Pozdravljni,

mogoče iščem neko rešitev, nasvet nekoga, ki ni čustveno vpleten v zadevo.
In sicer, delam v firmi, ki zelo dobro stoji. Delam delo, ki ga imam rada. Pa vendar moje delo obsega tudi dodatno delo, ki sem ga prejela lansko leto z razlogom za povišanje plače. Od lanskega leta pa vse do danes se to ni zgodilo. Imam vzpone, ko mi ni mar za ta denar, ker čutim (in je tudi izrečeno) da svoje delo opravljam zelo dobro. Včasih, ko imam padce in sem slabe volje zaradi tega pa se sprehodim do direktorja in mu pač povem, da še vedno čakam in kako bo. Vedno je kak tehten razlog, da se zadeva ne realizira. In vedno se me pelje žejno preko oceana. In vedno se poudari, da dobro delam in da bo kakorhitro bo možno zadeva tudi sprovedena.
Druga zadeva je, da sedim v oddelku, ki ni moj oddelek. Ker je pač prostorska stiska sedim tam. To me zelo moti in tudi okoli tega je debata, da se bo to spremenilo (ko se vrne ena sodelavka, ki dejansko spada v ta oddelek). Pa sem včasih zelo slabe volje zaradi nekaterih soljudi v firmi, ki tako zelo potencirajo svojo višjo šolo in kako so pomembni. Verjamem, da to nalašč, pač pa se v določenem trenutku počutijo ogrožene. Sama sem pač človek, ki ima rad red med vsemi temi papirji. Zato sem pred nekaj dnei prosila sodelavko, če lahko umakne ene svoje papirje in da če so za uničit jih uniči. Ona pa mi odgoori, da ona nima univerzitetne izobrazbe zato, da bo to uničevala. Pa sem mirno rekla, pa saj to so tvoji papirji… pa saj konec koncev si je treba svojo rit tudi obrisat za sabo. Pač ne razumem določenih ljudi. Ampak sem pač pristaš, da se dobro z dobrim poplča. V zadnjem času pa imam vse majn tak občutek.
Mogoče sem samo hotela drugo mnenje. Saj vem ne se sekirat, ampak sem zaradi stanja velikokrat slabe volje.

ah, služba..
Osebno zagovarjam pri komunikaciji najprej delo na sebi, tudi v službenih odnosih.
V opisanem primeru pa opisuješ preveč dejstev, ki govorijo o tem, da se tvoje vrednote ne skladajo z okolico, zato toplo svetujem spremembo okolja.
Ne gradiš neke hude karijere, torej prodajaš dobro tretjino svojega življenja za plačo. Plače ti ne bo nihče poklonil, vedno si jo boš morala izpogajati/dogovoriti. V privatnem sektorju običajno bolj agresivno, v javnem pa precej s togim sistemom nagrajevanja.
Plača je sicer samo higijenik, na zadovoljstvo pa vplivajo predvsem motivacijski dejavniki. Išči torej okolje, ki posluje v skladu s tvojimi vrednotami.
Srečno!

Plače ti ne bo nihče poklonil, vedno si jo boš morala izpogajati/dogovoriti.

tako je bilo tudi dogovorjeno.Sama sem pač človek, ki verjame v besedo “najvišjih”.

lp in hvala
m.

Pozdravljeni,

hvala za vaše zanimivo pismo. Odnosi v službi znajo biti danes zelo zahtevni in zapleteni, pa tudi človeka, delavca, zaposlenega se premalo spoštuje in ceni, preveliko težo pa se daje kapitalu in dobičku.

Veseli me, da imate radi delo, ki ga opravljate. Takšnih ljudi je danes kar premalo. Glede dodatnega dela pa: najprej v sebi razčistite, kako pomembno vam je to dodatno delo in s kakšnim motivom ga opravljate. Pravite, da vam v obdobjih vzponov ni mar za dodatni denar, ko pa ste bolj na dnu, vam ni vseeno, tudi poveste direktorju, a stvari se ne spremenijo. Morda boste morali v zvezi s tem pokazati več odločnosti. Pogovorite se z direktorjem: spomnite ga na dosedanje dogodke (že večkrat so vam obljubili, pa ni bilo nič iz tega, vmes je preteklo že več kot eno leto …). Prosite ga, da postavi konkreten datum, ki bo pomenil začetek dodatnega denarja za dodatno delo. Bolj odločna meja pomeni tudi, da razmislite, ali ste še pripravljeni opravljati dodatno delo, če v dogovorjenem roku dodatne plače ne bo. Vse to morate seveda pred pogovorom v sebi razčistiti: ali ste še pripravljeni opravljati dodatno delo brez povišice plače, koliko časa še, ali ste pripravljeni pustiti dodatno delo, če ne bo povišice, morebitni strahovi ali občutki krivde v zvezi s tem in podobno.

Tudi glede vašega mesta sedenja v službi bi svetoval podobno: dogovorite se za konkretni datum premestitve v vaš oddelek. Meje v medsebojnih odnosih morajo biti dovolj jasno definirane, hkrati pa opredeljene tudi posledice v primeru nespoštovanja meja.

Glede drugih ljudi pa veste, da se zaradi njih ne splača sekirati, sploh če so takšni, da zaradi svoje univerzitetne izobrazbe ne morejo uničiti svojih papirjev. Takšna izjava lahko marsikaj pove o človeku. Ljudje smo med seboj različni in tudi na različni stopnji osebne zrelosti, ki močno vpliva na naše vedenje in razmišljanje. Nekateri so pretirano navezani na svoj status, izobrazbo, diplomo … in po tem vrednotijo sebe in druge. Žal ne vedo, da človek ni nič manj vreden, tudi če ni univerzitetno izobražen, tudi če je vratar ali snažilka. Pravi občutek lastne vrednosti nima nobene zveze s statusom, izobrazbo …, temveč izvira v človekovi notranjosti, v njegovem pravem jazu. Skušajte sprejeti, da so poleg vas tudi ljudje, ki so zelo drugačni od vas, tako po svojem čustvovanju kot tudi razmišljanju in delovanju. In ne obremenjujte se zaradi njih, hkrati pa tudi ne dovolite, da kršijo vaše meje.

Zaupajte v življenje in verjemite, da se dobro z dobrim poplača, četudi vam morda kakšen življenjski dogodek govori nasprotno. Vendarle obstajajo globlji življenjski zakoni, ki govorijo o tem, da se energijske posledice našega delovanja prej ali slej vrnejo nam samim. O tem govori tudi pregovor: “Kakor boš sejal, tako boš žel!”

Vse dobro vam želim!

Zdravo!

Tudi jaz imam podobne izkušnje z nadrejenimi in sodelavci, vendar se to dogoja povsod, z različnimi niansami.
Jaz sem od svoje vodje petnajst let prenašala šikaniranje, letos pa se je končno spravila v penzijo. Druga cvetka je strašno sposobna pravnica, ki na računalniku obvlada le igrice. Ker je polna sama sebe, se niti ne zaveda, kako si škoduje, ker noče it na tečaj računalništva.