slaba vest
Pozdravljeni,
moj problem je, da imam vsakodnevno – ne vem kako bi drugače opisala – slabo vest. Preživela sem depresijo in psihozo že dve leti nazaj (zaradi pretiranega stresa), zdaj se zdravim z zdravili in psihoterapevtsko pomočjo – to sem obiskovala vsak teden, zdaj pa se dobivava enkrat mesečno, ker terapevtka nima časa. Se mi zdi, da mi je pomagala ta psihoterapija in bila sem tudi že dosti boljša, zadnje čase pa se mi pred oči zgrinjajo stare napake in … se mi stalno vrti film starih napak. “Aha, še to si naredila,” si ponavadi rečem, ko mi pred oči pride še kakšna- Potem se počutim pobito, manjvredno, očitam si. Spim v redu, imam morda nekaj več študijskih obveznosti, ampak drugače je vse relativno v redu, le ta slab občutek znotraj …. Sušam racionalizirati, da ima vsak človek napake in da vsak kaj obžaluje, da so tudi še hujši primeri, saj nisem nikogar ubila … Ampak ne pomaga veliko. Morda imate kakšen nasvet?
Pozdravljeni,
hvala za vaše sporočilo in se opravičujem za pozen odgovor.
Če prav razumem, ste pred dvemi leti doživeli depresijo in psihozo, kar se je izboljšalo in zdaj zopet poslabšalo. Ali se vaše poslabšanje ujema z nižjo pogostostjo obiskov pri psihoterapevtki?
Kakšno obliko psihoterapije obiskujete?
Lep pozdrav,
Pozdravljeni,
obiskujem razvojno-analitično psihoterapijo, leto in pol. Enomesečni obiski so se ravnokar začeli, prej sem imela redno enkrat tedensko. Zdaj čakam, da bom imela spet terapijo, da se lahko o teh občutkih pogovorim. Moje poslabšanje se, če pomislim, res ujema z nižjo pogostostjo obiskov pri psihoterapevtki; moram reči, da mi kar “manjka”. Ji bom to tudi povedala, ko se vidiva (čez tri tedne).
Drugače stanje še zdaleč ni tako slabo, kot je bilo takrat, ko sem bila depresivna in se je vse skupaj stopnjevalo do izgube stika z realnostjo, zdaj imam stvari urejene. Samo nekako ne znam si razložiti, od kod mi vsi ti “flashi” mojih napak in zakaj se počutim tako luzersko. Morda mi res manjka kakšen zaupnik, ki ga v tem obdobju nisem imela/nimam. Morda je to vzrok mojega “bediranja”. Ne vem. Drugače jemljem zdravila in me ni strah, da bi se mi psihoza recimo ponovila. Tudi terapevtka je rekla, da sem se zelo dobro pobrala in se mi najverjetneje ne bo, čeprav je to težko napovedati. Ampak zdaj me pa mučijo ti občutki, ne vem, od kod so se vzeli, morda imate kakšen čisto praktičen nasvet, ali pa mislite, da bo to moralo počakati do pogovora z mojo terapevtko ….
Sama si jih ne znam razložiti, glede preteklosti in tega – kar sva že obdelovali s terapevtko … mogoče izvirajo od doma, ko sem bila vedno kritizirana kot oseba (“neumna”, “nora”, “smotana”, “blesava”), ne pa po svojih dejanjih. Ampak … no, na terapiji se mi tudi ne zdi vedno vredno kopati po preteklosti in kako “krivična” sta bila včasih starša, ker se pač ne počutim tako, da bi o tem govorila. (Saj sva in še govoriva o preteklosti in o družini.) No, če bolje razložim – se mi zdi, da je glavni problem, da niti ne morem začutiti, da bi bila glede tega res prizadeta in da bi o tem lahko govorila. Ker navsezadnje mi gre čisto dobro in tudi starša sta čisto v redu, mislim, da nimam nekih travm. Tudi ne čutim kakšne zamere do njiju. “Kaj pa mi manjka,” mi včasih rečeta in dajeta mi tak vtis, da je nekako “krivično” do njiju, da sem sploh prišla tako daleč (s psihozo in depresijo), češ v smislu da sem razvajena. In potem čutim, da je to res, da se nimam pravice nad ničemer pritoževati. Na zunaj sem potem čisto v redu, tudi zdaj, ampak tudi pred psihozo več kot pol leta nista opazila razlike v mojem vedenju, ker ta bedna čustva pač skrivam. Zdaj ni tako hudo, da bi morala skrivati toliko slabih občutkov kot takrat. Ampak zdi se mi, da je to “fejkanje” postalo del mene, da sem vedno v redu, tudi če nisem. Pač, kot da si ne bi pustila čutit določenih stvari, ampak imam pa slabo vest in občutke manjvrednosti za vse svoje napake in se mi to stalno vriva v misli … Kot da sama sebe okrog prinašam .. 🙁
Pozdravljeni,
Našli ste neke povezave, ki bi lahko vplivale na vaše slabše počutje v tem obdobju. Slišim, da vam manjkajo tedenska srečanja z vašo terapevtko in kolikor slišim ji imate namen to tudi povedati.
Včasih se vam ne zdi vredno kopati po preteklosti in pravite, da se vam celo zdi krivično do staršev. Sploh zato, ker vam to očitata. Tudi zaradi tega, ker starša nista sprejemala vaših “slabih občutkov”, ste se skozi vašo zgodovino naučili skrivati “ta bedna čustva”, kot jih poimenujete. Da je fejkanje postalo del vas, da ste vedno v redu, tudi če niste. Ali se vam podobno dogaja tudi z vašo terapevtko, ko govorite o tem, da čustva ne začutite? Čutite, da bi bilo to tudi krivično (do nje), podobno kot čutite krivičnost do staršev?
Lep pozdrav,
Ja, včasih na terapiji se mi zgodi, da čustva ne začutim … Sem imela tudi kar težka obdobja, ampak tja se nekako nočem ali ne morem vračati – vsaj čustveno. Ne, ne čutim, da bi bilo krivično do terapevtke. Se trudim karseda sodelovati in se odpirati, saj vem, da je to dobro zame. Samo včasih se mi zdi, da se ne zmorem čustveno odpreti in morda vse ostaja na razumski ravni.
Pozdravljeni,
verjamem, da vam je težko.
Pot v prihodnost vodi skozi preteklost in to na način, da se na čustveni ravni dotaknemo starih ran, jih pocelimo in gremo nato naprej.
Srečno in lep pozdrav,
