Sedela sva, čedno vedno na isti klopci. 30 poletij in zim že. Bil je moj lepi mož, kakor iz sanj. Urejen, dobrodušen, nikoli nesramen ali ciničen kot od sosedove Tončke. Kaksno kilco prevec a ga nisem sekirala. Tončka si je pa sama postlala tak odnos. Moj nikoli ne razmišlja o drugih priboljških in da je zunaj kaj drugega. Poznam ga. Čokoladno kepico v lončku in eno vanilijo povrhu. Predidevno in enostavno. Trajalo je leta tako, da sem ga zdresirala, lepo po redu naučila kaj potrebuje, da mi reče dober dan, pozdravi in izjavi lepo pripombo ko me vidi. Na koncu si srednješolsko razdeliva znesek. Pošteno, pravično in predvsem – nežno.

Sedela sva, na klopci a danes je bil drugačen. Moji prijemi niso učinkovali in na nebu se je pojavil oblak. Ne vem če je bilo danes napovedano da bo oblačno? Se je nekaj zgodilo? Sem grešila?

Lizala sem svojo kepico že, smejala sem se in hotela narociti zanj. ko me je osorno odrezal in mi rekel da bo sam narocil. Nehumano je rekel prodajalcu da bo dve kepici stračitelle. Debelo sem pogledala, a rekla nisem nič, in v moji glavi se je ustvarila zmeda. A moj mož ni trznil. Stal je kot kip in čakal. Ni se ustavil in obregnil ob mojo željo po stabilnosti in predvidljivosti. Stričitella je verjetno smatrano pod kategorija čokolada?? Sedela sva, a nekaj ni bilo v redu. Čutiti je bilo zlovešče ozračje. Postalo me je strah.

Kdo je ta človek? Nekoč sva bila tujca, sva danes spet? Se je vse končalo? Ni mi šlo iz glave kako surovo je danes želel od mene moje telo v postelji. Kako je lahko pozabil vsa ta leta znakov in kretenj in subtilnih sporočil? Največji škandal je, ko je zahteval od zadaj. Še nikoli v 30 letih se to ni zgodilo.

Sedela sva, v tišini, ko me je prvič videl me je ogovoril in postala sem njegov svet in njegova muza. Danes pa nič.

Nato je mimo prišel nek hodeči nebodigatreba obešalnik strašilo. Ni imel diplome in ni bil strokovnjak. Oblečen v nek dolg usnjen mantel, kot kakšen Miklavž, kot neki dobri mož iz mojega otroštva. A ta ni bil prijazen in dober, videti je bil nevaren. Kot kakšen Vlah z kovčkom. A moj mož se ni oziral, ni znal in ni hotel vedeti kako se počutim. A čudak je šel mimo mene, smrdljiv po alkoholu, z dolgo brado, z papigo na rami in me pogledal globoko v oči in rekel;

“Vse enkrat mine.” Vzel je mojo kepico, prazen kornet pa pustil v moji roki. Vulgarno je poslinil kepico in jo speštal nazaj v kornet. Stala sem okamenela tam in nisem zmogla verjeti tega faličnega vdora v moje življenje.

A mož ni storil nič, in moj sladoled se je začel topiti po moji roki. A lizati ga nisem več želela, saj nisem pes. A mož bi lahko kaj naredil in mi obrisal dlan. On pa nič. Mimo je prišla gospodična z zlatimi čeveljci in lepim plaščkom in njen roza pudelj je začel lizati kapljice sladoleda po tleh in se mi prijazno nasmihal.

Dala mi je povodec in odšla sem z lepim ostriženim pudljem proti centru mesta. Moža pa sem pustila na klopci kjer sem ga prvic videla pred 30 leti. A tokrat nisem odšla jaz z njim pač pa mlada leopardja karleuša.