Že nekaj časa me sine (3,5 let) spravlja ob živce in danes mi je kapnilo, da lahko še vas vprašam za nasvet.

Zaradi moje službe, se že nekaj mesecev še kakšni 2 uri po vrtcu pazi pri tašči. Skoraj vsak dan ima novo figurico iz Kinder jajčka, vedno žvečilni… Zmenili sva se da je to res dovolj in da ne rabi še bonbonov in piškotov in upam da se tega drži. Problem je doma, ko me neprestano sprašuje, če mu dam čokolado. Pa mu rečem da ne, ker bomo npr. jedli in da bo dobil košček predno si bo šel umiti zobe. Potem me vpraša če mu dam politanko. Spet rečem da ne. Potem me bladno vljudno in osladno prosi naj mu dam politanko. Ker vstrajam me prosi če mu dam žvečilni. Odgovor je ponavadi spet ne, vendar nadaljuje s piškotom…

Tako porabiva kakšne pol ure na dan. Če ne dobi tisto kar bi rad, začne čez nekaj časa od začetka. Včasih je bilo samo daj, sedaj se je navadil, da več doseže s prosim. Če mu enkrat rečem ne, me redko prepriča da kaj dobi, ali pa mu rečem da bo dobil za nagrado ko se bo napravil v pižamo ali podobno.

To vprašanje in fehtanje me resnično nervira. Ima katera kakšno idejo ali moram čakati da obdobje mine?

Poskusi se s taščo dogovoriti naj mu npr. namesto kinder jajčka kupi raje jabolko ali pomarančo in da je zvečilni čisto dovolj za tisti dve uri, ko je pri njej (ali pa še ta ne). Najbrž tudi v vrtcu otrok dobi kakšno sladkarijo (npr. če ima kdo roj.dan, ali pri kosilu, …) Vztrajaj pri svojem prepričanju ali pa naprosi moža naj on prosi svojo mamo. Tako storim jaz, saj njegova mamica itak al itak več da na njegovo mnjenje kot na moje, pa še sinu se nerada zameri. Teži naj ji toliko časa da bo OK. Ali pa naj bo on zvečer tisti, ki otroku pol ure odreka sladkarije in se pri tem grozno slabo počuti.

LP, Alenka

Draga Tinoča,
tudi sama sem imela podobne težave s taščico, saj je imel sine na jedilniku kar naprej sladkarije, piškote, lizike in sladke sokove. Zadeva je bila kar naprej stvar pogovorov med menoj in taščico, toda razrešili tega očitno ne bova nikoli. K sreči tasrednja zaradi alergij ni smela jesti sladkarij vseh sort in se je taščica navadila, da ji ponuja sadje ali suho sadje. Skrbim za to, da imamo doma na mizi v dnevni vedno na dosegu skledo z raznovrstnim suhim sadjem in če pride kakšen od sladkosnednih čmrljev naokoli, rečem, da naj si postreže is sklede. Če je sladkosnednost velika, si vzamejo, če ne pa tečnarijo naprej. Vedno pazim, da ne rečem NE, ali PO KOSILU, ampak rečem DA, PO KOSILU ali DA, KASNEJE. Tako otrok ve, da bo dobil in kdaj bo dobil in to ponavadi zadostuje, da imam mir. Včasih pa zjutraj svečano razglasimo: DANES IMAMO DAN BREZ SLADKARIJ in če kakšen pričmrlja naokoli, ga spomnim na to. Seveda, tudi obvezno poudarim, da to velja tudi za mamico in očka, tako da me tamaladva kdaj lahko malce posekirata, he, he. Vedno tudi poudarim, da naj si po zaužiti sladkariji gredo umit zobke, česar se ne držijo vedno ampak vseeno kar gre.

Se strinjam s Karmen, tudi pri nas se velikokrat pregovarjamo, kot pri tebi. Pa se začarani krog vrti vse počasneje – ker ve, da za zajtrk ravno ne bo dobil sladkarije, je po dveh tednih ugotovil, da se je sploh brez veze pregovarjati. Po kosilu pa dobi kak piškot, morda kak žele bonbon – Žito dela take, ki so narejeni iz 100% sadnega soka mandarine ali višnje. Tu in tam še kaj drugega, vendar potem takoj zobe umivat! Ker se mu to ne ljubi vedno, včasih ker reče – ah, ne bom si zobe mival, ne bom bončkov.
Glede tašče pa – pogovor je edino, kar jih vsaj malo premakne… A seveda ne popolnoma, kajne?
T.

Hoj,

moja mama je ravno taka. Vsakič ko se pojavim mi naša mala miš pokaže kakšno novo figurico iz jajčka ali pa ugotovim, da je čisto lepljiva po obrazu. Ravno v soboto smo imeli crash zaradi tega. Povedala sem mami, kako je bilo pri zobarju. In da je edina rešitev manj (beri: veliko manj) sladkarij in nič več sokov, samo še voda in cedevita. Pa je bila mama tako užaljena, da mi je rekla celo, da ima mala miš slabe zobe, ker ne je sadja in zelenjave. Poskušala sem ji razložiti, da ne more jesti, če se prej nabaše s sladkarijami. In da ne more jesti, če pred kosilom vsak dan poje tortico.
Pa nič. Mama ne govori z mano, grozna sem… Verjetno bomo omejili obiske, čeprav še ne vem kako, ker me moš počaka tam, ko pride iz vrtca.
Kako ste drugi rešili problem s taščami, mamami…

Lp, Yo

Tudi pri nas je neizčrpna tema o sladkarijah. Doma se še nekako znajdem in našemu 29 mesečniku ponudim jabolko ali banano ali pa jogurt ali skodelico kakava…in če ni čisto prepričan mu zagotovim, da mu bom delala družbo in skupaj pojeva zdrave vitaminčke. Trenutno so jagode zakon.
Pri tastu in tašči pa…Groza. Rože v vazicah so zamenjale lizike, če mali odpre kakšen predal so tam že servirani piškoti. V hladilniku so v višini njegovih oči čokolade, nameso sadja v košarici pa kinder jajca. Ko pridemo k njim na obisk, dostikrat je to tudi kosilo imam eno samo borbo z malim in seveda s “ta starimi”. Njihov izgovor je, da je sam vzel, da sam hoče.. Mislim, prosim!!!!!!!! Kateri otrok pa ne bi!!! Če je pa vse razstavljeno, kot v kakšnem sweetshopu.
Zadnjič se mi je res stemnilo, ko smo se vsedli k mizi za kosilo, pa je mali rekel, da ne bo jedel. Tast pa, kot iz topa:”A boš torto?” Takrat je tudi mož rekel, da to pa res ni vzgojno in oh in sploh pa je bila njihova pripomba, da mu doma gotovo ne damo nič sladkega, da jaz grda mama, mu dajem še nesladkan čaj pa da so stari starši za crkljanje in da onadva nimata nobenega vpliva na vzgojo in da ni čudno, da pri njih pa popade sladkarije.
Ko sem bila v porodnišnici, mi pride mož povedat, da je sine zbolel in da ima tako hudo drisko, da mu iz ritke teče skoraj voda. Rota virus??? Ne, na koncu smo ugotovili, da je pri tastu in tašči pil “ta boljši sok”, ki mu ga nista hotela redčiti, ker voda še za v čevelj ni dobra… In takih cvetk je še več.
No, zdaj sem se pa kar razjezila, ko tole pišem. Še dobro, da ne stanujemo v isti hiši…
Pozdrvaček vsem sldkosnedim!
EvaK

Joj pa še tole povem, sem se ravnokar spomnila. Ko, smo oznanili, da našemu takrat 5 mesecev staremu fantu uvajamo hrano (riževi kosmiči, korenček itd, saj poznate to pesmico) pride tašča na obisk in prinese kremšnito. Pa ne zame ali za moža, ampak za našega korenjaka, ki že je. Hudo je bila užaljena, ko sem ji razlagala, da to še ni primerna hrana. Še nekajkrat je omenila, kako pretiravam v brezsladkornem življenju…
Draga Yo, tudi jaz se sprašujem, kako naj jim dopovem.

Po moje je ključ zgolj v vztrajnosti – pa še kakšna operna arija zapovrh. Sama sem zagrozila, da dete ne bo več čez dan pri njih, če se ne bodo malo skulirali. To pomeni, da še vedno dobi palačinke (k sreči s skuto), da gre ob sredah (ko sem v službi dolgo) z dedijem na tortico, da pa ga spredaj in zadaj ne futrajo le s sokovi (tudi mi smo dobili drisko – FRUC korenček) in sladkarijami.
Mimogrede – nekje sem prebrala članek o tem, da lahko otroke z basanjem s sladkarijami (če imajo v družini sladkorno in mi jo imamo) povečamo možnost, da bo otrok kasneje zbolel za sladkorno. To jih je tudi malo prestrašilo. Mislim, da je bila Jana (3 ali 4 tedne nazaj).
Tinkara

Oooo, Tinkara, hvala ti. In moja tašča bere Jano, tast ima pa sladkorno. Bom poskusila. Drugače pa sem tudi jaz ugotovila, da je najboljša rešitev, da enostavno ne gremo tja. Je pa to težko izvedljivo, ne da bi bil kdo prizadet.

Pozdravljene,
očitno imamo kar vsi problemi z dedki in babicami in njihovo “sladkorno vzgojo”. Iz vaših pripovedovanj vidim, da imam pravzaprav srečo – dedki in babice vedno vprašajo, če lahko dajo mali keks ali kaj podobnega (moja mama je tu malo bolj “svobodna” zato jo je treba tudi vstaviti). Je pa res, da sva z možem tarče zbadanj in namigovanj – češ, pa zakaj mali ne privoščite malo sladkega. Da o zgražanju, ker uboga reva pije vodo in večinoma nesladkan čaj, sploh ne govorim.
Pozdravček!

Pri nas imamo srečo, ker je mala mahnjena “samo” na bombončke. In lizike. Vse ostalo izpljune. Sicer prosi čokolado, pa tudi tortico ipd., ampak odvije, vzame v usta (ali pa še to ne) in izpljune. Tortico z užitkom razpaca po krožniku, tam pa se neha. Z bombončki je šlo lažje, ker se je dalo tako ene kot druge starše dobro preplašiti, ko sem jih vprašala, kaj bi naredili, če bi se ji slučajno zaletelo (večkrat sem jih že “zalotila” pri zgroženem pogledu, če se ji je zataknilo kar tako, pri hranjenju, ali pa samo slina…so oboji kar onemeli). Če so slučajno imeli za odgovor, da bi jo pač po hrbtu potolkli, sem jih spomnila, kako niso odreagirali takrat in takrat, pa je bil vsaj za nekaj časa mir. Lizike pa so k sreči opremljene z nesramnimi palčkami, tam itak ni treba preveč razlagati, da je nevarno, če otrok leta s tem v ustih naokoli. Ker se naše Petre ne da kar tako umiriti, tudi lizike niso pogosto na sporedu. Pa še eni in drugi uživajo, ko jo gledajo, kako se s sadjem baše, tako da ji ga z užitkom ponujajo.
A.

Punce, zlate ste. Malo sem potolažena, ker vidim da je drugje še huje. Tašča se je že malo spremenila, ampak kot vidim bo potrebna le še vztrajnost. Težko je stalno težiti, ker drugače naredi vse da bi nama z možem olajšala življenje. Po otroka hodi v vrtec z avtobusom, potem pa gresta spotoma še po kruh… in kaj sledi veste. Mali pa je res vztrajen in vse doseže. Malo se tolažim s tem, da otroke ni mogla nič crkljati, ker je bila mlada vdova.
Tisto glede suhega sadja na mizi vedno na razpolago pa se mi zdi krasna ideja. Bom poskusila, upam pa da ne bo prehitro “izhlapelo”.

Še enkrat hvala in lepo se imejte,
Tinoča