Moje mnenje glede na zgoraj napisano – mislim da ti ne bo nikjer všeč, ker pač ne zaupaš zdrastvenemu osebju! Pa brez zamere prosim!

Že pred meseci sem svojo izkušnjo v tej porodnišnici opisala tudi sama-precej na dolgo, saj sem bila takoj po porodu zelo prizadeta glede na to, kako so z menoj, zlasti pa z mojim otrokom ravnali v Postojni. Prikrajšali so me za najlepše trenutke s postavljanjem nekih diagnoz, ki so bile popolnoma napačne, domnev, katerih mamici takoj pio porodu sploh ne smeš razlagati, če niso preverjene in še zlasti, če jih postavlja zdravnik, ki za določene zadeve ni specialist-zakaj se gre anesteziolog pediatra???? Vsekakor je bil stres prehud, otroka po carskem rezu nisem dobila dovolj kmalu…dojenje ni steklo kljub vsemu trudu in pomoči okolice potem doma.

Če bi rodila še enkrat, nikakor ne bi šla v Postojno. Pa še to-tam sem bila po “zvezah”-a ni pomagalo, saj nisem znana Slovenka. Pa tudi plačilo nadstandardne sobe ni zaleglo…..Škoda, res škoda….ampak čas celi vse rane, in tudi moje niso več tako boleče…pozabila pa ne bom nikoli!!!!!

Pa veliko sreče vsem! Ne bojte se….jaz poznam velko mamic, ki so bile v Ljubljani zelo zadovoljne z oskrbo…pa verjetno tudi v Postojni-najbrž sem jaz imela smolo….

Bravo xyz, tudi jaz sem si ustvarila tako mnenje

Za boljši porod, ali da se bolje izrazim: boljše ravnanje in spoštovanje zdravstvenega osebja vam ni potrebno potovati čez lužo. Dovolj je že, da pogledate že čez mejo: v Avstrijskem Vrbnem (Feldbach) dela slovenski porodničar dr. Miglar. Tja hodijo rojevat tudi Slovenke. Več o tem sem pisala že na: http://med.over.net/phorum/read.php?f=11&i=34226&t=34167

Pri nas je največji problem ODNOS do ženske, ki pride rodit v porodnišnico. Pri nas smo porodnice žal še vedno le pacientke. Trdim, da zdrava, osveščena in dobro pripravljena ženska, ki prihaja rodit še zdaleč ni pacientka!

Pobuda, za humanejše in spoštljivejše ravnanje s porodnicami že obstaja. Imenuje se “Srčna koda”. Pridružite se ji aktivneje! Če ne bo uspelo nam, bo pa pobuda za naše hčerke! Več o tem na:
http://med.over.net/phorum/read.php?f=11&i=49765&t=49633

Rodila sem trikrat. Prvič “klasično”, drugič in tretjič naraven porod s “svojo” babico, porodnim načrtom in upoštevanjem mojih želja. Ni primerjave! Seveda pa sem bila vedno znova deležna idiotskih pripomb zdravstvenega osebja, v stilu: “spet ena ki si nekaj zmišljuje”,”še vsaka je rodila”, “da bo mož zadovoljen”, itd… Trikrat sem tudi napisala pohvale in pritožbe v LJ porodnišnico. Nikoli nisem prejela nobenega odgovora. Pohvaljeno osebje za pohvale ni zvedelo, grajano osebje pa tudi ne.

Točno to! No, jaz sem še vedno odločena za Postojno. Kaj se bo pa takrat dogajalo, pa bomo videli.

Glede na vse prebrano do sedaj si upam trditi, da so se sedaj na ta prispevek spravile “prizadete” babice porodnišnic LJ in PO.

Draga Tenara, veliko nas je s teboj in naj te ne prizadene pisanje nekaterih, ki te oz. nas hočejo ponižati. Ne morejo soditi o tvojem značaju oz. tvojem obnašanju (oz. našem), če nas ne poznajo. A’la dr. Pušenjak – se vidi, da so vsi narejeni iz iste mase in da se bojijo za svoje riti.

Tudi njihov čas se bliža ali kakor pravijo:

ZA VSAKO RIT PAL’CA RASTE. Dalj kot raste močnejša je in bolj udari.
ali: Ljudje obračajo, Bog obrne…

Tenara, ti pa glavo pokonci (čeprav boli) in vedi, da se situacije obračajo. Upajmo, da bo vse skupaj le prišlo na npr. POP TV, čeprav dvomim v kakšne spremembe, saj je KC tako ogromen aparat, da njegove delovanja, miselnosti in ljudi ne moreš spremeniti preko noči. Mogoče čez nekaj desetletij…

Ej, ženske ne se pobit med sabo! Priznam, da sem si po prvem branju Tenarinega pisma ustvarila podobno mnenje kot xyz.

Tudi jaz sem rodila v Postojni in v roku enega meseca bom spet, če bo šlo vse tako kot mora iti.

Ženske se moramo zavedati, da je rojstvo otroka zelo oseben dogodek, ki nas spravi s tira (pozitivno) in se naše življenje v tistem trenutku vrti le okrog rojstva. Vendar pa ne moremo pričakovati, da bo ta dogodek vplival tudi na druge (v porodnišnici in v naši okolici) ravno tako kot na nas. Res, da to pričakujemo in (ne)upravičeno zahtevamo, pa vendar…

Jaz zaupam svojemu ginekologu in tudi zdravstvenemu osebju. Res imamo lahko neko vizijo poroda, ampak stroka je pa sigurno na strani zdravnikov.

Pa naj povem, da nisem znana Slovenka, nimam nobenih zvez v porodnišnici, pa tudi prvi porod je bil vse prej kot brez zapletov. Ni bilo lahko, ampak – imaš izbiro: ali se boš vse življenje obremenjevala s tem kaj je bilo narobe in kako bi bilo lahko boljše; lahko pa vsa vesela obujaš spomine na rojstvo otroka in vesela, da je zdrav ter se je vse dobro izšlo. Vprašanje kaj tebi več pomeni. Meni sigurno tisto, kar mi je bilo cilj že na začetku nosečnosti: zdrav in zadovoljen dojenček.

Dobre, slabe bolnišnice? Merodajen odgovor bi dobile samo, če bi isto žensko poslali roditi v več različnih porodnišnic in potem bi lahko opazovale, kaj se je dogajalo v vsaki izmed njih. Ampak to v praksi ni mogoče…

Jaz sem bila v Postojni zadovoljna in glede na svoj karakter in pričakovanja, bi bila najbrž zadovoljna tudi kje drugje. Lepa beseda pa … lepo mesto najde.

Kako zanimivo, da se je pri tebi sel anesteziolog pediatra. Pri meni je ta isti bil psiholog, psihiater.Pripisoval mi je hude oblike poporodne depresije, da bi s tem zanikal posledice EA, ki je bila vse prej kot dobra.

Ko takole preletim še ostale forume in kaj zasledim!!! Da si babica….halo, ja seveda v lastno skledo se pa res ne pljuva. Ne spravljaj se na druge in za vse ostale velja isto.
Ker nas ima kar nekaj slabo izkušnjo pa če je to vsaka 10 ženska, ki je rodila ste ve babice še vedno v manjšini…in seveda ste lahko super in oh in sploh fajn rodile ko pa ste ležale takorekoč na svojem oddelku!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

…ali pa sploh niso nikoli rodile (takšnih je v LJ porodnišnici kar nekaj), pred porodnicami pa se hvalijo koliko otrok so rodile in vedo kako to gre…No, in potem me porodnice dobimo na glavo takšne babice kot je npr. xyz, ki po možnosti še rodila ni oz. nikoli ni rodila, vso svojo jezo, ker ni našla “moškega osemenjevalca” sedaj stresa tukaj na nas.

Veste kaj ženske, samo ne se jim pustiti – čutijo, da jim lahko začne voda teči v grlo – sedaj jih pa “potolčimo” (njihovo mišljenje).

Ko sem prebirala vse to me je zelo presenetilo to, da samega rojstva svojega otroka sploh ne omenjaš. Po moje bi ti morali v spominu ostati najbolj trenutki, ko si dete stisnila k sebi, pa kot da se to pri tebi sploh ni zgodilo. Pa partner, ki je bil zraven??
Se strinjam, da imajo nekateri res odbijajoč odnos a vseeno je na nas, da si ta dogodek skušamo narediti čim manj neprijeten sploh, ker imamo danes lahko ob sebi človeka, ki mu najbolj zaupamo. Mislim,da smo konec koncev v večini primerov le mi glavni igralci, na nas pa je da kar najbolje sodelujemo in zaupamo ekipi,ki nam je dodeljena. Drugače je z ženskami, ki se jim porod RES zakomlicira in v takih primerih je res hvala bogu, da nam je danes dano rojevat vsem v porodnišnici pod strokovnim nadzorom. Kar zmrazi me, ko pomislim na uboge ženske včasih, ki so rojevale same po 6, 7, 10 otrok pa verjamem je imela večina na rojstvo svojih otrok lepe spomine. ( In te ženske so velikokrat rojevale same v resničnih mukah in pri komlikacijah ni bilo človeka, ki bi jim pomagal!)
Zato: Sama sem na tem, da rodim. Toliko berem o slabih izkušnjah v porodnišnicah z neprijaznim osebjem, a že zdaj vem, da mojega najlepšega dne v življenju ne bo pokvarila slaba volja babice, sestre, zdravnika.Še manj pa bi me to lahko odvrnilo od ponovnega rojstva svojega otročička. Oprosti, ampak to se mi zdi absurd. Po treh dneh ( če je seveda vse O.K. ) bom šla domov, otrok mi bo pa ostal za vedno. V to se že danes prepričujem. Vse kar si želim je, da ne bom komlicirala, da bom poskusila bit čim bolj usklajena z ljudmi, ki mi bodo vso stvar olajšali, najbolj pa se veselim rojstva svojega otroka, ne glede na vse. Žal je danes vse preveč ženskic, ki mislijo, da so edine, ki bodo kdaj rodile. Obnašajo se, da najraje pri normalnem poteku poroda sploh ne bi nič čutile ( kar v nekaterih primerih toleriram pri normalnem odnosu in prošnji pri današnjih možnostih.) in verjamem, da so babice tak odnos do nekaterih dobile prav zaradi takih, ki pri normalnem porodu delajo dramo in si domišljajo, da so same. Seveda se strinjam, da obstajajo izjemno “nesramni” primeri a so v manjšini in kot že rečeno to ne odtehta dejstva, da na koncu stisneš v naročje svoje dete.
Spoštovana: Mislim, da ti v nobeni porodnišnici ne bi bilo po volji, ker imaš pač sama s seboj prevelike probleme in tudi dobronamerne besede jemlješ negativno. Pa brez zamere in čimmanj kompliciranja pa nam bo morda nekoč vsem lažje. Lep dan – V.

Komaj čakam da bom čez par mesecev brala tvojo porodno izkušnjo. Me veseli da si tako pozitivna, tudi jaz sem bila.
In trenutek ko sem mojo malo stisnila k sebi je zbledel (verjetno tudi zaradi vseh analgetikov, ki sem jih dobila), grenkoba o nespoštovanju zdravnikov in babic do porodnic pa ostane.
Kot sem rekla, želim ti čimkrajši in čim lepši porod.

LP!

Preden sem prebrala vse prispevke se mi je pred očmi odvertel cel film , ki sem ga doživela v porodnišnici v PO.

Kaj naj rečem dobro ali slabo? Kaj vem?

Bila sem 5 dni čez rok ko me moja ginekologinja napotila v porodnišnico.
Sprejem je bil lep. Dobiti sem morala neko tableto za popadke in takrat se je začelo. Vstopila sem v spodnem pritljičju v ordinacijo, kjer sem legla na neko mizico, kjer je bil pod mano neka kanta s krvavimi vaticami. Ok se dogaja da se mudi in da spregledaš tako stvar, ampak ženska ki pride prvič rodit, ki ne ve kaj čaka njo in njenega otroka je pozorna na vsako malenkost.
Zdravnik je bil mal grob samo lahko da sem bila tudi jaz malo napeta, ko mi je dejal tableto v nožnico.
2 dni sem ležala na spodnjem odelku. Že po 3 urah sem dobila prve popadke, ki so se vlekli do 2 dneva ponoči.
Edini zdravnik na katerega sem se zanesla je bil DR.Likar.
Ob 1 ponoči nisem zdržala več, popadki so bili na 2 min in manj.
Doktor mi je še prej svetoval naj kar pokličem babco ko bodo bolečine preveliki in ko ne bom mogla spoh več spat.
Vglavnem sem šla na WC in na hlačkah našla krvav izcedek. Kaj se ne bi vstrašla, saj sem mislila da je kaj narobe(to naj bi bilo normalno pred začetkom poroda), poklicala sem babco, ki je prletela v sobo in ko se ji povedala kaj je se je začela smejat in mi rekla kako sem naivna(stara sem bila 20 let) namesto da bi mi razložila kaj se dogaja.Po tako rečenem prepiranju mi je še zatrdila da to sploh niso popadki, da se samo delam. Nakoncu sem zmagala jaz in sta me odpeljali v porodno sobo po klistir. Prikolopila me je na ctg in se mi smejala. Po nekem času sem jo prosila če grem lahko na wc se je začela dret name kaj si jaz mislim, da bi na to morala prej mislit. Šla sem na wc.
Ob 4 uri zjutraj sem klicala fanta, da je prišel k meni.Popadki so bili tako močni, da je bilo tisto kar je rekla TENARA zdelo se je dobro če sem ležala na hrbtu.
Zopet je prišla babca in me začela kregat, če sem sploh hodila v šolo za starše, da saj ne znam niti pravilno dihat. Na močne popadke so nas učili, da naj kratko in kitro dihamo in babca je trdila da je treba počas vdihn in počas izdihnt.
Ne vem mogoče sem se jaz motila.
Končno je bila ura 6 in prišla je izmena, bila je babca, iz LJ in dr.Likar, Takrat je bilo vse pozabljenoin sem rodila ob 7:30. Bila sem vesela saj je bilo z njo vse vredu, fant je jokal in takoj poklical mojo mami, da imava punčko. VESELJE!
V manjšem popadku se ni porodila cela posteljica zato sem imela iztipanje.
Zašita sem bila lepo in tudi hitro se je vse zacelilo.
Po 2 dneh sem dobila 41 vročine. Govorili so mi da je bil prehlad in na kartonu je pisalo da je vnetje maternice(vem, ker je neka prijateljivca zdravnica).Dobila sem antibiotik direkt v žilo zato sem mogla prenehat dojit.
Vročina ni padla 5 dni in v tem času so bili zelo prijazni. Punčko so mi predčasno vzeli, da sem lahko spala in tudi zjutraj sem jo kasneje dobila.Po skupnem 12 dnevnem bivanju sem odšla vesela domom.

Vglavn, kaj čem biti zadovolna? JA in Ne Lahko bi bilo bolje.

Kar se tiče dojenja dojila sem jo potem še par dni in vzravnala z aptamilom in sedaj ima dve leti in je manj bolana kot soseda, ki ima polno dojenje!

Malo sem se razpisala a je pomagalo meni in mojim spominom.!

Anja

2x Postojna, obakrat prijazno sprejeta in obravnavana, porod bi rekla normalen, boleč, a zaključek je bil vedno lep!! Tudi z bivanjem sem bila naslednje dni zadovoljna, drugič mi je bilo kar malo dolgčas, saj so me močno prehlajeno izolirali kar v nadstandardno sobo, pa še šivana nisem bila. Tako, da ob pridno speči hčerki nisem imela kaj početi. V tretje pa gre rado..

Marija

PS: Žal mi je, da tudi tebi porod ni ostal v spominu kot nekaj lepega. Sama res nisem imela slabih odnosov ne z zdravniki ne z ostalimi. Sestre pa so mi prav rade priskočile na pomoč, tako pri dojenju kot pri skrbi za dojenčka.

TUDI JA RODILA V LJ. ZELOOOO ZADOVOLJNA TAKO NAD BABICAMI, ZDRAVNIKI IN SESTRAMI.

No, ta je pa dobra. Mislim, da bi si imeli velko povedati,pa je bolje vse skupaj čimprej pozabiti in ohraniti samo lepe spomine!

Na porod imam zelo slabe spomine. Sin je imel 5 kg, babica je bila začudena, saj po nemen nisem imela tako velikega trebuha – od 5 meseca nosečnosti si nisem več mogla sama zavezati čevljev, tak trebuh sem imela. Niso mi naredili UZ, CTG, ker me je odtekla voda sem morala skoz ležat na hrbtu, popadke sem imela v križu in ko sem jih prosila za dodatno blazino, da bi si jo podložila pod križ je niso imeli… Na koncu mi je bilo popolnoma vseeno, kaj se zgodi…(ko sedaj pomislim na to, mi gre na jok). Proti koncu rojevanja, ker otrok ni mogel ven (med drugim se je zataknil z ramami) so se mi 3 (TRI) babice vlegle na trebuh da so ga iztisnile.Med tem se je v porodni sobi pojavilo celotno osebje, ki je bilo tisti čas v porodnem oddelku in so padale stave, kako bo velik!!!
V edino oporo mi je bil mož. In ko se je sin porodil, mi ga splioh niso pokazale, odložile so ga na mizo. Ker jaz nisem bila sposobna niti misliti, kaj še kaj drugega, ga je prvi prijel v roke mož – na njegovo prošnjo.
Torej – presredek sem imela precej rezan, počen zmasekriran. Popustili so tudi šivi, ko sem se (nevedna) prvič vsedla. EN mesec nisem mogla sedeti. Tako da je zdaj tam spodaj katastrofa (eni kosi mesa, ki ji ne čutim mi visijo stran, nekaj mi gleda ven…) V glavnem – razveselila sem se podatka, da to lepotno popravijo. Prosim lepo, kje in koliko stane. Moram priznati, da zaradi tega psihično če vedno nisem prišla k sebi, bila je zelo slaba izkušnja in zaradi vsega tega sranja, ki se je dogajal na porodu nimam več otrok. Je bilo prehudo.

Pozdravljena,

žal mi je zaradi tvoje slabe izkušnje v Postojni, sama sem bila namreč v Postojni tako zelo zadovoljna, da če bi podrobno opisovala, bi bilo že kar preveč pocukrano. Tudi jaz sem prišla ob pol 1h zjutraj s precej hudimi popadki (odprta sem bila 8 cm), sprejelo me je najbolj prijazno bitje na svetu (kasneje sem brala intervju s to babico – baje je najboljša babica v postojnjski porodnišnici) in tudi meni je po pregledu s CTG-jem povedala, da še 3x dobro pritisnem pa bom rodila, vendar sem vseeno želela EA. Dobila sem kombinacijo spinalne in EA, stvar je prijela dobesedno v sekundi. Rodila sem v 2h urah. S sinom sva ostala tam 14 dni zaradi izredno hude zlatenice, in vsi, od prve do zadnje osebe v porodnišnici, so bili tako zelo prijazni, da grem naslednjič prav gotovo spet v Postojno. Sama sem bila pred leti prisotna pri porodu sestrične v Ljubljani in takrat sem se za trdno odločila, da mene tam ne vidijo, pa če bi bili edina porodnišnica v Sloveniji.

Pa pa

Kdaj si rodila v Postojni in, ali so otroka zaradi zlatenice obsevali tam ali so ga odpeljali v Lj (nekje sem slišala, da ga odpeljejo v Lj., čeprav mi ni logično).

Rodila sem novembra lani, Thora so obsevali tam ves čas, v Ljubljano ga bi odpeljali samo v primeru zamenjave krvi, kar mu je že zelo grozilo, pa se je “izmazal”. Sicer pa imajo lučke tudi tam in otroka imaš lahko ves čas pri sebi, če želiš ali pa v tisti sobi, kjer so sestre in ostali dojenčki ponoči.

LP