Slaba porodna izkušnja v Ljubljanski porodnišnici
draga gabrijella če je kdo koga žalil in poniževal je bilo to osebje(do mene) in ne samo čisto so me razčlovečili in tako obnašanje in žaljenje ne spada v porodno sobo in ,da mi to govorijo pred porodom!D ne govorim kko grdo so me zašili po c.s.ju .kao sej je itak vsa požgana pa v brazgotinah!!!kaj pol če imam še eno!?a sem jaz kriva ,da so me pri 12letih prodajali in medtem mučili ,žgali in seckali….Pri imenih pa ne bom nič pazljiva pazljivi naj bodo drugi ,saj jih z dokazi lahko spravim za rešetke,mislim ,da mi sicer posredno poznanstvo mlajšega od treh zelo znanih družinskih odvetnikov lahko smo pomaga.So mi pomagali tudi pri tožbi strica zaradi posilstva a je prej umrl!Mislila sem ,da je forum zato,da si dajemo podporo,ne pa da tlačimo ena drugo dol! tako ,da me ne rabiš opozarjat vem v kaj se spuščam saj nisem 20 letna smrkljica!pisanje ,ter izdajo te moje avtobiografije so mi predlagali odrasli na zelo visokih položajih (tudi iz zdravstva in politike ) Knjigo ,ki bo razodela marsikatero ime in dejanje,tudi države in njenih uslužbencov ,moje grozote in veliko razkritij ,ki bodo dvignila veliko prahu.Sicer pa sem odličnjakinja in mi ni knjigo napisat sploh ob pomoči stroke ne bo delalo prevelikih težav ,vsaj ne bi smelo upam!!!!
Glej, delaj kar hočeš. Samo svetujem ti, da se res dobro pozanimaš, ali lahko kar objavljaš kar hočeš. Ti navedem primer, morda se ga spomniš, ko je ena ženska fotografirala mučenega psa in s slikami-torej dokazi šla prijavit lastnika. In kaj se je zgodilo? Pristala je v zaporu, ker jo je lastnik psa tožil, da je brez njegovega dovoljenja fotografirala njegovega psa. Se spomniš te zgodbe? Ni tako dolgo nazaj kar se je to zgodilo. Pač logika v naših zakonih ni ravno vrlina, kot vidiš, zato res pazi, da ne boš imela še večjih težav. In s tem ti nisem hotela nič slabega.
Kar se pa ostalega tiče, stojim za svojimi besedami. Imam narkomana v družini in me pač ne boš prepričala, da se kateremu od vas lahko zaupa. Povedala sem tudi, da ne odobravam nesramnega vedenja osebja, preberi še enkrat. Sem pa mnenja, da moraš prevzeti odgovornost za svoja dejanja in ne obsojati drugih, če ti povejo čisto realno, kakšne posledice tvoja dejanja iz preteklosti imajo. Dojenčki krizo dobro prenašajo? Tolažba in pol, moram reči. Žalostno je to, da jo sploh morajo trpeti in čeprav ne vejo, kaj se z njimi dogaja, vseeno čutijo.
Lej bila si žrtev in hudo mi je zate. Ljudje, ki so te prizadeli, zaslužijo biti kaznovani. Ne moreš pa tega imeti za opravičilo vsake napake, ki jo narediš. Upam, da ne razumeš narobe, reči hočem samo to, da dokler kriviš druge, imajo še vedno moč nad teboj in ti uničujejo življenje.
Še enkrat ti želim vse dobro, kot sem ti že, čeprav si kar spregledala in se predaj otroku, ne zagrenjenosti. Ta lahko počaka, otrok pa ne.
Zdi se mi, da je ta forum povsem skrenil z osnovne tematike.
Moja porodna zgodba v ljubljanski porodnišnici:
Bila sem psihično in fizično pripravljena na porod, kljub slabim
izkušnjam, ki sem jih slišala od kolegic, sem verjela babici v šoli za starše.
Saj so se po tolikih pritožbah menda le izboljšali, sem mislila.
Plodovnica mi je odtekla takoj ko sem zjutraj vstala iz postelje.
Naredila sem napako, ker sem namesto rešilca poklicala moža, ki me je
peljal v porodnišnico. Po prijavi sem stoje uro in pol čakala na ctg, vmes
so se začeli popadki. Pol ure za ctg-jem je sledil pregled, preoblačenje in
spet čakanje. Moža so poslali na kosilo, mene pa peljali na klistir in britje.
Po opravljenem sem še vedno s popadki čakala v oblačilnici za moške, ker
drugje pač mož ni smel biti ob meni. Ob pol štirih sem končno prispela v
porodno sobo, kjer me je sestra kljub moji prijaznosti oštela, ker cel dan nisem jedla.
Na moj “saj mi je takoj zjutraj odtekla plodovnica, pa sem šla sem” je odgovorila, da je v
porodnišnici tako in da mi bodo dali infuzijo, da bom zdržala porod.
Prišla je babica Anja Benčina, kateri sem še danes hvaležna, saj je edina svetla
točka mojega bivanja v porodnišnici. Priklopili so me na ctg in merilec tlaka.
Ko je ta zaradi previsoke vrednosti piskal, so 15 minut iskali osebo, ki ga je znala izklopiti.
Zadeva se je ponovila ob menjavi izmene, ko jim je na pomoč priskočil moj mož.
Bi osebje znalo uporabljati napravo, če bi bila jaz bolj prijazna?
Pregledi zdravnice so bili živinski, prav tako šivanje ob 23 uri. Babica pri porodu pa katastrofa,
odnos do mene in do moža, groza. Razumem, da mož ni smel stati ob postelji medtem ko so me pregledovali, ampak vmes ni bilo nikogar po pol ure, pa ga je ponovno nagnala.
No, po težkih mukah sem s pretrganim in zašitim presredkom s svojo prvorojenko ležala na oddelku.
V šoli za starše obljubljajo pomoč sester, povejo naj se ne bojimo vprašati, da bodo sestre za nas tam…Sama sem preštudirala veliko literature na temo porod, nega novorojenčka, pa sem bila tam popolnoma sama. Vsaj pet sester sem prosila za pomoč pri dojenju, pa je nisem dobila. Prijazno sem prosila. Njihovi odgovori pa: nimate bradavic za dojenje, prinesite nastavke, ko sem poklicala, da imam nastavke pa da bo zdaj smena in naj rečem drugi, potem pa spet nek drug izgovor. Toliko o vzpodbujanju dojenja. Ko se je hči celo noč drla, so ji po 6 urah prinesli stekleničko, kako naj dojim pa
nisem izvedela. Ženske smo po porodu res občutljive, ampak poslušati da si preokoren ko imaš zašit presredek je prehudo. V eni izmeni ti rečejo, da pred in po obroku stehtaj otroka, ko to narediš v drugi izmeni, te zato naderejo. Je tu spet moje preveliko pričakovanje ali moja neprijaznost?
Dojenčkom prijazna porodnišnica bi morda lahko vsebovala kaj drugega kot resnično prelaganje vsega na mamice. Škoda, lahko bi bili ti dnevi vsaj znosni, ker gre za tako pomemben dogodek v življenju, tako pa ostajajo kot večna mora. Morda bi pa veljalo babice poslati v šolo za starše, da bi slišale kaj je njihova naloga in za kaj so plačane.
minchy, dobro si napisala, sama sem rodila januarja 2009 in z mojim sem bila praktično sama, vržena na posteljo,priklopljena in to je to…ko je bil porod v polnem teku se je od nekod vzela neka tečna – sama sebi napoti babica in me začela premetavati iz boka na bok in zraven pametovala da “teli popadki pa niso glih bog ve kaj”, pa da naj se hitreje obračam pa naj zaboga že potiskam ker ima otrok oteklino na glavi. Meni se je “snelo” in sem ji povedala par krepkih….rezultat tega je bil da me ni prerezala in sem se lepo strgala v presredek in v anus (raztrganine 3 stopnje). Zadnje kar se spomnim je bilo, da ji je anastezist (predenj me je uspaval) rekel….no no, tole pa res ni bilo potrebno, ne? Kar se tiče dojenja so me 3 dni preprčevali da je otrok še poln plodovnice, ko se mi je pa utrgalo in sem zahtevala da naj zaboga že eden pogleda kaj je narobe so ugotovili, da otrok obrača jeziček navzgor in zato ne more sesati.Prekrasna izkušnja, res.
Pred 4 tedni sem splavila punčko zaradi srčne napake. Ležala sem na oddelku E, dnevne sestre, zdravnice in med. brat so bili krasni, nimam pripomb. Nočna sestra/babica pa je druga zgodba. Že prvi vtis je bil poln pametovanja in arogance. Ob polnoči so me popadki konkretno trgali, sem šla do njihove sobe in prosila za kakšno stvar proti bolečinam, naj omenim da je bila moja soba samo čez hodnik. Gospa babica in njena “učenka” sta ravno malicali in sredi momlanja…ja ja bom prinesla svečko..a je tolk hudo…me je poslala nazaj v sobo. Čez 20 min sem rodila mrtvo deklico, v postelji na oddelku, brez analgetikov, brez zasebnosti, v sobi je bila sotrpinka ki jo je itak skoraj pobralo od groze ker ni bilo od nikjer nikogar in je letela na hodnik in se drla da naj že pridejo. Potem sta dami blagovolili priti v sobo in med “joj gospa” in nekaj o tem kako so tla mokra (čudno a ne?) sta se obrnile na malo višjih obratih…med meglo v glavi se spomnim, da je starejša nekaj jamrala da kaj sem bila tolk glasna, pa da je v porodni gužva in ne ve kam me bodo “parkirali”.
Toliko o tem, verjamem da ima marsikatera boljše izkušnje, jaz sem bila tam dvakrat in je bil obakrat polom, drugič še bolj, ker sem bila psihično totalno sesuta.
Ko bom zbala moč in voljo za ponovno zanositev, pa upam da bo tokrat vse ok. bom ponovno rodila v LJ, ker imajo pač vse aparature in strokovnjake pri roki če do česarkoli pride. Upam, resnično upam, da bo tokrat izkušnja drugačna Pravijo, da gre v tretje rado, ne?
Živjo,
Jaz tut želim povedati o svojih izkušnjah v Lj porodnišnice.
To je bil že moj drugi porod, tako sem že vedela kako poteka porod in kako odziva moje telo. Prvi porod bil, jaz bi rekla – zelo naraven in pozitiven, trajal samo štiri ure 🙂 presredek bil prerezan, ampak lepo zašili, mož je ves čas bil z mano.
Tudi pri drugem porodu jaz želela da bi on bil z mano. En teden pred PD (26-12-2009) ponoči sem nekaj začutila, mala v trebuščku brcala in ni dala spatj, cež kaksno urco zacutila popadke, sem zbudila moža in smo szačeli hitro(nekje 45min.) pripravljat na odhod v porodnišnico Ampak vse šlo tako hitro da že ni bilo časa ža rešilca, do porodnišnice sva prišla v petnajstih minutah. Popadki že bili zelo močni, čutila sem da lahko vsak hip mala že bo zunaj.
Ura je 5.40 zjutraj, v sprejemni mene reče preobleč in splezatj na pojsteljo na pregled, povem da ne morem ker je že preveč močni popadki, babici bili zelo nezadovolne, nekaj kregali me, mož mene (hvala Bogu) pomagal. Pregled: polno odprtije! voda ni otekla – dobili sva babico. V dvigalu kdaj dobim popadek, mene reče utihniti, ker sem glasna.. me postane sram da izdajam kakršne koli zvoke..
Porodni blok, pride zdravnivca prodre plodovnico… postane malce lažje. Probala sem pogovarjat z babico, prosila sem da bi me vodila kadar bom pritiskala, vprašala sem še kako lahko se primin ali pa kako še lahko namestim.. ampak dabim samo en odgovor, da sama bom čutila kdaj in kako, položaj pa zgrabit svoje noge, drugega ni možno.. pride popadek probam, nič ne gre – otrok še ni namestil do konca. zakaj sploh dovolila pritiskatj če še ni čas. Počakam, glavica se spusti (čutim to) vprašam ali lahko pritiskam odgovor: – če tako čutiš. Takrat dojamem da pomoči me ne bo.. probam sama se namestit in sledit občutku – od babici niti ene besede spodbujanja, vprašam kako napredujem, če dobro potiskam, odgavor samo da: -ni dovolj dobro. Počutim se popolnoma izgubljena, panika se bliža.. hvala Bogu, moj mož z mano in jaz nisem sama, povem mu da bova delala tako kot pri prvem porodu – mož držal/potiskal me za ramena in spodbujal/vodil ves čas, čutila sem kako presredek raztrgal (bolečina kot bi ognem obdalo) babičin glas zaslišala samo takrat kadar ni zadovoljna govorila da motim njeno delo (moja krivda, malce sem njo porinila z nogo), potem povedala da glavica že zunaj in hčerka se je rodila vsa.. Tako mi z možem sami skupaj rodili svojo punčko. Raztrganine boleli še nekaj mesecev, posebej pri hoje skor vsa noga začela boleti. Od prihoda v porodnišnico do konca poroda trajalo max. 30min. za babico to bilo samo 20min. dela, zame to bila ena najbolj strašljivih izkušenj, nevedenje kaj se dogaja, hladnostj in neprijaznostj z njene strani.
P.S ampak moram povedati, da na oddelku “B” sestre bile zelo razumljive in prijazne, res se pogovarjali z nami in odgovarjali na vprašanja.
Žal mi je, da imate tako slabe izkušnje z ljubljansko porodnišnico. Zato bom napisala še svojo izkušnjo, da se ne bodo bodoče mamice preveč prestrašile. V LJ porodnišnici sem rodila štirikrat in bom še petič, ker so bile vse štiri izkušnje zelo pozitivne, sploh babica Maruša je najboljše babica pod soncem! V porodni sobi sem se vsakič počutila domače in sproščeno. Najbrž je kaj pripomoglo tudi dejstvo, da so bili porodi hitri in lahki, pa vseeno, osebje je bilo zelo vredu. Mogoče bi lahko kaj pripomnila na osebje v sprejemni ambulanti, ampak ne bom, saj se zavedam, da tako kot povsod, tudi tu lahko naletiš na ne ravno najbolj prijazne ljudi. Tudi na oddelku je bilo še vsakič vredu, če pa katera od sester ni bila ravno najbolj nasmejana in razpoložena, ji pa tudi ne morem šteti v zlo. Saj so oni tudi ljudje in imajo lahko slab dan. Poleg tega opravljajo težek poklic. Dejstvo je pa tudi, da – tako kot je omenila ena od babic – če je porodnica zelo zahtevna in slabovoljna, tudi one zelo težko ostanejo pozitivno naravnane in potrpežljive.
Verjamem, da se je vse odvilo tako, kot ste napisale, ampak vseeno menim, da gre bolj za izjemne primere, ker kar ne morem verjeti, da sem jaz pa štirikrat imela po naključju tako veliko srečo.
Res je ta je odvisno tako od pacienta kot tudi od osebja, ker vsi imamo dobre in slabe dneve, jaz sem bila obakrat kar veliko v bolnici, v Trbovljah in sem prišla do tega, da kakšen je moj odnos do osebja , takšni so bili ono do mene, in sem se vedno dobro počutila, so bili dobri in slabi dnevi ampak smo vsi malo popustili in je vedno šlo.Jaz osebno sem imela Amniocentezo v Ljubljani in tam sem bila pa res razočarana, ampak to sem že zgoraj opisala.
Pozdravljeni!
Jaz sem rodila v Ljubljanski porodnišnici, letos poleti. Osebju Ljubljanske porodnišnice gredo vse pohvale za njihovo strokovnost in kar mi je bilo najbolj všeč materinsko ljubezen. Pohvale gredo tako v porodno, kot na oddelek! Na oddelku lahko rečem, da sem bila kot v hotelu;9 prva dva dni so skrbeli za mojega fanta in me poučili kako in kaj. Potem se tudi sama stopila v akcijo ob njihovi pomoči.
Zahvala osebju…BRAVO LJUBLJANSKA PORODNIŠNICA.
Vse dobro vam želim, Mojca
Rodila sem trikrat.Prvega še v Kliničnem centru,dva pa v novi porodnišnici.In moje izkušnje?
Med vsemi medicinskimi sestrami se je našla kakšna prijazna,v povprečju pa sem bila razočarana.Dobila sem občutek,da imajo preveč dela,da so preobremenjene ali pa se jim ne da.Enostavno ni bilo nobenega pravega stika z nami.Kot bi hodili roboti naokrog.
Jaz krivim vodstvo.Če je tečen direktor,če je tečna vodja ali šef,potem gresta slaba volja in neprijaznost naprej kot valovanje.
Sicer pa,kaj nima medicinski kader na voljo nobenih predavanj na to temo?
Sama sem rodila 28,25 in 18 let nazaj.
Kot vidim,se v teh letih stanje ni nič spremenilo.
In kaj to pomeni?
Da je nekaj hudo,hudo narobe…
Moji hčeri bom odločno odsvetovala porodnišnico v Ljubljani.
Upam,da bodo te besede kdaj prebrali tisti z vrha ….ker tam se vse začne!
Prijaznost,pripravljenost na pomoč in profesionalno obnašanje!
Spoštovane vse,
Glede upanja, da bodo o slabih izkušnjah med porodom, o katerih ni dvoma, da so resnične, brali zdravniki iz porodnišnice ali celo vodje, močno dvomim, da je realno. Ne le, da oni teh forumov ne berejo, celo zabičajo nosečnicam, da jih ne smejo brati. Moja izkušnja, sem v 11. tednu nosečnosti, prvi stik z ginekologom je bil, ko sem vprašala nekaj, kar sem prebrala na forumu (napisano s strani enega od porodničarjev v ljubljanski porodnišnici), “ali bom brala forume ali pa poslušala njega”. Ker če mislim verjeti “histeričnim ženskam”, se on z mano ne bo ukvarjal. Kar je pomenilo, če bom brala forume in ga kaj glede tega vprašala, ne rabim več hoditi k njemu. Ne vem, zakaj potem sploh forumi obstajajo, in predvsem, s kakšno pravico lahko zdravnik v principu to prepove. Namen forumov je izmenjava informacij in poskus dobiti odgovor na porajajoča se vprašanja, ki jih je v nosečnosti pač veliko.
Toliko o tem.
Z željo, da se na tem področju kaj spremeni, na bolje seveda.
K.
Imam še nekaj opomb in vprašanj na obravnavano temo. V neki oddaji je predstojnica ljubljanske porodnišnice povedala, da je porod podobna izkušnja kot če vstopiš v adrenalinski park. Neprijetno me je presenetilo slišati to, jaz sem namreč zadnja, ki bi hotela iti v adrenalinski park, pa tudi, nimam občutka, da si katera koli ženska, ki pride tja s popadki, rodit, želi izkušnje, podobne adrenalinskemu parku. A si ne želijo porodnice miru, čim manj hrupa, čim manj stresa, čim manj menjave osebja v urah rojevanja, da bi lahko čim bolj prisluhnile svojemu telesu, čim več zasebnosti, spoštovanja in sočutja s strani osebja? Primerjava z adrenalinskim parkom se mi zdi neumestna za katerokoli porodnišnico.
Druga stvar, ki jo naslavljam na ženske, ki so rodile v ljubljanski porodnišnici, ali tam babice kaj skrbijo za presredek, in če ja, kako? Namreč, ena od babic je pisala v medijih, kako je bila neka finska študentka na praksi v ljubljanski porodnišnici navdušena nad skrbjo babic za presredek porodnic. Ko sem to isto babico vprašala, kako pri njih skrbijo za presredek, sem prejela odgovor, kaj pa je presredek važen. Ne le, da je bil odgovor babice osupljiv, sprašujem se potem, kaj je videla tista finska študentka in, ali je bila skrb za presredek, ki jo je videla ona, demonstrirana bolj z namenom pozitivne promocije ustanove in ne odraža realne slike. Za nameček je ta ista babica pohvalila knjigo Modrost rojevanja Ine May Gaskin, in da naj berem porodne zgodbe iz te knjige in ne teh s forumov. V tej knjigi veliko porodnic opisuje, kako so babice skrbele za presredek med prvo in drugo porodno dobo, ga masirale in naoljile, ko je peklo, in da imajo pribl. 2% prereza presredkov. Dobila sem občutek, da je babicam pri nas, konkretno v Lj, izpod časti, da bi masirale presredek, češ, kaj si pa tista domišlja. Seveda vem, da se za presredek skrbi v tednih pred porodom, a strokovna literatura navaja tudi, da je smiselna skrb zanj tudi med samim porodom.
Na žalost so porodne zgodbe s slovenskih forumov bliže realnemu dogajanju v naših porodnišnicah kot v porodnem centru v Ameriki.
Vso srečo vsem nosečkam in čim več lepih porodnih izkušenj želim vsem nam!
K.
Kordelija, pozdravljeni!
Strinjam se z vašim mnenjem glede “miru, čim manj hrupa, čim manj stresa, čim manj menjave osebja v urah rojevanja, da bi lahko čim bolj prisluhnile svojemu telesu, čim več zasebnosti, spoštovanja in sočutja s strani osebja”. Kljub temu je veliko žensk, ki te potrebe ne uvidi in so zadovoljne s situacijo, kakršna pač je. Pravite, da je predstojnica ljubljanske porodnišnice izjavila, da “je porod podobna izkušnja kot če vstopiš v adrenalinski park”. Po izkušnjah bi rekla, da trditev, za porodnišnične porode, z redkimi izjemami, povsem drži.
Kar se tiče čuvanja presredka… Tudi sama se spomnim finske študentke, ki je bila nad tem presenečena in ji je bilo všeč. Po lastnih izkušnjah (v 5-ih slovenskih porodnišnicah) bi rekla, da babice dosledno varujejo presredek kadar je ženska v ležečem položaju (na hrbtu ali boku), ker pa ženske rojevajo tudi v položajih, ki varovanje onemogočajo, je razumljivo, da ga ne varujejo vedno. Moje izkušnje potrjuje tudi raziskava, ki sem jo izvedla med študentkami babištva, ki menijo, da se presredek, na lestvici od 1 do 5 (kjer je 1 – nikoli, skoraj nikoli, 5 – vedno/skoraj vedno), v večini primerov varuje od 4,5 do 5 (večinoma 5), le v eni porodnišnici za 4 in nikoli redkeje (vir: Radin N, 2014: OD ROJSTVA GLAVE DO ROJSTVA RAMEN – KRITIČNE TOČKE IN OPTIMALNA SKRB, str. 55)
Presredek je seveda za večino žensk zelo važen, morda pa se posebni “skrbi” zanj vseeno posveča preveč pozornosti oz. se ženske po nepotrebnem obremenjuje. Čeprav so nekatere raziskave pokazale, da masaža presredka blagodejno vpliva na razplet pri porodu, druge niso pokazale prav nobene razlike. Nedvomno pa so raziskave pokazale, da masaža med porodom nima nobenega pozitivnega učinka (ne glede na zapise in pričevanja v kakšni knjigi) in se je ne priporoča! (to lahko razumete tudi tako, da bi na Farmi tiste ženske, ki so jih masirali, enako ali še bolj kvalitetno rodile, če jih babice ne bi masirale). Če kaj, se med porodom priporoča topel obkladek na presredek.
Skrb za presredek je sicer eno pogostejših vprašanj, ki mi jih zastavljajo nosečnice. Glede na preštudirano literaturo in izkušnje, ki jih imam, je moje priporočilo, da se ženske med nosečnostjo masirajo oz. jih partnerji, v kolikor se jim to zdi smiselno in jim ni odveč. V kolikor jim je moteče, masažo odsvetujem. Ena pomembnejših stvari v nosečnosti je namreč prav skrb za dobro počutje 🙂
Mnoge ženske menijo, da se lahko z masažo izognejo potrebi po epiziotomiji. To seveda nikakor ne drži. Odločitev za epiziotomijo je v večini primerov (izjema vakuum, porod v medenični vstavi, reševanje otroka), povsem subjektivne narave in torej odvisna od tega, kdaj določena babica meni, da je potrebno epiziotomijo narediti. To potrjujejo tudi razlike v stopnji epiziotomij med posameznimi porodnišnicami. Če pogledamo podatke za leto 2012 lahko ugotovimo, da je pri porodih prvorodnic, ki so rodile donošene, žive enojčke v glavični vstavi brez operativnega dokončanja poroda bil delež epiziotomij v Sloveniji povprečno 50,5%, pri tem je bila epiziotomija izvedena na Jesenicah v samo 5,7%, na Ptuju pa kar v 77,8%! (vir: Radin N, 2014: OD ROJSTVA GLAVE DO ROJSTVA RAMEN – KRITIČNE TOČKE IN OPTIMALNA SKRB, str. 77)
Če strnem moj pogled: kaj se bo zgodilo s presredkom je bolj odvisno od počutja ženske med porodom (da ženske ni strah in se sprosti – in včasih to stori lažje, če je prej navajena na “neprijetno” masažo – v toliko se meni zdi priporočljiva), porodnim položajem (med potiskanjem na hrbtu so sile usmerjene prav v presredek; pri drugih položajih pa se usmerijo drugam) ter od naravnanosti in znanja babice, ki je ob vas.
Morda še malo o številkah, ki so zaenkrat seveda še majhne, nekaj pa verjetno vseeno povedo 😉 : v samostojni praksi z babico Špelo Žabar je stopnja izvedenih epiziotomij 0%, pa presredkov nikoli ne masirava. Ne, ker se nama ne bi dalo 🙂 , ampak ker masaža med porodom moti tako žensko, kot otroka in ker povečuje možnost otekline in raztrganine.
Lep pozdrav,
Ker imam izkušnjo z obojim, prerezanim presredkom in brez, bom opisala izkušnjo.
Prvi porod je bil industrijski – odpirala sem se že dva tedna pred porodom, tako da sem brez enega popadka na mizi bila odprta par cm. Bila sem popolnoma sproščena, babica ni imela nobenega dela z mano, razen tistega, ki si ga je sama nakopala s CT in tem, da sem morala nepremično ležati.
A popadkov ni bilo in so dali umetne. V porodni sobi sem bila vse skupaj mogoče tri ure, od tega sem imela popadke 45 minut, pa še to je bilo osebju očitno čisto preveč. Po cirka petih hudih popadkih, ko meni niti slučajno še ni bilo za potiskat, absolutno mi pa ni bilo še popolnoma nič odveč ali da bi me pretirano bolelo – nisem rabila nobenih sredstev proti bolečinam – so me prisilili rodit. Seveda v takem primeru ni druge, kot da prerežejo presredek. Seveda sem rojevala leže, kot to bolj ustreza osebju, je pa skregano z vsako naravno logiko.
Kako zelo sem jim bila odveč in so me hoteli čim prej spraviti iz porodne, dokazuje tudi to, da se čepe na porodni mizi nisem mogla takoj polulat v kahlo in so mi takoj dali kar kateter.
Potiskala sem kot nora, pa sploh ni šlo nikamor, dokler se mi ni druga babica naslonila na trebuh. Kako to zmorejo ženske, ki npr. niso v dobri telesni kondiciji? Jaz na primer sem. Ker to je bilo res tu mač.
Če mi lahko razložite, kako je potem porodnica sproščena? Ker je bil prvi porod, sem se pač pustila kot ovca v klavnici.
Drugič sem lahko rodila po svoje, se do konca premikala, hodila na WC, rodila sem sede – sedela sem zadnji dve ali tri minute. Babica me je pustila, da sem dobila svoje popadke (in spet je sam porod trajal manj kot eno uro), ker je bila izkušena, jih je čutila z roko, čeprav jih CT še ni pokazal. Pustila je tudi, da sem imela več popadkov in da sem začutila, da bi bilo treba začeti potiskat. Potisnila sem enkrat in je bila glava že zunaj – praktično je šlo samo od sebe. Ker sem sedela, mi je babica varovala presredek. Otrok je šel celo z eno roko naprej, kot superman, pa sem se pretrgala za en sam šiv …. še ta ni bil nujno potreben.
Poroda sta se začela identično in potekala bi enako, če bi prvič naredili tako kot drugič. Nobene razlike ni bilo. Edino to, da so me prvič prisilili spravit otroka na svet in posledično sem bila prerezana, drugič je pa 90 procentov dela opravila narava, z babico sva poskrbeli samo za finale. Če vprašate mene, ni odvisno od porodnice, ampak izključno od babice, koliko časa pusti porodnici.
Prijateljica je imela zelo podobno izkušnjo – pri drugem porodu je ekstra prosila zaradi presredka in je rekla, da je imela nekaj popadkov več in da je šlo praktično samo od sebe, prvič je morala pa tako kot jaz potiskat kot nora.
Težave zaradi šivov imam še vedno. Drugače sem pa 100-procentno zdrava, ampak zaradi babic, ki mi niso hotele privoščiti 20 minut več v porodni sobi, sem pohabljena.
Hmm.mislim da je zelo pomembno da prvorodnice ne berejo takšnih člankov ker tole res udari na psiho in je ob tem porod pričakovan kot nekaj katastrofalnega tako da se že sama mamica med porodom ne sprosti. Zastopim da so tu problemi,če nastopijo med nosečnostjo komplikacije.no za ta namen pa so tu naši osebni ginekologi ki naj bi ti čimbolš svetovali.
jaz sem mojo prvo zgodbo tako doživela.rodila sem v celjski porodnišnici in mogoče tudi nisem glih za tale forum ampak moram pa vseeno povedati da so tudi do mene prišle izjave kakšno nemogoče je celje, kako nesramne so babice itd vendar so moje izkušnje zelo pozitivne. Res da sem bila v porodni kjer je so bile tri postelje in je na drugi strani sobe rojevala še ena mamica vendar mene to ni nič motilo. Vrata so bila ves čas odprta in me je lahko videl vsak ki je šel mimo ampak se tudi s tem nisem obremenjevala.babica je bila zelo prijazna čeprav je prišla vsake toliko časa
-ni bila skoz pr men. Hvalabogu da je bil moj zraven ker se mi zdi da je to res tisto najnujnejše kar sem vsaj jaz potrebovala pa čeprav je bil bol zdelan od mene in skoraj brez besed sem pa ga le imela ob sebi. Najlepše mi je bilo to da sva bila veliko časa poroda sama in sva sama to doživljala.res sem imela popadke 13 ur s tem da so mi še par ur pred porodom stisnali umetne, tudi raztrganine sem imela, vendar ko me je po porodu prišla šivat zdravnica me je vprašala kako se počutim se ji odgovorila: še desetkrat tako.tudi ostale dni so mi sestre pomagale in svetovale kako negovati in dojiti otroka.tako da imam glede porodnišnice celje le najlepše izkušnje.upam da nisem nikogar užalila ker to ni bil moj namen.želim še enkrat poudariti naj se prvorodnice ne ustrašijo kar na prvo besedo. Pa srečen in čimlažji porod vsem bodočim mamicam.