Slutnja smrti

Meni se pa dogaja, da kakšen dan prej mislim na osebo (ko je zelo bolna), molim zanjo, angele prosim za njeno odrešitev, nato pa umre naslednji dan, kot, da me te duše prosijo naj molim za njih, oz. se obračajo name. Zadnje čase se mi dogaja za ljudi iz moje okolice, znance,..

Prosim ne molite zame!!!!

Tudi jaz se pridružujem tej temi s svojo zgodbo.
Prvič, da sem se zavedala smrti, torej smrti na splošno je bilo pri mojih 23 ih letih. (sedaj jih imam 10 več) Kužka je povozil avto, imeli smo ga doma, trpel je, vendar upala sem na ozdravitev. V nedeljo sem šla v službo (preko študenta v dom starejših). Vse sodelavke in medicinske sestre so se mi tistega dne zdele kot nekako meglene, oddaljene, zvoki, ki sem jih slišala so bili čudni, prav tako oddaljeni. Bala sem se, da nimam kakega epileptičnega napada, da imam tako čudne zaznave. Ob 17 ih pa nekaj minut sem se znova počutila dobro, zvoki so oživeli in medicinske sestre so bile spet takšne kot navadno. Domov sem prišla ob 19:30 in sem izvedela, da je moj kuža ob 17ih zaspal. Uspavali so ga brez moje vednosti.

Naslednji dogodek se je zgodil na faksu. Človek, ki sem ga videla 1x v življenju pri kolegici je zbolel za rakom na jetrih. Občasno mi ga je omenila, ker ga je pač spoštovala – bil je neke vrste njen vodnik (starejši moški, ki je močno vplival nanjo). Celo upala je z njim na ozdravitev. Nato pa sem se nekega jutra – prebudila in si rekla… “gospod ta pa ta je pa najbrž umrl”. Napisala sem kolegici sms kako se drži gospod in odgovor je sledil čez kake pol ure, da je pravkar izvedela, da je umrl.

Naslednji dogodek se je zgodil kaki 2 leti kasneje. Umrl je moj nono. To je bila tudi prva smrt s katero sem se srečala v ožjem družinskem krogu. Odpustili so ga iz bolnišnice, ker niso našli vzroka za njegove bolečine v trebuhu in za slabo počutje. Jaz sem ga šla iskat in vsi smo bili veseli, da gre nono domov. Bil je slaboten, zelo slaboten. Toda mislila sem, da ni nič hujšega, mislila sem, da bo bolje, ko se doma spočije. Zvečer sem šla s fantom v kino. Od 20ih pa do 21:35 sem se zelo slabo počutila, filma nisem mogla spremljati. Ves čas sem gledala na uro. Ob 21:35 sem se pomirila. Čudežno. Obdal me je čuden mir. Moj nono je takrat umrl. Doma. Počila mu je žila. Imej je anevrizmo abdominalne aorte.

To, kar opisuješ, pa bi zlahka imenovali INTUICIJA. Imaš odlično intuicijo, ki te obvaruje, domnevam, tudi pred neprijetnostmi.

Meni in moji svakinji se to stalno dogaja. Meni so se sanje dobesedno uresničile, ne kot dejavu, ampak kot da bi ponovno zavrtel 10 minutni film. O sanjah sem pa preden se je ureničilo, govorila najboljši prijateljici in sem jo vprašala, če se ji to že govorila… In je potrdila.

Ko je umrl neki fant iz soseščine, mi ej isti trenutek močno padla steklenica na glavo… Ko nek znak in ponavadi hkrati pomislim na to osebo. Ko sta se ubila sošolka in njen fant z motorjem, sem isti trenutk razmišljala o njiju in ko so bila zjutraj poročila, sem v mislih rekla njeno ime in so istega ponovili… Ko je umrl od polbrata stari ata, zame najpomembnejša oseba v življenju, sem en dan prej vedela – ko sem se pogovarjala s staro mamo, sem videla neko migetajočo lučko v kuhinji. Ko je njegova nečakinja, sem pa videla 3 metrskega ptiča, ki je švignil mimo okna v 3. nadstropju… Mislila sem, da se mi meša in hotela poklicat fanta, da pogleda – pa sem si premislila, ker sem mislila da mi itak en bo verjel ker je itak že izginilo. Ko ej umrl pa moj pravi dedek, pa nisem slutila nič…. Popolnoma nič od nil, niti posebne žalosti an pogrebu – nisva si bila blizu ali pa mi je zameril, ker ga nisem hotela videt nekaj let, umrl je sam oz. v krogu sinov in babice… Na pogrebu sem izvedela šele več o njegovem življenju in od takrat razumem zakaj je bil tak in ga vseeno razumem in spoštujem… Prej ga nisem.

Pa moj fant je imel nesrečo in sem vedela.

Imam pa grozne slutnje – eno je, da sanjam nesreče z letalom, drugo pa, da ko grem domov, me je strah, da bo požar v moji hiši… V resnici. Hočem se otrest teh misli, ker so negativne inpravijo, da misli vplivajo na izid.

Pa če se mono zamislim v nekaj, se dostikrat zgodi, da poči žarnica v luči…

Tole je malce zmešano in malce utopično, vsaj na prvi pogled. Lahko je pa res. Ljudje, ki imajo takšne misli in jih komentiorajo sami sebi, kot intuicijo, morajo biti še posebej previdni, ker lahko naredijo veliko škode. Tako sebi, kot svojemu bližnjemu. Osnova je v reku: ” Pazi, kaj si želiš, ker želja se lahko uresniči!”. In iluzija uma ni nič drugega, kot želja. Koliko, v kakšni meri, pa je to intuicija, pa ne bom presojal.

Čutiš in vidiš tisto, kar hočeš. Eni so bolj odprti za slutnje, videnja, drugi manj. Smo pa vsi eno in smo povezani, vse obstaja samo zdaj, tako kot življenje in smrt, obstajata tudi preteklost in sedanjost sedaj. Tako vemo prav vse. Kdaj bomo umrli, kdaj bo kdo drug umrl… Samo eni so bolj odprti za te stvari eni manj. Vsi pa smo potencial. Vsekakor se mi zdi, da je taka oseba z namenom odprta temu, da morda lahko na nek način pomaga drugim. Kako in kaj, mora ugotoviti sama, do takrat pa naj bo previdna in preudarna. Obstaja pa prav vse, kar si zamislimo. Nič ni nemogoče.

Prav vse obstaja, da. V našem umu. In bolj, kot se osvobajamo od njega, bolj obstaja.