Pozdravljeni!
Moje tezave se vlecejo ze od otrostva, mejo so dosegle v puberteti, zdaj so pa ze res zrele za spremembo. V druzini imamo zelo slabe odnose, oce je bil fizicno in psihicno nasilen, mati podrejena, vsakodnevni prepiri in njeno zatekanje in izpovedovanje meni, ko bi morala jaz igrati otroka. Seveda ni imela poguma, da bi odsla, kar sem ji po eni strani zamerila, ker je s tem samo po tihem podpirala njegovo nasilje in alkoholizem. Vedno sva si bile z mamo blizje, ker je oce pac prevec hladen in nedostopen, da bi se lahko navezala nanj, pa tudi zelje nisem imela, saj me je vse zivljenje zaniceval, ponizeval in me totalno razvrednotil. Ko sem se zaradi posledic destruktivnega odnosa vrgla v psihologijo in zacela delati na sebi, je trajajo kar precej let, da sem se pobrala, vsaj toliko, da nisem vec nikoli pomislila na samomor in se vdajala depresiji. Resil me je tudi studij, saj sem se spet zacela vsakodnevno ukvarjati s sportom in se boljse pocutiti, domov sem hodila redko, ker smo se tisti vikend obvezno skregali vsaj 1x. Mati se je spremenila se na slabse, nima nobenega zivljenja, skoz samo ogovarja druge, se briga za celi svet, samo zase ne, skoz isce napake. Tudi ce ignoriram njen komentar, tako dolgo sili vame, dokler ne znorim…ob njej ne znam mirno odreagirati in skoz sem napeta, ko je zraven mene. Vem, da je imela sama tezko otrostvo, jo razumem, ampak to ni razlog, da moram tud jaz trpeti, ko me hladnokrvno provocira, ker to potrebuje in je navajena. Ljubezen zna pokazati samo skozi stvari, ki mi jih kupuje, ko ji recem, da mi to nic ne pomeni, je uzaljena in rece, da ce ona ni mela ljubezni, tud jaz ne morem. In take besede me samo se bolj oddaljijo od nje, ko se sploh ne zaveda, kaj govori in ji ni mar,ce koga prizadene, sama pa je obcutljiva na vsak nepravilen drazljaj, ki ji ga kdo nameni. Skratka, stvar je taka, da me moti njena prisotnost, ker nocem postati ona, seveda sem prevzela vzorce od nje, ker mimo tega ne gre. Otroci pac vpijajo od starsev kot gobe in mislijo, da je tako prav oz. da tako mora biti. Sama se jih hocem znebiti, ampak mi se ni najbolj jasno kako. Stara sem 25 in imam fanta, s katerim se odlicno razumeva, vcasih mi podzavestno butne ven mamino tezenje in grem sama sebi na zivce s tem, fant je razumevajoc in se zaveda, da so to vzorci, ki jih moram sama predelati in resiti zavestno, saj je imel on v otrostvu podobno situacijo, tako da se skupaj trudiva in uciva. Prosim, ce mi lahko pomagate s kaksnim nasvetom, ker si nocem uniciti zveze, ceprav je dalec od tega, da bi bila situacija urgentna, kvecjemu delam vse bolj preventivno, da ne bi preslo meje in zacelo najedati prelepega odnosa. Hvala ze vnaprej in veliko ljubezni…

Tara Zoja

Sicer ste napisali na kratko, ampak zajeli večino ključnega. Res veliko razumete, sploh za svojo starost. Vendar, kot že sami opažate, samo razumevanje ni dovolj. V vas (tako kot v vsakem) so sile, ki včasih nadvladajo razum. Takrat npr. iz vas »butne ven mamino teženje«. Te »sile« se sicer da ukrotiti, za kar pa je potreben čas. Ne zahtevajte preveč od sebe v prekratkem času. Imate fanta, za katerega pišete, da vas razume, si z njim zaupata in se lahko pogovarjata. Nimam boljšega nasveta, kot da s tem potrpežljivo in vztrajno nadaljujeta. Na ta način bosta počasi odkrivala izvor teh »sil« in se jim naučila upreti. Te sile bodo namreč ostale, pomembno je, da vajino razmišljanje, čustvovanje in delovanje neha biti avtomatsko. Drugače povedano, da nehajo te sile upravljati z vama, ampak da obratno, vidva začneta upravljati z njimi. Pri tem vama bo precej pomagalo, če bosta znala postaviti mejo med vajinim odnosom in odnosi iz vajinih izvornih družin. Iz vašega sporočila se opazi, da ste še vedno močno čustveno vpeti v svojo izvorno družino. Očeta ste na nek način izbrisali (?), mama pa je še vedno močno prisotna v vašem življenju. Zakaj? Je ona tista žrtev, ki ji je bilo treba ob »groznem« očetu vedno znova pomagati, jo razumeti, poslušati njeno tarnanje,…? Pri vašem težkem in nesrečnem otroštvu ima mama ravno toliko zraven kot oče. Oče je bil »hladen in nedostopen«, ampak , kot pišete, vaša mama ni (bila) čisto nič drugačna. Na nek način je bila še »hujša«, saj je zlorabljala vajin odnos, ker je pri vas iskala oporo (toploto in dostopnost). Dolga leta ste to prenašali, saj če bi izgubili še njo, bi ostali popolnoma sami. Zato ste se odrekli sebi in skrbeli za mamo, da bi »zdržala«. Prepričala vas je, da je žrtev in da je za vse kriv oče. Pa ni bila žrtev, ampak sokrivec. Ni že čas, da to spregledate in se nehate sramovati jeze, ki jo čutite ob njej. Ta jeza je namreč še kako upravičena, zato se je nimate kaj sramovati. Nasprotno vam bo ta jeza pomagala, da boste morda končno uspeli ustaviti to mamino izkoriščanje in čustveno zlorabljanje. Če ste bili kot otrok nemočni in ste to na nek način morali prenašati, vam zdaj ni treba več. Ker niste več otrok, ampak odrasla in razumna ženska. Mamo odločno postavite pred dejstvo, da če želi, da se še videvata, da naj se začne končno obnašati tako, kot se za mamo in odraslo žensko spodobi. Da naj neha za vse kriviti moža in druge in naj končno sprejme odgovornost za svoje početje in stanje, v katerem je. Naj končno postane vsaj malo vaša mama in se začne spraševati in čutiti, kaj potrebujete vi. Ustavite ta odnos, v katerem je bilo vedno samo pomembno, kaj potrebuje ona. Seveda boste s to svojo odločno zahtevo tvegali njeno užaljenost in da vas (spet) ne bo slišala. Glede na opis vajinega odnosa je celo bolj verjetno, da bo tako. Vendar kljub temu vztrajajte in ustavljajte odnos, v katerem ona ni mama, vi pa ne hčerka. Vztrajajte tudi za ceno tega, da boste morda obupali nad njo. Jo pač sprejeli tako, kot je, in nad njo obupali – kot mamo. Če se bo to zgodilo, vam bo verjetno zelo hudo, saj se ne boste mogli izogniti globoki žalosti in osamljenosti. Težko je sprejeti, da v bistvu nikoli niste imeli prave družine, da nikoli niste bili sprejeti kot hčerka in da verjetno nikoli ne boste. Toda druge poti, če se seveda starši čudežno ne prebudijo, ni. Za svoje življenje ste zdaj odgovorni sami. Če boste za svoje »napake« iskali odgovornost pri starših in od njih še vedno pričakovali, da (čustveno) poskrbijo za vas, boste v tem zelo podobni svoji materi. Tega pa zagotovo ne želite- sebi, partnerju in vašim bodočim otrokom.

Lepo vas pozdravljam

se oproščam, če vdiram v temo, ampak odgovor g. Izidorja je meni pisan na kožo. mislim, tako se mi je zdelo, da zlasti del o pričakovanju do staršev, ki naj bi zadovoljili moje čustvene potrebe, velja tudi zame.

moja zgodba je sicer drugačna od Taje Zore, problem pa je isti.

trudim se, da od staršev ne pričakujem preveč, sem pa tja me pa zanese in sem potem razočarana, celo jokam od “bolečine”. verjetno moram samo vztrajat, res na njih nič računat, vzpostavit eno distanco, kjer jim ne zaupam preveč – saj me potem ne morejo prizadet.

moram se naučit bit močna, kaj pravite? samo je težko, ko si lačen neke pozornosti z njihove strani, posebno če te v neki situaciji še drugi pustijo na cedilu…

Pot v odraslost ni enostavna, če pa nas nanjo starši niso ustrezno pripravili, je še toliko težja. Vendar nimamo druge izbire, če želimo končno spraviti svoje življenje v red. Ne moremo kar ostati otroci, ki čakamo na druge, da bodo poskrbeli za nas. Naj bo še tako težko, enkrat je treba sprejeti odgovornost za svoje življenje. V primeru Tare Zoje in “tjulen” bi to pomenilo sprijazniti se s starši, da so bili in so taki, kot pač so. Verjetno so se trudili po najboljših močeh in naredili, kar so zmogli. Vendar to ne spremeni dejstva, da so bile vama, kot otrokoma, narejene hude krivice. Ni tako zelo pomembno ali se bodo vajini starši kdaj zavedli tega, morda priznali ali se celo opravičili. Ključnega pomena je, da se tega zavesta vidve: da vama je bila storjena krivica, da sta bili za marsikaj prikrajšani! Kar je bilo, je bilo, zdaj je treba te krivice in prikrajšanost popraviti. Tega očitno ne bodo storili starši, zato je s tem namenom hoditi k njim povsem brez smisla, saj to vodi v vedno nova razočaranja. Tega tudi ne more storiti partner, če to od njega pričakujemo, potem smo tudi tukaj vedno znova razočarani. Česar nam niso dali in nas niso naučili starši, si moramo dati in se naučiti sami. Partner nam je pri tem lahko samo v oporo, ogromno nam pri tem pomagajo otroci. Lepota starševstva je namreč v tem, da ko otroku zmoremo dati, česar sami nismo dobili, smo si s tem “pozdravili” tudi to svojo prikrajšanost.

Morda bo kdo pomislil, da preveč obupujem nad starši in da so tudi taki, ki spregledajo svoje napake in jih skušajo popraviti. Drži, res so. Vendar to ne spremeni zgoraj napisanega. Čakati na starše pri svojih 25ih, 30ih letih, da se bo to pri njih morda zgodilo, je precej nezrelo. Treba se je naučiti samostojno in odgovorno živeti s tistim, kar smo pač od staršev dobili. Če bomo od njih dobili še kaj, super, vendar je to lahko samo majhna pomoč, večino moramo še vedno narediti sami. Ključno za odraslost je, da se zavemo in začutimo, da zmoremo preživeti tudi brez staršev- in da smo sami odgovorni za svoje življenje.

res hvala za odgovor (in spodbudo)!

Najlepsa hvala za odgovor, pri vas in pri ostalih vasih kolegih mi je vsec, ker odgovorite tako, da na nek nacin izkazete socutje in da cloveka res v globino razumete…dober pristop:) Se ucim od vas. Res je vse, kar ste napisali. Oceta sem v enem zivljenjskem obdobju odpisala, da sem lahko vsaj malo funkcionirala, sicer bi bila bolecina prehuda. Postavila sem si “zid” pred njegovimi udarci in besedami..vcasih se spomnim, da sem bila tako zablokirana, da me sploh ni vec nic prizadelo, ampak sem se mu smejala v obraz, to ga je seveda se bolj razjezilo. Od njega res nisem dobila nic koristnega za nadaljno zivljenje. Zdaj je situacija taksna, da on mene pusti na miru in jaz njega, ni nekega stika med nama. Z mamo se bom res morala samo sprijazniti, sem ze vse poskusala, ji dopovedati, zagroziti z distanco, umikom,..nic je navzven ne gane..ne dojame, noce, ne zna. Moj problem je ta, da se zmeraj upam, pricakujem, da bom dobila vsaj trohico razumevanja in ljubezni od nje, a ga ne. Zdaj je veliko lazje, ker dobim veliko ljubezni, razumevanja, varnosti od fanta in si pri njem jemljem vse to, za kar sem bila prikrajsana. Sicer pa mi zdaj lahko edino on zaceli rane iz otrostva, pa cetudi bi zdaj naenkrat zacela dobivati neskoncno ljubezni od starsev, ne bi bile moje posledice nic manj mocne. Vem, da je bilo vso to trpljenje za nekaj dobro, vem, da bom kmalu zacela ziveti polno in vem, da je bilo vredno spremembe za moje dobro. Hocem prekiniti zacaran krog, ki se siri skozi generacije. Tudi fant ni bil na boljsem, bil je cisti custveni revez, ki misli, da si ne zasluzi ljubezni. Dokler mu nisem povedala, da je bila njegova vzgoja napacna, da se otrok ne pretepa, je mislil, da je tako prav. Sicer pa je vse to potlacil v sebi in ni pustil blizu bolecini in obcutkom. In svojega fanta sem v razmisljanje in v totalno spremembo vrgla z vprasanjem:”Si res zelis, da bi bili tvoji otroci prav tako hladni in custveno prazni kot ti?” To je bil zanj najvecji udarec in tako sva zacela sodelovati, delati na sebi in si prisegla, da bo najina ljubezen vecna, ker oba verjameva v to.
Dovolila sem mu solze, biti sibak, se zlomiti, zeljen ljubezni, mu priblizala bolecino, mu ponudila varnost, ko se je zapiral v svoj svet in predvsem mu dajala ljubezen. Zdaj je drug clovek in jaz z njim…skupaj rasteva in si upava biti prizadeta, ker naju to dela mocnejse in pomaga, da sva z vsako oviro duhovno bolj povezana. Veliko je komunikacije in to tiste globoke, ki razkriva ozadje navideznih problemov. Ko me razjezi njegovo zamujanje, a pogovor razkrije, da je vzrok v tem, da se pocutim zapostavljeno, zapusceno, kot me je samo pustila mama. Potem je vse lazje, vedno bolj se zavedam, da se ti obcutki prebudijo, ker me situacija spomni na nek podoben dogodek iz otrostva, da zamujanje ne pomeni, da me vec nima rad, kot mi stari mozgani sporocajo, ampak ker je bil gost promet, guzva v trgovini, srecanje s starim prijateljem…vse je vedno lazje in bolj razumljivo, a vcasih le zakoreninjeno udari ven in z mano manipulira. A se hitro zavem, opravicim in potem je vedno manj nezavednih reakcij. vedno pridejo nove preizkusnje, nikoli jih ne bo premalo in pravtako ne najine ljubezni. Sebe bom resila, starsev ne morem..zal mi je za njih, ker vem, da v sebi trpijo, a nezavedanje in zatiskanje oci ne prinese resitve.
Koncno sem srecna in vedno se bom borila za to, da bo tako ostalo. Sama s sabo in skupaj z mojim ljubljenim.

vse dobro…lp
P.S. Imam pomoc najvecjih energij v vesolju – angelov!