Sladkarije
Pojem preveč sladkarij.Nora sem na čokolado in čokoladne torte!Začelo se je to leto.Non-stop sem lačna in takrat mišlim samo na sladkarije.Lahko pojem celo veliko škatlo piskotov Domačica ali veliko Milko na enkrat!Za tem mi seveda okus ne odgovarja in se “spravim” na kaj slanega.Odlična je pizza ali pašeta.V tem letu se je moja telesna teža povečala za 7 kg-iz 52 na 59.Kako naj odpravim težavo?Kakor si jaz to predstavljam,je to problem tudi prenajedanje.Odlično bi se počutila spet s 52 kg.Obstaja mogoče kakšna dieta ali kakšna druga možnost?
Pozdravljena Kesi,
namesto, da se sprašuješ s katero dieto bi odpravila pridobljene kg, se raje vprašaj, kaj je razlog, da posegaš po sladkarijah? V katerih okoliščinah, se kaj takšnega zgodi – npr. te potolažijo, ti pomagajo, ko si jezna, se počutiš osamljeno,…? Ni nujno, da boš lahko povezala svoje hranjenje s svojimi mislimi ali situacijami takoj. Skušaj se opazovati, kaj se takrat dogaja, ko imaš potrebo sladkem?
Namreč, če začneš samo hujšati, ne odpraviš pa razloga, se lahko vse vrne nazaj. Lahko skušaš izgubiti te kg, vendar ti ne bom svetovala diete, ker te ne delujejo. Potrebno je, da zmanjšaš sladkarije, ne da jih v celoti ukineš, ker se lahko potem zgodi, da boš imela še večjo potrebo po njih, vendar ponavadi, je to lažje reči kot narediti.
Dobro bi bilo, da greš nekam na pogovor, da podeliš kaj se ti dogaja okoli hrane. Na forumu sem že večkrat pisala o različnih oblikah pomoči, tudi o Ženski svetovlanici. lahko greš samo na en pogovor, če pa ugotoviš, da je v ozadju kaj več, pa lahko tudi nadaljuješ. Številka je 01/25-11-602.
Lep pozdrav,
Tatjana
Pozdravljeni!
Prosila bi za pomoč,za mlajšo hčerko,stara petnajst let.Ne more brez sladkarij!stalno se nažira z sladkarijami.Naj povem ,da je že bila v Stični-tiste tri tedne in potem še mesec dni doma zelo uredu in pozitivno.Sedaj pa sam “cuker in slane zadeve”Najbolj pa me boli,ker smo se z njo pogovorili,vzeli denar,umaknili vso sladkobo,a kaj ko ona stalno nekaj je,povrhu vsega pa jaz mati vedno najdem vse papirčke od čokolade,politank,čipsa…….Ne vem kaj naj še naredim,prosila bi za kakšen naslov terapevta ali psihologa ,da bi se pogovoril z njo in ji pametno svetoval,ji predočil vse slabe strani njenega ravnanja,jaz sem že obupala,saj se mi otrok smili,ker vidim kam vse to vodi.
Že vnaprej hvala za vsak pozitiven nasvet,
obupana mati.
Pozdravljeni,
glede na opisano, bi rekla, da ima vaša hči težave s prenajedanjem (ena izmed oblik motenj hranjenja). V tem primeru nobene besede, prošnje, grožnje, ne zaležejo, ker oseba, ki ima motnje hranjenja, ne počne tega nalašč, ne kljubuje, in nikakor ji ne manjka le volje, da bi s tem prenehala. Tu ne drži, da ne more nehati, ker je slabič, ker ne želi, ker ni borka, ipd. Ona se še kako bori v sebi, da bi s tem prenehala in sama prav dobro ve, kam jo takšno vedenje vodi, vendar je to vedenje edini način da zmore prenašati stiske s katerimi se sooča, ker jih drugače ne zna reševati. Te stiske so lahko karkoli in ponavadi se jih osebe tudi same ne zavedajo – če jih vprašate kaj je narobe, sicer slutijo, vendar včasih tudi ne. Npr. – če bo oseba, ki ima Motnje hrnajenja jezna, npr. ne bo povedala, da jo je nekaj razjezilo, temveč bo šla jest, da bi to jezo potlačila – ker npr., verjame, da je jeza nekaj slabega, ali ima slabe izkušnje z izražanjem jeze, ipd. Vzrokov je ogromno in prav imate, le s terapijo se lako takšne stvari rešijo. V vsakem primeru bi rpedlagala, da se pozanimate kaj motnje hrnajenja so, greste na pogovor z njo k psihologu, socialnemu delavcu, ki se s tem ukvarja ali psihoterapevtu. Lahko se obrnete za pomoč na ga. Vesno Šolar, 42 50 338, v Lj. – društvo Muza, v sredo ali cet. od 13- 14h, ali pa na mobi od vesne šolar, je cist uraden in tudi sluzben: 041 207 706. Vendar ne vem, če sprejemajo tudi mladoletne. Na Frančiškanskem družinskem inštitutu ni starostne meje, vendar je čakalna doba tri mesece – lahko jim pišete na [email protected]; lahko poskusite tudi pri Vesna Markič, ZD Ljubljana Šiška, Ljubljana, tel. št. 01/5815-200 – gospa ima znanja s področja motenj hranjenja.
V vsakem primeru pokličte najprej na društvo muza, se posvetujte z njimi. Tam se lahko vključite tudi v skupino za starše – kar priporočam.
Vedite pa nekaj. Vašemu otroku gotovo ni lahko. Skušajte z njo najti način pogovora, vendar ne o hrani – tmeveč o tem kako se počuti, ali je srečna, kaj bi potrebovala, da bi zmogla zmanjašti takšen način hranjenja – vendar prej dobite podporo zase. Da boste dobili osnovne smernice zase kako naprej. Pritiski ne bodo delovali. Se pa strinjam z vami, da je potrebno, da nekam gre in se vključi – ali na svetovanje ali v skupino – posvetujte se z Muzo in boste videli kaj vam bodo povedali. Možnosti je kar nekaj. Tudi gha. Andreluhova na Pediatrični kliniki je dobra in dela na tem področju. Mislim, da se ta mesec vrne iz porodniške.
v kolikor boste potrebovali še kaj, kar pišite. Ste pa že sedaj naredili velik korak zase in tudi za vašo hči. Očitno vam ni vseeno kaj se z njo dogaja. Sledite svojemu srcu. Ob ustrezni podpori in pomoči bo tudi vaši hčeri sčasoma bolje.
Vse dobro.
Tatjana
Pozdravljeni
Tudi zase menim da sem ”zasvojena” s sladkarijami in nevem kako to spremeniti. Problem so tudi starši, saj jih večkrat prosim naj ne kupujejo čokolade in podobnih čokoladnih zadev ampak ne poslušajo. Slanih prigrizkov ne jem. Res je da mi je najljubša temna čokolada (ki bi naj bila zdrava) ampak če imamo doma katero drugo pa tudi tisto jem, najraje pa imam marcipan oblit s čokolado (kaj pa druga, saj imam vedno najraje tisto ko najbolj redi). Nevem ravno če je to posledica psihe saj sladkarije jem ko sem vesela, žalostna, jezna, itd.itd. vglavnem vedno. Na dan pojem približno 30 g čokolade (ali 200 g peciva ali 4-5 keksov ali grickam čokoladne blazinice – kornfleks) Na splošno mi to prinese okrog 300 kcal dnevno, včasih celo več in mi je zelo žal saj vem da bi lahko te kalorije nadomestila z čim bolj zdravim (čemur se posledično zaradi sladkarij tudi odrekam). Poleg tega pa se izogibam maščobam (na pari pripravljene jedi, jogurti & mleko 0,1% maščobe, pusto meso, solato brez olja, ipd.) in redno telovadim ampak si potem s temi sladkarijami vse pokvarim, ker mi prinesejo veliko več maščob kot ostala hrana, pa še negativnih povrhu 🙁
Odvadit sem se poskusila že z žvečenjem žvečilnih, grickanjem korenja, solate,..ampak ni pomagalo.
Že to, da šteješ kalorije in se ogibaš navedeni hrani, ki jo omenjaš, je znak, da niso problem samo sladkarije. Ena izmed stvari, ki se zgodijo takrat, ko si nekaj prepovedujemo je, da si ravno tega želimo najbolj – na eni točki se temu ne moremo upreti več – odrekanju sladkarij npr – in sledi prenajedanje. Problem tu niso starši, ki kupujejo sladkarije, temveč je vprašanje v čem je razlog, da ješ na način kot ješ in tudi, da se izogibaš kalorijam. Kaj je razlog, da šteješ kalorije in se odrekaš vsemu kar bi ti v telo prineslo vsaj malo maščob oz. dejanske hrane, ki jo telo potrebuje? potrebuje namreč vse.
Strinjam se, da pretiravanje ni dobro, vendar kadar se nečemu odrekamo je ravno to tisto kar se ponavadi zgodi. Nasveta kako nečesa ne jesti ti ne morem dati.
Lahko ti povem le to, da telo potrebuje vse hranilne sestavine za svoje delovanje. Čeprav mogoče trenutno ne opaziš posledic na telesu se te dolgoročno pojavijo. Večje vprašanje, ki potrebuje odgovor je, kako vzpostaviti red pri prehrani, da boš lahko jedla vse in se ne boš bala, da bi se zredila – sklepam, da je to namreč strah v ozadju štetja kalorij. Se motim?
Vendar me zanima ena stvar, si želiš odgovor na to vprašanje? Si pripravljena narediti naslednji korak in si priznati, da imaš problem oz. ali ti način svojega prehranjevanja sploh vidiš kot problem? Kako gledaš nase in na svoje telo? Si zadovoljna s sabo in kaj je tisto kar želiš spremeniti pri sebi, da se zatekaš v odrekanje hrani in potem v prenajedanje sladkarij?
Vsa ta vprašanja so povezana s trenutno situacijo, ki se ti dogaja. Si pripravljena poiskati pomoč?
LP
Tatjana
V odzadju štetja kalorij je seveda teža ker sem zaradi nje imela nič kaj lepo otroštvo (psihično in ”fizično” nasilje ipd.) zato sem se tudi začela ukvarjati z zdravo prehrano, vendar bi naj moj odnos bil preveč strog (čeprav sama priznam ne vidim problema v tem ker večina mojih vrstnikov pa tudi starejša generacija počne isto). Obiskujem psihologa, vendar se še z njim nisem pogovarjala o hrani ker tudi starši menijo da to ni problem, aja pozabila sem edino omeniti da določeno količino maščob dobim z brazilskimi oreščki in mandlji.
Večinoma je v ozadju težav s hrano nek razlog, svojega si že kar sama anvedla, čeprav ga mogoče v trenutni situaciji še ne povezuješ s tem. način kako opisuješ svoj pogled na hrano je tipičen za motnje hrnajenja – zmanjšuješ pomembnost situacije. Mogoče so trenutno res v ospredju drugi problemi, ki jih bolj vidiš in jih rešuješ najbolj kot znaš, kar je super. Iskrene čestitke ti želim za pogum, da obiskuješ psihologa in deliš z njim svoje travmatične izkušnje v otroštvu. Veš tudi pri svetovalcih za motnje hrnajenja je pogovora o hrani bolj malo. Bolj pogledamo kaj so razlogi, ki vodijo v takšen način prehranjevanja. Če se ti bo zdelo pomembno se boš svojega problema s hrano že dotaknila pri psihologu, ko boš odločila ali to vidiš kot problem ali ne. Dokler ne boš spremenila pogleda na to, pa tega ne boš videla na ta način. Ne razumi me narobe. ne govorim ti, da delaš napako, ker na nek način itak z obiski psihologa že delaš na sebi, kar bi počela tudi pri kom drugem, če bi šla zaradi težav s hrano. Strinjam se s tabo, da ima težave s hrano večina populacije. Večina ljudi ima prehranjevalne težave, vendar to ni isto kot motnje hranjenja. Saj pravzaprav je meja akr tanka in včasih težko razločljiva, vendar so vseeno neki tipični različni vzorci.
Poglej, svetujem ti, da še naprej hodiš k psihologu in se mogoče tam dotakneš teme hrana, ko se ti bo zazdelo, da bi povedala kaj o tem. Podeli z njim kaj se ti dogaja. Motnje hranjenja so posledica drugih razlogov – nekaj kar je očem vidno, resnični problemi so skriti v člvoeku. Ne glede na to, če ne delaš konkretno na hrani, dokler delaš na sebi, se še vedno te težave lahko uredijo – je pa to medseboj močno povezano, bolj kot misliš. Preveri pri psihologu, če želiš.
Lep pozdarv,
Tatjana