pozdravljeni.sem obupana nevem kak si že pomagat in me zanima al sploh obstaja kakšna pomoč. stara sem 40 let. in sem veliko sama . sem i mama  in partnerca. nemorem ustavit črnogledo in negativno mišlenje. v vsem najdem neko napako in nevrjamem da me sploh ima nekdo rad. stalno sem v dvomoh .v živlenju sem imela 3 veze.  in vedno isti problem. nezaupam sem ljubosumna in neverjamem da me partneri imajo iskreno radi. nevem več kak se naj s tem spopadam in posledično trpi tudi moj partner. stalno sem v strahi da se mi družina rozpade da bom sama in da si nebom opomogla. ne nasmejim se več . predstavljam si kak bo ko me partner pusti in se tega bojim. sama sem se že v to prepričala da me pusti in da me nima rad. partner je pridni delavni trudi se . kak naj ustavim tote črne misli ,vem da ni prrav . je mogoče krivo moje otroštvo? materine ljubezni sem nimela kaj veliko . počutim se slabo in imam s tega vsega tega stisko . nevem al poiščem kakšno pomoč al naj se iskreno pogovorim s mojim partnerom .

Spoštovani,

iz vaših besed se čuti, da že dolgo živite v napetosti in dvomih. Ko je nekdo pogosto v strahu, da ga bo partner zapustil, da ni dovolj dober ali da se bo družina sesula, hitro začne verjeti lastnim črnim scenarijem, čeprav v resnici nimajo veliko skupnega s tem, kar se dejansko dogaja. To ni znak, da ste šibki, ampak da nosite v sebi nepredelane bolečine, ki se danes kaže kot nezaupanje, ljubosumje in občutek, da ne zaslužite ljubezni. Človek si želi to »presekati«, pa se ne da, ker gre za občutja, ki so veliko starejša od trenutnega odnosa.

Ker v otroštvu ni bilo dovolj topline in občutka, da je nekdo res tam za vas, se v odraslosti pojavlja notranji alarm: »Nekaj bo narobe, zapustili te bodo, pazi!« In čeprav po eni strani razum pravi, da partner dela, gradi z vami, vas ima rad, da je vse ok, se po drugi strani oglaša notranji Otrok: “nisem vredna”. Njegove misli niso dokaz resničnosti, ampak dokaz ranjenosti. Zato jih je težko kar ustaviti – lahko pa jih začnete razumeti in postopoma umirjati. Ko to prepoznate pri sebi, ni več tako strašljivo; ne gre za to, da bi vas partner res varal ali zapuščal, ampak za to, da del vas še vedno išče tisto osnovno varnost, ki je kot otrok niste dobili.

Iskren pogovor s partnerjem je vsekakor koristen, ampak ne z namenom, da vas »pomiri« ali dokazuje svojo ljubezen, temveč da mu razložite, kaj se dogaja v vas, da to ni njegov problem, ampak notranji boj, s katerim se spopadate. In ja, seveda si lahko pomagate s pogovorom s stroknvjakom – ne zato, ker je z vami nekaj narobe, ampak ker bi dobili varen prostor, kjer bi postopno predelali te stare strahove, jih ločili od realnosti in se naučili, kako jih umiriti, ko vas preplavijo. To je proces, ki vrne (ali celo vzpostavi prvič v življenju) občutek vrednosti, notranjo stabilnost in mir, ki ga zdaj pogrešate. In seveda, da bi se spet več smejali.

Lep pozdrav,

Uroš Drčić