dan!

mene že zadnjo leto nekako muči veliko problemov, ki pa sploh ne vem ali naj se obremenjujem z njimi ali ne. tu so in nikakor ne gredo. kot prvo zdi se mi da so mi zadnja leta vzela mojo samozavest in samopodobo. doma se je dogajalo veliko slabih stvari in ne vem ali je to vplivalo name. moja mama in oče sta se ločila ko sem bila stara 4 leta oče je ostal na kmetiji mama pa je kupila hišo. do takrat je bilo še vse v redu lepo sem rasla v tej hiši bila je moj dom, s sestro sva imele čudovito otroštvo, kljub temu da sta se starša ločila in da je oče pil lahko rečem da naju je mama rešila s tem ko smo se preselili. vse bi bilo lahko lepo in prav. po tem pa je mama spoznala še drugega moškega . tudi to obdobje je bilo nekako v redu. nisem se še zavedala koliko slabega je naredil, bila sem še otrok ampak če pogledam nazaj sedaj vidim da sem imela srečo da nisem tega opazila. čez nekaj let sta se ločila. potem je bilo vse nekako spet v redu če lahko tako rečem,ampak kot v pravljici je prišel še eden moški, za tega lahko rečem da nam je povzročil največ škode. mogoče je mama potrebovala neko odraslo osebo ali moškega da bi ji pomagal ampak vedno se je zmotila. ta moški je uničil mojo mamo, bila je čisto na dnu. govoril ji je kaj naj dela in kako naj ravna z nami. vedno smo bili otroci vsega krivi in mama kako nas je nepravilno vzgojila. nismo znali ničesar in vse kar smo storili je bilo narobe. v tem času je mama prodala hišo. bila je v slabem stanju in ni je mogla več vzdrževati. tudi ta moški jo je prepričeval. preselila se je k njemu. jaz in sestra sva odšli h očetu ki ni več pil. ta mamin moški je vrgel mamo na cesto. takrat se je dogajalo veliko groznih stvari. mama je hotela narediti samomor. to so bilo najbolj grozni trenutki. ampak mamina sestra ji je pomagala vzela jo je pod streho in našla si je stanovanje bloku, ki ga ima še sedaj. ampak ne morem pozabiti koliko groznih in slabih stvari je naredil ta človek. skupaj smo se ga znebili ker ni hotel odnehati. sedaj ima mama končno mir. potem pa so se začeli problemi drugje.doma na kmetiji je umrla očetova mama. ostala sta le stari oče moj oče jaz in sestra. pomagali sva kolikor sva lahko ampak imeli sva šolo zato je oče delal bolj sam. to ga je spet privedlo do krize in začel je piti. spravili smo ga v vojnik ampak je trajalo le nekaj mesecev in spet je začel piti. nekaj časa takrat se nisem zavedala kakšen je oče in v kakšnem stanju je bil. skrbele so me le živali. potem smo ga spet spravili v vojnik ampak spet je po nekaj tednih začel piti. to se ponavlja že leta. ampak sedaj jaz nisem več ista. ne morem biti več gor in gledati očeta takšnega. kdaj bo padel kdo bo danes pomagal zunaj ker oče ne more več stati. odselila sem se k mami. ampak skos imam občutek kot da sem pustila na cedilu vse. stari oče se sedaj trudi da bi kmetija ostala na nogah. ampak on je že star in ne more več delati, saj mu prideta pomagati njegovi hčerki ampak ne moreta vedno. počutim se krivo. ne predstavljam si da bi morali prodati to kmetijo in hišo. na vsezadnje je bil to moj dom veliko lepih stvari se je dogajalo tam. sedaj ne mine dan da ne bi mislila na kometijo. vse skupaj me žalosti. oče je trenutno spet v vojniku. so pa še drugi problemi. mama ima težave z denarju ker jo je tisti moški nazadnje spravil čisto ob denar. želi si majhno hiško z vrtom. ampak tega ne more dobiti. na nek način me tudi to žalosti saj je dala veliko skozi in bi si zaslužila normalno in vsaj malo srečno življenje. jaz sem sedaj v 2 letniku. med tednom me ni ker sem v dijaškem domu. čez teden nekako pozabim na probleme doma ampak sedaj jih nekako vlečem z sabo. sploh mi ni več do ničesar, samo ležala bi. ni mi več do smeha. opazila sem tudi težavo, da nekako ne morem normalno govoriti z moškimi. mama mi pravi da zaradi slabih izkušenj ki sem jih imela z njimi.ne morem nikomur pustiti blizu sebe. zdi se mi da je moja sreča ugasnila v 6 razredu, takrat se je mama preselila h tistemu moškemu. sploh ne vidim sreče nikej več. zgubila sem veselje v vse kar me je nekoč veselilo. izgubila sem tudi samozavest in zdi se mi da sem se nekako zaprla vase. nikomur ne pustim da bi vedel kaj resnično čutim.

Pozdravljeni,

slišim, da ste doživeli veliko zelo težkih trenutkov, ki so v glavnem povezani z drugimi. Med branjem vašega sporočila se mi pojavlja vprašanje kje ste v tej pripovedi vi? Pišete o težavah mame, očeta, skrb za živali in kmetijo. Kako pa ste se vi počutili ob teh težkih trenutkih z maminim partnerjem, mamo, očetom? Ali ste spregovorili s kom o tem?

Stanje z mamo se je uredilo in potem so se začele težave z očetom. Pravite, da sta imele s sestro šolo in zato nista mogle pomagati na kmetiji. To je razumljivo. A vendar pravite, da je očeta “to spet privedlo do krize”. Govorite kot, da je bila vaša krivda!? Vaš oče je že večkrat nehal in zopet začel piti. Mislim, da lahko rečem da razlog za njegovo ponovno pitje ne more biti vaša zmanjšana pomoč na kmetiji, ampak njegovo življenje, ki je kompleksno in vzrok težav segajo daleč v zgodovino, še pred vašim rojstvom. Isto velja za vašo mamo. Nalagate si krivdo in skrb za očeta in mamo. Kot, da bi bili vi starš in ne otrok oz. mladostnik, ki seveda rabi podporo in pomoč svojih staršev.

Ste se komu zaupali? Lahko s kom spregovorite o vaših stiskah, kako ste doživljali mamine težave, poizkus samomora dejanja njenega partnerja, očetov alkoholizem, skrb za kmetijo itd.?

Lep pozdrav,