Spoštovani dr. Rejec,
ne vem na koga naj se obrnem s svojimi težavami, morda mi vi lahko pomagate.
Stara sem 30 let, poročena , imam 3 -letnega sina. Imam na videz zelo urejeno življenje – živimo v svoji hiši, materialno smo preskrbljeni in vsi smo zdravi. Le v meni se že nekaj časa stopnjuje pesimizem in ne vem kam to pelje. Naj povem, da sem po naravi pesimist že odkar pomnim, vendar pa zdaj to razpoloženje že vpliva na moje zdravje (imam tudi težave z želodcem). Težko se skoncentriram, ponoči se zbujam in razmišljam o nesmislu svojega življenja, vsak dan vstanem s težko muko in si že zjutraj govorim kako težko čakam da dan že končno mine. Tudi čez dan me večkrat prime da bi kar jokala ampak na srečo se to še nekako obvladujem, ponoči pa – ko ne nihče ne vidi – popustijo vse zavore. Z možem imava veliko prijateljev, vendar zaradi moje nezainteresiranosti ne greva več ven z njimi – ali pa gre mož sam. Vem,da to ni v redu ampak ne želim si prav nobene družbe, kaj šele zabave.
Mož sicer sluti da nekaj ni v redu, vendar to pripisuje samo mojemu pesimizmu. Resnica pa je druge. Tudi spolnih odnosov se izogibam in nimam po njih prav nobene želje.
Zadnjič, ko sem se zvečer vračala z daljše poti (in po poti tudi ves čas jokala – ne vem sicer zakaj), sem začela razmišljati – zakaj sploh nadaljevati? Ali ni bolj enostavno samo zapeljati malo bolj v levo in….. Prestrašila sem se same sebe. Edini razlog, da tega ne bi storila je moj mali sin, pa čeprav si včasih mislim – saj bi tudi zanj dobro poskrbeli…
Nasula sem vam kup informacij iz katerih odseva moje razpoloženje. Ne vem kam in na koga naj se obrnem. Bojim se, da bo samo še slabše, kar zadnje mesece tudi je. Vesela bom vašega odgovora!

Spoštovana Urša,
našteli ste namanj tri dejavnike , po katerih prepoznamo depresijo.Potrebujete tako zdravila, kot psihoterapijo.Psihiater vam lahko nudi oboje, zato zavijte raje k nemu, kot pa “malo na levo” med vožnjo.

Spoštovani g. Rejec,
kateri so ti trije dejavniki, ki jih je ga. Urša naštela. Zanima me iz povsem osebnega vzroka. Imam zelo podobne težave, le da se ponoči ne zbujam, v resnici bi samo še spala, imam pa pri vstajanju zadnje čase tudi fizične težave: bolijo me noge in hrbet, slabo mi je,… Dejansko rabim kar par ur, da začenjam funkcionirati. Je to lahko psihično pogojeno ali je iskati vzrok drugje?

Spoštovana Kika,

znakov je več: pesimizem, nočno zbujebnje, nezainteresiranost za druženje in samomorilne misli. Vsaka komponent zase, razen samomorilnosti, še ne pomeni depresije, na to posumimo šele, ko se jih pojavlja več hkrati. Jutranja slabost ni značilen simptom, lahko gre za katero od telesnih bolezni. Oglasite se pri svojem splošnem zdravniku, ki bo tovrstno možnost izključil ali potrdil in v slednjem primeru tudi ustrezno ukrepal. Lahko, da imate zgolj prenizek pritisk.