Slutnja smrti

Pozdravljeni!

Mene samo nekaj zanima. Že vsaj 3x v življenju sem slutila, da je neka oseba umrla, ni pomembno, ali sem jo poznala ali ne. Prva je bila moja babica. Njeno smrt sem zaslutila eno uro pred njeno smrtjo, ko sem se vračala domov iz glasbene šole in je veter nenormalno močno pihal. imam dolge lase in sem imela občutek, kot da mi jih bo veter dobesedno odrgal. Ko sem bila 100 metrov pred domom, sem si potiho rekla, nekdo je umrl, sigurno moja babica. Ko sem prišla domov, me je na vratih pričakal oče in potdil mojo slutnjo. pred odhodom od doma, sem babico šla pogledat, ko je ležala v postelji, potem sem šla na balkon in rekla mami, če bo živela samo še en dan, sem jaz papež (dobeseno s temi besedami!). Res je umrla istega dne.Druga je bila moja bivšja soseda. Preselili smo se, ko sem bila še manjša. Umrla je iz sobote na nedeljo. V nedeljo zjutraj, preden sem se zbudila, sem pred očmi zagledala blešečečo svetlobo, tunel (ki naj bi bil prehod iz tostranstva v onostranstvo). Vsa prestrašena sem se zbudila in pomislila, da morda meni grozi smrt. V sredo smo dobili obisk. Naše bivšje sosede, ki so prišli iz pogreba. Ta soseda je res umrla v nedeljo zgodaj zjutraj. Bila sem prestrašena. Tretja je bilo dekle iz Lipe, ki je umrlo zadnje. Tistega dne, 27.12. zjutraj sem se zbudila, vsa zaspana odtavala v kopalnico, se pogledala v ogledalo in si potiho rekla. Danes bo sigurno umrlo še tisto zadnje dekle, Anja mislim, da ji je bilo ime. Pol ure zatem, je na Valu 202 bil prispevek o Lipi, ki se je končal z besedami: “Žal moramo naš prispevek končati z žalostno novico. Pravkar so nam sporočili, da je umrlo tudi trejtje dekle iz Lipe, 15-letna Anja. Bila sem šokirana, nisem mogla dihati.

Gre pri meni za slutnjo smrti pri drugih ljudeh, ali kako bi se temu lahko reklo? Če kdorkoli kaj ve o tem, naj mi prosim pove, ker me je strah, da je z mano nekaj narobe. zakaj to slutim, zakaj se vse to uresniči? Kaj je to?? Podatki so resnični, res se mi dogajajo, ne želim zlo komentarjev, da sem si to izmislila, ker si nisem. Prestrašena sem, res me skrbi. Prosim za odgovore čimprej. Hvala vsem, ki se boste mi potrudili odgovoriti. Hvala.

Imam sorodnico, ki živi v tujini. V zadnjem desetletju se ji je večkrat zgodilo, da je slišala, kako ura bije (pa ure sploh nikjer ni) – nekaj časa potiho potem vedno bolj naglas. In potem ji sporočimo da je ne nekdo v sorodstvu umrl. In potem ura neha.

Ko je moja mama po hudi bolezni urmla, sem sorodnico poklicala, pa te kar takoj rekla saj vem zakaj kličeš. Pravi, da se ji je ura v zadnjem tednu oglašala in to vsak dan večkrat in glasneje.

Kmalu za tem še en primer: ona me kliče, če je kdo v sorodstvu kaj bolan ali kaj takega,
ker ji že ves teden spet ura bije…Jaz sem ji rekla da ne, kolikor vem.
Nekaj dni kasnejeso nas obvestili, da je ena prav mlada naša sorodnica nepričakovano umrla.

Glede na to, da je resna starejša ženska, ji popolnoma verjamem in razumem tudi njen strah, ko zasliši dobro znane glasove.

Zato tudi vam verjamem, da imate neko intuicijo – ki pa je jaz ne razumem in ne znam logično razložiti.

Po zelo dolgem času, odkar sem poslala svoje vprašanje, sem zelo razočarana, ker mi prav nihče ni odgovoril. Pred kratkim se je problem ponovil. Umrla je še ena oseba, ki je nikoli v življenju nisem videla, nisem govorila z njo, a sem vedela, da obstaja. V tistem času, ko je umrla, sem čutila, da “odhaja, zapušča ta svet”. KAJ JE NAROBE Z MANO?? Nimam burne domišljije, ker so dogodki resnični, dejstva so neizpodbitna, sama pa sem samo še bolj prestrašena, kot sem bila prej. RES, VLJUDNO PROSIM ZA VAŠO POMOČ, ODGOVOR, ZAKAJ SE MI TO DOGAJA? KAKO JE MOŽNO, DA SE MI KAJ TAKEGA LAHKO DOGAJA ŽE VSAJ 8 LET??

Ojla. Mogoče si res ena tistih, ki to bolj vnaprej začutijo. Jaz bi na tvojem mestu probala sprejeti, da imam ta dar. V končni fazi je dar. Mogoče boš z njim lahko tudi kdaj komu rešila življenja. Bolj, ko se boš na to fokusirala, bolj boš dovzetna in stvari se bodo res dogajale. Strah je dober priklicatelj ravno tega, kar si želimo. Če lahko, se probaj pomiriti s tem. V končni fazi niti nu nujno, da boš to še doživljala.

Metuljčica, hvala za odgovor. Težko je sprejeti nekaj, za kar ne veš, ali je normalno ali ne. ‘V končni fazi niti nu nujno, da boš to še doživljala.
‘. To se še kar dogaja. Večinoma gre za smrt človeka, včasih le občutek, da s človekom ni nekaj v redu, ima bolezen, je v stistki….Velikokrat se mi zgodi, da slutim smrt nekoga, a nimam niti najmanjšega pojma, kdo bi to lahko bil. Človek si ob takšnih situacijah najprej postavi vprašanje, je z njim kaj narobe, bi moral morda k psihologu, psihiatru, na pregled glave, kaj jaz vem….čudne stvari v glavnem!

Poglejte si film White noise. Zgodba je zelo podobna in napeta!

DRRR, najlepša hvala za tvojo informacijo, film se že počasi downloada! 😉 Morda bom res ugotovila, zakaj se mi to dogaja in kaj lahko naredim. Danes sem imela grozne sanje in se mi je zdelo, kot da se nekomu bliža nekaj gorznega…bomo videli, kaj bo.

Draga dark queen!

Naj ti povem, da nisi edina s takim problemom. Sicer pa sem prvič na tem forumu (Duhovnost in meditacija) tko, da ti odgovarjam šele sedaj. Tudi sama sem imela podobne težave že kot otrok. Kot 5 letna deklica sem spoznala prvo odhajajočo dušo. Leta so tekla jaz pa sem trpela. Pred 2 leti pa je bilo tega konec. Začela sem meditirati, se postiti in postala sem vegetarjanka. Od takrat imam mir.

pozdravljena!

hmm kaj naj rečem kot to da zelo zelo zanimivo. Sama namreč nimam takih slutenj, mam pa edin eno in ta je da bom umrla mlada. hmmm upam da se motim. sedaj me pa zanima nekaj in sicer a si poznala to četrto osebo, kje si izvedela da je umrla, je iz istega kraja kot ti?

Dark queen, jaz pa mislim, da so opisani občutki zelo normalni. Le učili so nas narobe, češ da se s fizično pojavnostjo vse začne in vse neha. Kar sploh ne drži. Priporočam, da preberete Življenje po življenju, zatem pa dr. Newtona – Potovanje duš in Usoda duš!
Z gornjim vprašanjem se je dobro obrniti na revijo Aura, ki občasno objavlja odgovore Pavla Mateja Raka. Ta gospod ima pa zelo konkretne stike z odhajajočimi (umirajočimi) ljudmi, kar je na zanimiv način opisal v treh knjigah, žal se ne spominjam več naslovov.
Brez skrbi, da niste edini, ki lahko zaznate prehod duše v drugo dimenzijo. Ampak povprečje tega ne zazna, zato velja, da na oni strani ničesar ne obstaja. Vsekakor se je bolje zanesti na svoje čute kot na trditve duhovno slepe množice.
Veliko lepih spoznanj vam želim!

živjo… tudi jaz sem ena izmed tistih,ki smrt zasluti in pa slutim tudi nesreče… vedno,preden nekdo umre ali bo umrl zavoham svečo…enkrat sem bila v zaprti sobi z fantom,in je močno zasmrdelo po vosku…fantu sem dejala,če tudi on kaj opaža čudnega v zraku,odvrnil je da ne.šla sem v druge prostore v hiši,in nikjer ni smrdelo,razen v tisti sobi.dejala sem-zdaj bo nekdo umrl.in čez 5 miniu sem zvedela,da je umrla ostarela gospa iz sosednje hiše.

bila sem na kavi v gostilni kjer dela moj fant,in kar naenkrat mi je začel telefon ob 13.00 uri zvoniti,oglasila se je budilka,ki sem jo imela pripravljeno ob 5.00 zjutraj in ne da zvoni ob 13.00 uri.melodija je bila pa policijska. vsi so me z nejevoljo pogledali,kajti zvonilo je zelo glasno.kolegici sem dejala,da se je zgodila nesreča.v tistem trenutku so ljudje planili iz gostilne na cesto in videli reševalca ter policista.neki gospod je padel z kozolca.bilo mi je čudno.

imela sem frej vikend.kot ponavadi sem si vzela čas za spanje. sanajla sem da me je poklical fant,in da mi je povedal,da sta prišla u vas dva rešilca in en policaj.ko sem se zbudila sem imela občutek,da se je mojemu dobremu prijatelju nekaj zgodilo.minilo je pol ure ko me fant res pokliče..in natanko tisto kar sem sanjala se je zgodilo.dva rešilca in en policaj sta bila pri moejemu prijatelju,saj se mu je oče ponesrečil,vendar havala bogu ne smrtno.

DEJSTVO DA IMAM TA DAR ZA NESREČE IN SMRTI DRUGIH IN SVOJIH LJUDI-SEM SE SPRIJAZNILA,SAJ MI JE NEKDO REKEL,DA SE S GEM LAHKO MARSIKAJ REŠI.

Dark Queen, vidiš da očitno v tem še zdaleč nisi sama.

Vidim tudi, da jih ima kar nekaj podobne težave s tem, kako to sprejeti.

Primerov, da sem vedela za bolezen, nesrečo ali smrt (včasih dobim posamičen uvid tudi že leta prej, pa me na to drugi spomnijo kasneje, včasih pa se to zgodi tik pred dogodkom) je preveč, da bi jih opisovala.

Se pa npr. spomnim se, da mi je babica še kot otroku svetovala, da če bom kdaj spet vedela, da bo kdo umrl, naj tega ne govorim ljudem, sicer pa, da vse drugo pa lahko povem.

Danes vem, da je mislila s tem dobro: lahko bi se me bali, lahko bi imela po nepotrebnem težave … no, glede na to, da včasih še vedno kaj zinem, sem tako videla, da je imela delno kar prav. Pa tudi človek ugotovi, da v večini primerov kaj dosti ne spremeniš (do danes se spomnim enega samega primera, da sem morda preprečila kaj hujšega, v vseh ostalih primerih to vedenje ni pomagalo … včasih niso verjeli, včasih se pa ni dalo kaj dosti storiti).

In zato: ne, jaz zagotovo ne mislim, da si kaj zmišljuješ. Mislim celo, da nas je takšnih še več. Nekje sem npr. našla tole:

‘Znanstveniki so z eksperimenti dokazali, da je kar 70 do 90 odstotkov odraslih ljudi sposobnih začutiti, da jih za njihovim hrbtom nekdo opazuje. Podobno pogosto naj bi bili ljudje sposobni začutiti tudi, kdaj in kdo nas bo poklical po telefonu.’

vrjamem v take stvari…nadnaravno pa to…
vrjamem da je nadležn ko to čutiš ker…
samo sem pa tut sama v zadnjem času čezdalje bolj prestrašena…
pač poleti mi je pršišlo zelo slabo. vrtet se mi je začel na tko čudn način.
in pol sm prvič sanjala svojo umrlo staro mamo. rekla je naj se
pripravim, ker me bo kmalu vzela v svoj svet,
nato mi je čez nekaj časa postalo spet slabo in se mi začelo vrteti
sem sanjala svojo umrlo teto in ta mi je rekla isto…
čez dalje bolj sem bila prestrašena sploh zato, ker sem še mlada in smrti nikakor ne mislim sprejeti.
pred kratkim pa sem zopet sanjala svojo staro mamo, ki pa ni rekla da me bo vzela k sebi
le razlagala je kako je ko umreš
zdej pa ko sem tale vaš članek brala sem čezdalje bolj prestrašena in sama sebi govorim da se ne bom pustila ‘ubiti’ in da se bom borila do konca…
zares me je strah, ker pač že od vedno v to vrjamem.
a mislite da bom umrla?

O vsebini sanj sem že večkrat pisal. Med ta moja tolmačenja spada seveda tudi tk.im. “slutnja smrti”. Verjamem, da so ( tudi ) ljudje sposobni slutiti svojo smrt ( ne samo živali ), saj imamo enake nagone, kot živali. Razlika je le v tem, da mi te nagone lahko kontroliramo, medtem, ko se mora žival popolnoma prepuščati svojim nagonom. Pa vendar, način, na katerega čutiš to “slutnjo” ni običajen. Slutnje se ne prikazujejo v sanjah, kot se tudi babice ne. Slutnje se prikazujejo budnim ljudem v obliki sporočil. Nekaj sem že pisal o tem, če si pozorno prebirala forum, ko sem pisal o “poslušanju grbastih kitov”. Sanje pa so le odraz “remains of the day” in ne nosijo sporočil te vrste, pa tudi duša tvoje pokojne babice ne komunicira s teboj skozi sanje. Če bi preko dneva ne razmišljala toliko o svoji smrti in bi pri tebi ne bil prisoten nenehni strah pred smrtjo, seveda teh sanj ne bi imela.

Sanjamo vsi. Vendar si sanje zapomnimo le iz tiostega dela sna, ki je plitkejši. Tega, kar sanjamo v globokem snu si nikoli ne zapomnemo, ko se zbudimo. To je, kot pri defragmentaciji trdega diska v računalniku….

Vprašanje, ki se kar samo pojavlja, pa je, čemu je pri tebi prisotna “slutnja smrti” in s tem strah pred smrtjo, tako intenzivna. Smrt je namreč del življenja, tako, kot rojstvo in ne pomeni nič drugega, kot nov začetek. Strah pred smrtjo je v bistvu strah pred življenjem in pretirano predajanje egu. Ego seveda ima ta strah, saj se s smrtjo zanj vse končuje. Duša pa je večna in se celo veseli smrti, ki pomeni le zaključek nekega dela njenega poslanstva ter se veseli povratka v novo življenje, kjer bo dopolnila še svoja druga poslanstva ( dharmo ) in si s tem zaslužila odhod v Nirvano.

Takšni, ot smo, v tej fizični podobi, smo nenadomestljivi. V vsej preteklosti ni bilo in ga v vsej boočnosti ne bo človeka, ki bi bil takšen, prav takšen, kot smo mi. Razlikujemo se po mnogočem, ne samo po prstnih odticih, roženici, DNK-ju itd. In seveda imamo v tej fizični obliki svojo nalogo, ki jo moramo izpolniti – izpolnitem poslanstva naše duše. Zato moramo to svoje življenje ceniti. Vendar moramo tudi sprejemati notranji dvogovor in razumeti navzkrižne interese Uma in Duha. Kot ni primerno popolno predajanje Duhu, ni primerno pretirano predajanje Umu. V sebi moramo ustvariti mir, ravnovesje, umiritev tega dvogovora in doseči mir “s samim seboj”, da se naša notranjost umiri in je podobna gladini jezera v tišini in miru jutranje zarje. Strah, ki ga proizvaja Um ali Ego, pa so drobni kamenčki, ki padajo na to mirno gladino in jo vzalovijo. Včasih celo kot skale, ki povzročijo v nas “cunami”. Da se nam to ne bo dogajalo, moramo umiriti svoj Um, notranji dvogovor, se znebiti tega strahu in se veseliti življenja – katerega koli njegovega dela……

In popolnoma sem prepričan, da še dolgo ne bo prišel čas tvojega odhoda in da imaš še veliko nalog, ki jih moraš opraviti, peden se bo tvoja duša podala na pot novih izzivov in doživetij…..

Svetoval ti bi, da si mogoče prečital kaj od znamenitega švicarskega psihologa Carla Junga. Ta pojav je označil kot SINHRONICITETO= časovno naključje dveh ali več nevzročno povezanih dogodkov, je psihična pogojena relativnost časa in prostora (čas in prostor se v primerjavi s psiho obnaša nekako »elastično«). Potemtakem nimamo opravka z vzrokom in učinkom, ampak s sovpadanjem v času, neke vrste istočasnostjo, pri čemer je emocionalni faktor, npr. afektivnost, igra pomembno vlogo.

Primer: Žena Jugovega pacienta mu je nekoč razlagala, kako se je ob smrti njene matere in babice na oknu sobe z umrlo zbralo veliko število ptic. Nato je nekoč njen mož odhajal ravnokar od zdravnika, ki ni odkril ničesar, ko se na poti domov nenadoma zgrudi. Ko so umirojočega prinesli domov, je njegova žena že bila strašno zaskrbljena, ker se je med tem času, ko je njen mož odšel k zdravniku, na njihovo hišo spustila cela jata ptic (glej tudi simboliko ptice). Žena njegovega umrlega pacienta je imela nezavedno vedenje o bližajoči se smrti. Jata ptic je evocirala ustrezne podobe spomina in s tem njeno zaskrbljenost.

Matjažko, vesel sem, da si si zadnje dni vzel več časa in ga posvetil nam in našemu forumu. Tudi Junga sem v preteklosti že “vzel”, saj je avtoriteta na področju psihologije, mimo katere ne moreš. Vendar je ob sprejemanju mnenj takšnih avtoritet potrebna previdnost. Empirične potrditve Vedantskih znanosti v zadnjih 3.000 letih tudi niso za odmet, kot tudi ne celotna zgodovina obstoja Kabale. Vsaka oseba je popolnoma samostojen otok, ki zahteva popolnoma samostojno obravnavo. Še celo pri živalih, ki imajo nižje razvito živčevje, se prepogosto zmotimo, ko jih skušamo obravnavati po nekih, od avtoritet določenih, vzorcih. Pri rastlinah, s še nižje razvitim živčnim sistemom prav tako, saj premalokrat upoštevamo različnost njihovega obnašanja v mikroklimatskem okolju, kar privede do mutacij in degenaracij le-teh.

Obstajajo izkušnje, obstajajo vzorci, po katerih lahko komparativno obravnavamo posamezne pojave v človeški psihi, vendar je individualna obravnava posameznika nenadomestljiva. Človek je preveč kompleksno bitje, da bi ga lahko obravnavali, kot stroj. Poleg spleta fizioloških, bioloških in biokemičnih procesov v in zunaj njegovaga organizma, nanj delujejo še preštevilni drugi vplivi, mnogi od njih neraziskani ali pa le s statističnimi vzorci razloženi. Takšni vzorci sicer lahko ponudijo neko “doktrino”, ki je, statistično gledano spet, delno aplikabilna na določenem številu ljudi, ne pa v celoti in na vseh ljudeh. Vsaka doktrina je recionalno postavljena trditev in njena racionalnost je determinirana z obsegom resursov, ki jih imamo na razpolago za reševanje določenih težav. Tako Freudov, kot tudi Jungov determinizem, sta omejena z velikostjo vzorcev, na katerih so nastajali.

Če bi bil sam Freud tako zelo prepričan v svojj prav, verjetno ne bi začel z raziskavami v smeri obstoja orgonskega žarka, s katerimi sta njegova učenca Williem Reich in Rafi Rosen kasneje revolucionarno odkrivala pojave, o katerih se Freudu še sanjalo ni. Prav ta neskončna, magična skrivnost človeka in njegove povezanosti in vpetosti med sodobna spoznanja in, še vedno mistična sporočila iz različnih filozofskih šol, tudi teoloških trditev in religioznih mitov, je vedno predstavljala in še vedno predstavlja neskončn izziv vsem tisti, ki se s tem ukvarjajo. Sodobna znanost nam vsak dan ponudi nešteto novih orodij, s katerimi omenjena mite, trditve, sporočila in filozofije potrjujemo ali ovržemo. Še dolgo bo tako, dokler človek ne bo, na neki bistveno višji stopnji zavesti, odkril resnice o svojem obstoju. Vse vmes so Galilejeva “Epur si muove” in Kolumbova jajca.

Zato pustimo človeku, da, med tem, ostane kompleksna, individualna osebnost in ga, kot takega tudi obravnavajmo. V racionalnih okvirih racionalno ( z vso kolateralno škodo vred ) in v iracionalnih okvirih iracionalno, dokler si to lahko privoščimo. Snemimo si “plašnice” vzorcev in avtoritet in si dopustimo razlago, da je pač vsak človek malce drugačen otok, z malce drugačnim podnebjem, vegetacijo, evolucijo itd. In zlasti ne sodimo oz. ne “predalčkajmo”, če se le da in nam to “racionalni odnos do človeka” dovoljuje……. Vsaj do razodetja no ……

pred nekaj meseci sem se začela jokati brez vzroka in kmalu zatem ugotovila,da se bo osebi,ki jo imam zelo rada nekaj zgodilo.in se je res pred kratkim,na srečo je preživela.in nisem k sreči sanjala njene smrti.zdaj pa je slutnja spet za isto osebo in hvala bogu brez smrti.kako naj ji pomagam?si ponavljam da bo z njo vse ok,da je varna, najboljša… sicer vse pozitivno.nekaj časa je dobro,pol pa spet.opozorila sem jo,naj ne gre z avtom v službo,pa ne posluša.sicer ne ve,da se mi todogaja.

To bi lahko bila intuicija, ki je pri tebi zelo povdarjena. Verjetno imaš nek poseben odnos do osebe, ki jo omenjaš, zato je stopnja intuicije pri tej osebi višja. Če te oseba noče poslušati oz. prisluhniti tvojim sporočilom, je ne sili. Kaj veš za kaj je kakšna stvar dobra….

Seveda je možna slutnja smrti. Pri meni je bila 2x zelo zelo močna, čeprav se nisem ozirala nanjo in jo ignorirala, pa se je na žalost uresničila obakrat: pri moji mami letos in pri atiju leta 1995. Isto sem začutila pri drugih ljudeh in na mojo veliko žalost se je tudi uresničilo. Nisem pa to nikoli jemala kot dar, ampak samo kot del mene.,

Tudi tu isti komentar.