slovo
Oglašam se z eno žalostno novico. V 6 t sem izgubila mojo malo pikico, ni ji bil srček. Vedno sem bila pametna, da narava že ve kaj dela in tega se tudi sedaju močno zavedam, a kaj ko tako prekleto boli. Ni lahko, a treba je gledati naprej.
Ostati moramo močne, saj nas od nekje vedno spremljajo mali angelčki, ki jim ni bilo dano zaživeti.
Ela,
pisala sem ti že na forum ‘nosečnost’, danes pa tvojega posta ni več. Imava podobno usodo. Abrazijo so mi opravili 24. 12. Če želiš, mi piši na [email protected]. Vesela bom tvojega maila.
Slovo od mojega nerojenega prezgodaj izgubljenega!
Enako se je meni zgodilo,ne vem zakaj nisem imela kakšnih postopkov abrazije ali podobnega.Bila sem noseča v 10 tednu,sem izvedela za bitje pod mojim srčkom, po dveh tednih pa ni več bilo srčece v njem.zdaj je tega 8 mesecev,kar ga ni,najbolj boli,ker nimam kam svečice postavit,niti spomina na njega postavit,lahko živim le s tem celo življenje,pa upam in vem da smo tako močne, da bomo z ljubeznijo to prebolele,vse ki se nam je to zgodilo ali se jim še bo,pač narava svoje naredi.Kdo ve zakaj temu tako? premali smo,da bi to vedeli, lahko le spoštujemo odločitev in usodo,ki nam je bila dodeljena.Moje sožalje tudi tebi.
Lp, z svojo nerojeno dušico bodo vedno z nami, verjemi mi,živi z njem in s svojimi nadaljnimi srčki in ljubljenimi,spomni se da je on vedno s teboj!!!!