovila, da je danes služba luksuz.
Moram reči, da s sedanjim delovnim mestom nisem ravno zadovoljna ampak se mi obeta, da v kratkim napredujem. Tudi to delo sedaj ni slabo ampak potem bom delala tisto, kar si res želim. S sodelavci in sodelavkami se dobro razumem, kolektiv je majhen, vzdušje prijetno, vodilni niso nikakršni bavbavi. Skratka…v službi se imam krasno.

v službo hodim že malce čez 10 let in sem v tem času srečal
veliko ljudi, ki so bili s svojimi službami nezadovoljni, ves čas
jamrali, vendar večinoma bolj malo naredili, da bi kaj spreme-
nili (četudi se je kaj narediti vendarle dalo).
Moram reči, da sem sam službo zamenjal pred dobrim letom
dni, ko sem začutil, da mi prejšnja služba ne daje več pravega
zadovoljstva in, kar je zelo pomembno, mi ni več omogočala
pravih razvojnih možnosti in napredovanja. Iskal sem torej
nove možnosti, eno tudi našel in jo vzel.
Zdaj sem zelo zadovoljen – tako z delom, okoljem, kolegi in
tudi – moram reci – s placo. To zadovoljstvo s samim seboj
se mi kar pozna, kot pravijo tudi prijatelji.
Res je, da je vsaka menjava službe tveganje, vendar mislim,
da se v to splača spustiti, če človeku trenutna služba ne daje
prav nobenega zadovoljstva – nezadovoljen in naveličan dela-
vec ne more dobro delati.

Prav zavidam ti. Sama sem na istem kot Katja. In to že nekaj let. Mogoče se mi je prav zato uprlo, ker že vsa leta delam na enem in istem delovnem mestu, z istimi ljudmi in ne gre drugače kot da jih poznam “kot lasten žep”. pa vidim krivice, ki se dogajajo in jih ljudje zaradi službe “požrejo”, vidim kako predpostavljeni ljudi kaznujejo zaradi iste stvari, ki jo sami javno delajo…

Kot vidite imam res vsega zadosti. Pa ne upam menjati službe, saj vse kaže tako, da ženska po tridesetem pa brez šole pa z majhnimi otroki, ki so lahko “bolni” nima kaj dosti možnosti.

Edina “služba”, ki si jo pa res želim in bi bila z njo 100% zadovoljna pa v današnjih časih žal skoraj ni več mogoča.
Bila bi mati, žena, gospodinja.

Draga Tjaša,

gotovo ni lahko, vendar se morda poizkusiti le splača –
vprašati se moraš seveda tudi, ali gre bolj za to, da si
ti ne upaš niti poskusiti, ali pa si poskušala, pa so te
vedno zavračali ? Lahko seveda ni in upanja na uspeh
so večkrat majhna, vendar je poskušati najbrž še vedno
bolje (sploh, ker ne stane več kot kuverto in znamko),
kot pa biti vedno bolj nezadovoljen, kar se konec koncev
pozna ne le tebi, ampak tudi posredno vsem tvojim.

Draga Katja,

pred leti sem opustil studij. Zaposlil sem se v podjetju, ki mi ni nudilo nobene prihodnosti. Vse dni sem se kot senca vlekel od doma do podjetja in nazaj, malokdaj spregovoril s kom besedo, ce ni bilo nujno treba.
Moje zivljenje je bilo v negativni spirali. Stvari so sle samo se na slabse.
Potem sem imel nekega dne vsega zadosti in sem se vpisal v solo! Z zealom sem se lotil izpitov in po zacetnem opotekanju (ko pades na prvih treh izpitih) pogruntal sistem ter se naucil trikov prezivetja na faksu.
Zaradi uspehov v soli se mi je sluzba naenkrat zazdela kratka. V soli sem spoznal tudi novo druzbo, ki je bila manj negativna od prejsnje (…in bolj delovna), nekateri so bili moje starosti, drugi mlajsi in tretji starejsi.
Ce si lahko ukrades toliko casa zase (otroci so velika obveza, ki je jaz nisem imel), ti vrnitev v solo toplo priporocam. Kaj bi studirala, pa prosto po Konfuciju:”Izberi si delo, ki te veseli in ti nikoli v zivljenju ne bo treba delati.”

Lp,
Tommy

Prav dobro vas razumem, tako tebe tjaaa kot Katjo. Sama imam prav dobre izkušnje tudi s šolo, družino, službo. Poskusila sem s šolo in tudi par izpitov kljub padcem uspešno opravila. Zaradi otrok sem tudi predavanja malo obiskovala, saj enostavno ni šlo. Ja tudi oče naj bi skrbel za otroke, boste porekli. Tudi sama sem tako mislila. Za študij sem se odločila, ko je on končal prvo stopnjo. Vse je bilo dogovorjeno, da sedaj grem v šolo še jaz. Po kakšnem letu, ko bi morala malo več na predavanja, da bi se zadeve premaklnile, se je še on odločil, da se vpiše na drugo stopnjo. Pa sem dobila varstvo, ker sva imela oba predavanja, oz. jaz celo izpit, pridem domov, otroci pred televizorjem. Bilo mi je hudo. Začela sem razmišljati, da tako enostavno ne gre, da bodo otroci sami (saj tudi varstva ni bilo enostavno dobit), skrb zanje je bila močnejša. Odnehala sem. Odločila sva se še za enega otroka, upala sem, da morda bom pa ta čas lahko izkoristila za kakšen izpit, pa spet ni šlo. Če drugega ne, je pa kateri od otrok zbolel tik pred izpitom, ali ko se je bilo potrebno največ učit. Tudi sama sem postajala živčna, v začaranem krogu. Mož me je spodbujal, naj grem na izpit, poskusi, a njegove konkretne pomoči pri otrocih, gospodinjstvu ni bilo.
Vem potreben je pogovor in dogovor, toda bližam se štiridesetim, čas teče in ugotavljam isto kot tjaaa. Večno sem nezadovoljna, da bi pa ostala pri otrocih, doma je pa spet en velik riziko, saj nimaš svojih sredstev, delaš od zjutraj do večera pa ne bo nič vredno.
Rešitve ne najdem, a jo kdo drug?

Katja!
Po 24 letih delovne dobe in dveh faksih končanih ob delu ti lahko rečem le to, da se najbolj spominjam svoje prve službe in ugotavljam, da mi je bilo tedaj najlepše. Imel sem (kot ti) 1000 pripomb, ampak… Sodelavce si lahko izbiraš, sorodnikov si ne moreš. Torej si najdi drugo službo ali pa predvsem spremeni sebe. Žal je to najtežje, saj zahteva leta truda.
Poglej, pred 20 leti sem bil projektant, imel sem svoj delovni kotiček, bili smo dobra družba. Tega sedaj ni več, čas je postal noro (dragocena!?) draga reč. Pa vendar bi takoj zamenjal in delal to, kar delam najraje, brez norme, z odgovornostjo le do sebe.
Tako pa sem podjetnik s kupom sodelavcev na grbi, z 10 do 12 urnim delavnikom, brez minute prostega časa in z davkarijo, kontrolo za vratom, da o silnih obveznih seminarjih za razne licence, doizobraževanja, itd. ne govorim.
Razmisli: smo lahko sodelavci boljši drug do drugega, če se malo potrudimo, če za začetek malo spremenim sebe? Nasmeh namesto renčanja… HM, morda pa…

Srečno, Ali

ja srečkoti tisti, ki radi hodite v službo-tudi jaz sem to nekoč doživljala. delala sem v nekem podjetju (prva služba) skoraj zastonj, toda bili smo super kolektiv, praznovalo in žuralo se je….Pa je eden dobil odpoved, drugi je šel…..
Tudi jaz sem odpla, služba je bila dolgočasna, 8 ur sem sama sedela v pisarni in delala, kot da delam. Želela sem si družbe, da pridem zjutraj v službo in lahko s sodelavko malo pokramljam o vikendu ali o pomivanju posode.

Zato sem menjala v službo, kjer imam sicer nadpovprečno dobro plačo, tudi delo ni težko, ko ne bi bilo sodelavcev……..Imam dve sodelavke in direktorja. Vsa slaba volja in kreganje z ženo čutim jaz……..sodelavke me ne marajo, verjetno zaradi tega, ker sem predobra, saj jim vse naredim. Ena mi podtika stvari, jemlje delo, nato pa zatoži, da ne delam, druga je hudobna in podobo dela…..

Ko sem prišla v to firmo, je bilo super. Rada sem hodila v službo, bila sem edina zaposlena. Vsakič, ko je prišel nekdo na novo, se je vse še bolj poslabšalo…

Danes zjutraj vstanem s tesnobo v želodcu. S težavo se odpeljem v službo. Na poti domov sem vesela, ker je službe konec in žalostna, ker je jutri spet služba…………….sovražim vse v vezi s službo….. Šef me žali, in to SAMO MENE!

Alibo sploh še kdaj posijalo sonce zame? Verjetno boste sedaj rekli: PA ZAMENJAJ!! Stara sem 25 let, sveže poročena, kdo me po vzel?
Tako mi le ostane upanje
daša

Draga Daša!
Pred več leti je ena od sodelavk povedala, da odhaja iz podjetja. Ker je bila to ženska, ki smo mislili vsi , da bo ostala za vedno kot inventar, je bila ta novica kot atomska bomba. Ko smo jo spraševali, zakaj odhaja, je odgovorila (dobesedno):
“Zjutraj, ko vstaneš, pa pomisliš na službo in ti gre na “bruhanje”, je skrajni čas, da posel zamenjaš!” Morda je tisti moment nisem in nismo razumeli. Toda, ko se je to zgodilo meni, sem si najprej poiskala službo (srečo sem imela, da je bilo to zelo hitro) in dala odpoved. In ni mi bilo nikoli žal.
Ne vem, če sem s tem kaj pomagala. Morda, ti bo pa to kaj povedalo samo.