Pozdravljeni,

želim izliti sebe tudi nekomu, ki me ne pozna. Stara sem 32 let in imam sina starega 2 leti in krasnega moža. Ugotovila sem da šele ko dobiš otroka, se začnejo odpirat vzorci, rane ki si jih pridobil v otroštvu in se jih nisi zavedal in tudi dedovanje karakterja, v mojem primeru skoraj vse slabega po očetovi strani. Naj povem da v moji primarni družini sta bila mama, oče, sestra in jaz. Vse do danes sem imela občutek, da je bilo vse popolno ampak žal temu ni bilo tako. Bilo je ogromno slabih vzorcev iz katerih na trenutke niti ne znam iti sama čeprav se tega zavedam. Moji starši so bili vedno neodločeni, niso se znali odločot ali v levo ali v desno. Naj povem en primer, vsako leto smo šli na morje v približno enak kraj in vsako leto smo se pogovarjali, da gremo z ladjico na izlet po Kornatih, celo šli smo predstavnikom ladji, da so povedali program, ceno in to vsako leto skupaj več kot 10 let. No do danes še tega nisem dočakala. Sedežno smo kupovali 4 leta bi ne bi. Ni bil čisto kriv denar da si ne bi mogli sploh privoščit. Ampak tudi tukaj pride problem vedno je bila težava denar, oče je skos jamral kako smo bogi, kako ni denarja, kako je težko z delavsko plačo ob tem pa skos govoril kako je treba delat. Naj povem , da ni nikoli imel nekih pufov ali zakreditiran. Niti si nikoli ni nič upal, kar bo dal bo dal. To prihaja iz njegove primarne družine. Saj je njegova sestra vedno bila tudi zelo boga, celo starša sta govoria okoli kako je boga. Tudi ona dva sta bila na tej valovni kakšni reveži so, nikoli si niso nič upali naredit koraka za nekaj več. Drugi del moje zgodbe: z mamo se nisva nikoli nekaj veliko razumeli, imela sem kar nekaj učnih težav v šoli, s pozornostjo nisem se znala zbrano učit, čeprav sem lahko za šolo porabila cel dan je učinek bil zelo slab. To je jemala kot da delam zanalašč in nagajam da se be učim. Enostavno pa nisem znala. Potem je prišel oče, ki tudi ni v šoli blestel in mi govoril naj se naglas dudlam če se ne znam učit. Nisem bila slišana, da bi mi pokazali kako na sočuten način kako se učiti, me vzpodbujali da krepim pozornost. Ta moja šola je bila nočna mora, samo dretje zakaj se ne učim, zakaj dobim slabe ocene..jaz pa enostavno nisem znala se učit in naučit ob tem sem pa imela slabo pozornost. Po očetu sem podedovala tudi hipotonijo in moka drža je zelo slaba kot očetova. Tudi moj sin je hipoton in je zelo pozno shodil. Kar je podedoval po meni. Še en del zgodbe: en del starih staršev sem hitro zgubila tako, da jih niti ne poznam. Imam pa živeče stare starše po očetovi strani. Lahko rečem, da sem jih imela pa jih nisem imela. Nikoli nista bila aktivno prisotna z menoj ali mojo sestro. Če smo šli k njima na obisk je šel oče k svojim staršem in midve sva tam sedeli in poslušali pogovore odraslih. Čustev do naju nista znala kazati. V svojem otroštvu nisem imela osebe, ki bi me razumela se mi približala in me podpirala. Strici in tete so imeli že svoje družine in skrbi. Tako sta mi ostala le mami, ati in mlajša sestra. Mami in oče sta se pred nama ogromno prepirala. Mami je bila večkrat slabe volje kot dobre. Prepirali smo se zaradi šole, nista znala sočutno pristopit k meni me slišat, razumeti kako delujem mi pomagat poiskati sebe. Tako še danes ne vem kaj bi js dejansko rada počela, kje je moj potencial. In tako kot sem omenila nisem imela nobenega ki bi me znal vodit. Grozno mi je ko se zavedam, da sem kar nekaj karakterja podedovala po očetu in dediju. Še posebej dedi je trmast, velikokrat mu grejo naživce ljudje okoli njega tako kot meni. On nima rad otrok niti svojih ni imel kamoli katere druge, on bi moral živeti brez problemov. Vsj govorijo tak pač je kaj nej. Pa se sploh ne strinjam z njimi, zakaj bi moglo bit tako če je lahko lepše? Karkoli daš takšnemu čliveku bi našel razlog za slabo voljk jn tukaj vidim tudi sebe. Prosim vas za pomoč kaj naj naredim, da najdem sebe? Da najdem stvari ki jih moram pri sebi izboljšat? Kako osebno rasti, da bom jaz boljša mama?

Hvala da ste si vzeli čas in prebrali,ampak sem res malo izgubljena. Želim pa da je v moji družini lepša energija.

Spoštovani,

razumem vaše razmišljanje in normalno je, da sami nekaterih vzorcev ne znate spremeniti, tega nas niso učili v šoli, niti vas niso znali naučit starši. Prepoznavanje in ozaveščanje težav in želja po spremembi, ki jo izražate pa je že prvi korak k rešitvi in znak, da imate neko motivacijo za spremembe. Pravite, da je bilo v primarni družini veliko slabih vzorcev in navad in da ste jih po očetu tudi vi prevzeli. V okviru terapije raziščemo in potem razumemo, zakaj so starši ravnali na takšen način kot so in postopoma pridemo tudi do razumevanja, zakaj smo mi sami takšni kot smo in če se tako odločimo, lahko pri sebi marsikaj tudi spremenimo.

Kot pišete izgleda, da oče ni znal izstopiti iz vloge žrtve, kar tudi lahko razumemo tako, da tudi njega tega ni nihče učil, sam pa se očitno s tem tudi ni znal uspešno spopasti.

Sami ste lepo zapisali, da se z mamo niste najbolje razumeli, da niste bili slišani, da vam starši niso znali na sočuten način pokazati, kako krepiti pozornost, kako se učiti, kaj šele da bi koga zanimalo kaj čutite, doživljate, kaj se dogaja v vaši notranjosti, ali da bi vas znali usmerjati in podpirati, da bi razvijali svoje potenciale.

Sprašujete, kako najt sebe, kako osebno rast, kako prepoznat stvari in jih izboljšat in bit posledično tudi boljša mama. V okviru terapije se težave kot so vaše uspešno rešujejo in sicer v začetku s prepoznavanjem težav in s prevzemanjem odrasle odgovornosti. Potem sklenemo dogovor o tem, kaj želite doseč, katere probleme želite odpravit, kaj spremenit, česa se naučit v okviru terapije in korake, ki vodijo k cilju. Na celotni poti vas spremlja svetovalec ali terapevt, ki vas s svojimi znanji in veščinami usmerja in podpira. Tako lahko počasi bolj čvrsto poprimete in začnete usmerjati svojo življejsko pot in postopoma postajate bolj zadovoljni in uspešni sami s sabo in se tudi učite veščin, s katerimi lahko postanete boljši v svoji starševski vlogi in v vzgoji, ki bo otroku koristila pri njegovem odraščanju.

Če želite, se lahko naročite pri meni ali pri psihoterapevtu Urošu Drčiću in se bolj natančno pogovorite o svojih težavah, željah in ciljih in o celotnem procesu.

Lep pozdrav,
Nastja Dolinar

Pozdravljena,

wow, tvoja zgodba me je res ganila. Tudi sama imam 2-letnega sina in se mi dogaja točno to – šele zdaj vidim vse te vzorce iz otroštva, ki sem jih prej sploh ne opazila.

Super odgovor od terapevtke Nastje, res lepo je razložila. Če bi rada videla, kako takšna pot izgleda v praksi, ti toplo priporočam knjigo “Kako pokopati mamo, ki je še živa” od Nadje Ebner.

Jaz sem jo ravno prebrala in… uf. Avtorica piše o svoji poti skozi terapijo, kako se je soočala s tem, da ne želi biti kot njena mama, pa se je vseeno ujela v iste vzorce. Posebej me je ganilo, ko opisuje, kako je šele ob rojstvu hčerke začela res razumeti svojo mamo – in hkrati se je tako bala, da bo ponovila iste napake.

Ni lahka knjiga, ampak je tako iskrena in resnična. Pokazala mi je, da nisem sama s temi strahovi. Pa tudi to, da je pot dolga in da včasih misliš, da terapija ne deluje, potem pa nenadoma nekaj klikne.

Mogoče ti bo pomagala, vsaj meni je dala upanje, da se da prekiniti te vzorce. Pa tudi razumevanje, da to ni enostavno in da je ok, če traja.

Srečno na tvoji poti! Že to, da se zavedaš in želiš spremembe, je ogromno. ❤️