Draga mamica7, drage bralke in bralci,

vsaka nosečnica potrebuje tako skrb in nego, da bo ob zaključku poroda lahko rekla, če bi hotela govoriti o svojem doživetju: skupaj z zdravstvenimi strokovnjaki smo naredili vse, da je bilo rojstvo mojega otroka varno, vem, da so delovali / ali mirovali po svojih najboljših močeh, če sem hotela kaj vedeti, so mi pojasnili, znanje je bogato in sodobno .. vsi so prijazni in naklonjeni.. pri tem pa spoštujejo meje ….. in spretnosti so mnogovrstne. Ne glede na /gnečo, pomanjkanje osebja, veliko papirnatega dela … vstaviti je mogoče še marsikaj …/ sem prepričana, da je bil moj porod najboljši od možnih porodov, če upoštevam otroka, sebe, okoliščine, zaplete.
Danes ni več dvoma, da je za zdravo žensko in zdravega otroka smiselna minimalna raba postopkov, posegov in zdravil pri porodu. Bistvo babiškega dela v takem primeru je ustvarjanje okoliščin za kar se da nemoten fiziološki porod – to pa pomeni tudi neprisiljeno in nemotečo navzočnost babic, po potrebi telesno ali besedno (verbarlno in neverbalno) spodbudo, izražanje zaupanja in naklonjenosti; del je usidran v doslednem uresničevanju pacientovih pravic, vse skupaj pa na porodni oskrbi in negi, ki v središče postavlja porodnico in njenega novorojenčka.

Če porodnica nima zagotovljene spoštovanja, podpore, ljubeče nege, spodbude, če ni okolja, ki bi omogočalo spontan porod, če si je treba za fiziološki porod prizadevati, si ga “izboriti”, potem je to velika motnja, celo tako velika, da je tak porod za žensko in otroka mnogo težji, včasih celo nemogoč. Žal.
In morda je tudi katero izmed vas zabolel stavek: nikoli več naravni porod, ki ga razumem ko odgovor na prizadevanja za drugačno porodno okolje vključno z odnosom babic. Morda je dobro razmišljati o tem, da je fiziološki porod (kadar sta otrok in mama v dobri kondiciji, zdrava itd.) nekaj najbolj osnovnega, kar gre ženski in detetu. Zato je treba premisliti morda še druge možnosti: kaj pa, če ravno zaradi opisane prve izkušnje danes združujete moči in informacije in znanje, da bi v drugo uresničili. Jaz delujem prav zato, da se nam tej možnosti ne bi bilo treba odrekati ZARADI NEPRAVIH, NAPAČNIH RAZLOGOV, ki nam jih vsiljujejo neurejene in nedomišljene okoliščine. Da ponovim: seveda so lahko bolj medicinski porodi dobrodošli, v nekaterih primerih so nujni in rešujejo življenja ter preprečuje hude zaplete …

Draga mamica7, na vprašanje o nadzoru nad delom babic nimam odgovora, pa saj je naslovljeno na druge, če vas prav razumem. Upam, da bo v prihodnosti, ko bodo babice še bolj resnične Babice z notranjo zavestjo … o svojem poklicu in z urejenim avtonomnim statusom bolj od zunaj, potrebnega le malo nadzora, in da bo več energije in časa usmerjeno v sodelovanje.

Mamica7, želim vam lep in preprost porod, vse dobro sedaj in v prihodnje,

Slučajno sem zašla na to stran in kar sem prebrala me je zgrozilo, tudi jaz sem imela v Lj,porodnišnici slabo izkušnjo, pa ne porod ampak Amnicentezo , ne sam poseg ki ni nič posebnega ampak odnos zdravnika ki bi mi jo moral narediti (samo da povem da je zelo znan in priznan),on je izjavil da “debelim” ženskam ne dela Amniocenteze, že tako sem bila prestrašena oni pa so pol ure iskali zdravnika ki mi jo je naredil, za bruhat.Hvala bogu da sem potem rodila za moje pojme v najboljši porodnišnici v Slovenji.lp

rodila sem 19.1.2012 in izkušnja je bila strašljiva saj imam še zdaj po 4,5 mesecih grozne nočne more pri katerih se kriče zbujam in velikokrat sanjam,da rojevam potem pa mi otroka ukradejo.Nmeravaali so ga mi namreč odvzeti in na dan predvidenega odhoda niso ,osebje z zdravnico in sestrami,ena se je celo delala ,da je na moji strani.Moja nosečnost je bila že tako rizična saj sem v petih letih do poroda imela tri sp. splave in enega ” prisiljenega” z dvojčki in to že skoraj v 12 tednu in bila sta zdrava.Prepričevali so me dva tedna ,jaz pa vsa zmedena in čisto sama ,brez staršev ali drugih ,ki bi mi stli ob strani ,le partner.Čez vse neprijetne preglede sem šla sama in od nervoznosti in grdeg ravnanja z mano in govorjenja o meni za mojim hrbtom tako ,da sem vse slišala.Večina te nesramnosti pa gre na račun moje rehabilitacije od odvisnosti od drog za kar se trudim že petnajst let in imam že sedem let čiste urinske teste s katerimi dokazujem svojo čistost.je pa tudi res ,da sem shizofrenik paranoidni a mi zdravila pomagajo.Vsa ta leta me spremlja ,zdravi in podpira odlična pediatrinja,ki vodi tudi center za odvisnost od prepovedanih drog in je direktorica z.d. Logatec-Tako izobražena pediatrinj in še mnogo drugo bo pa verjetno že vedela ali sem primerna za mati ali ne.Šlo se je tudi zaradi majhnosti stanovanja,ker živimo na 10km2,ampak z vsem kar otrok zaenkrat rabi in že nekaaj časa že iščemo večje stanovanje saj upamo ,da se nam pridruži še kak član.Ampak ali ne bom več rodila v ljubljani ,kjer sem zaaradi zapletov s plodovnico in premajhno rastjo .pa imela sem previsok pritisk in medenično vstavo .Tako sem s carskim rezom rodila v peto šestega živega otroka,fantka konec 33tedna težkega 1920g,zdaj jih ima že okrog 5ooog.Moram pa se zahvaliti oddelku za otroško intenzivno nego,kjer so mi dajali upanja ,da klub svoji preteklosti lahko sem zelo dobra mama.In dr.Lev Bregant,najboljši je in upam ,da vsaj on verjame vame.Pomagal je mojemu fantku ,ker je bil rizičen ,ker so bili vsi omenjeni zapleti posebej pa mu je pomagal čez krizo z morfijem ,ker je od mene dobival iz telesa metadon in ga je bil navajen.A kljub moji odlični dozi sva bila v roku treh tednov doma.Kar so mi skoraj hoteli preprečiti,češ ,da mora prej socialna služba iti pogledati ,če ima otrok kam iti,kod da sem neka zadeta narkomanka.Jz pa niti ne pijem alkohola niti ne kadim ,kar je mojemu otročku bilo dosti v pomoč.Medtem pa so me v porodnišnici tako psihično uničili ,saj konec koncev sem psihični bolnik,da sem po več kot dveh letih potegnila pri možu par dimov a seveda drugače še vedno ne kadim.In ker sem bila okužena s hepatitisom C so z mano govorili in delali kot z živino ,le vsake tolko se je zasvetil dr.Bregant aali kakšna mlada prijazna sestra iz o.i.n.še danes se tresem in jokam na momente in vsak dan se spomnim kako so delali z mano in se sprašujem zakaj.Pa tudi da so tako grdo delali z mano zaradi pred desetimi leti prebolelega hepatitis c-ja,imam pa seveda protitelesca ,ki so varovala mojega otroka pred okužbo le tega še šest tednov.Razumem ,d se morajo zaščititi ,bolje preventiva kot kurativa ni treba pa zraven pripomb,JA JAZ NJEJ NIČ NE VERJMEM,od porodničarja.Jaz imam 28 let ,ker nisem imela nikogar sem od desetega leta tavala in komaj preživela do danes in zdj se trudim še naprej.Dve ali tri zgodbi si lahko preberete v knjigi dr. Čuk rupnik jasne,naslov”MOJI METADONSKI OTROCI.Da ne govorim ,da vsaka nova zaposlena ali zaposleni je takoj dobil informacije čš kakšna narkomanka okužena ,da sem ,kar me je po porodu zrezalo v dušo in že med pripravami na carski rez skozi katere strahove sem morla sama,saj sem močno dekle potem pa me je osebje poteptalo,strlo me je!Pa še bolečine ob carskem rezu,ves čas so mi tekle solza in zdaj imam napade tesnobe predvsem pred osebjem kateremukoli.A vseeno se splača ,ko držiš malčka!V glavnem socialn e ni bilo do danes pogledat kje živimo saj bi nam lahko pomagali pri iskanju stanovanja ,ker je to res majhno.Ampak ne ,ni jih še bilo.Ne za pomoč ne ,ko je treba pa drek mešat pa ja.mene so od dedsetega leta pustili spati na minus 20 stopinj pozimi zunaj pa mi niso pomagali,mojemu sina pa ne manjka nič so mi ga hoteli pa tam obdržati,jaz naj bi šla pa domov do prihoda socialn ,ki jih ni še bilo.Takoj sem kontaktirala dr.Čukovo saj sem videl ,da zdravnica sploh ne ve kaj govori ,ko se je zlagala ,da so me sestre morale enkrat buditi za hranjenje otrok,kar pa seveda ni res saj že taako nisem skoraj nič spaala edino v tednu mogoče 1krat za dve uri.Seveda mi je ta lž dala še večjo moč saj jaz sem hrnjenja snemala s telefonom in naštimano sem imela bujenje na tri ure.Potem ,ko pa so dobili pomemben klic pomembne zdravnice pa so se mi prišli opravičevati in ne vem kaj in tudi sestra je prišla in rekla ,da nobena sestra nič ne ve da bi me morala buditi,ker ni RES!Naslednjič ,če bo BOG dal tudi ,če spet rodim tam a ne bom več pustilaa osebju ,da tako dala z menoj in mojo družino saj tudi otrok čuti če je mati vznemirjena.Bodite zahtevne,zahtevajte kar vam pripada ne popuščajte in če je le mogoče naj gre kdo z vami ,da se bo že samo zto osebje lepše obnašalo,ker jaz nasljednjič ne bom tiha vase zaprta ,prestrašena punčka ampak mati na porodu in s seboj bom imela soproga ,ki se bo trudil ,da mi bodo poplačali vse za nazaj,kar so mi storili.Pišem s pomočjo zdravnikov tudi svojo avtobiografijo,ki napreduje in v njej bo ta in še mnoge druge take in drugačne,grozovitosti opisane bolj natančno.

Neverjetno, kar tako pogumno naprej.

Pozdravljena.

Ne me narobe razumet, ni to napadanje ali kaj takega, ampak taka je žal cena grehov iz preteklosti. Je hudo in krivično, ampak tako je. Ljudje pač imamo to slabost, da vse zmečemo v eninisti koš. Prav droge so eno od področij, kjer je trajni uspeh in popolna ozdravitev zelo redka. Ogromen del odvisnikov po zdravljenju zaide nazaj na stara pota in veliko jih neha, pa spet začnejo, pa neha, pa začnejo,…..neštetokrat. Tudi jaz imam med mojimi bližnjimi enega odvisnika in je baje po letu komune čist, ampak roke v ogenj ne bi dala zanj nikoli več, ker nas je pač prevečkrat že razočaral, čeprav smo verjeli vanj.
Zakaj ti to nakladam? Ker samo poskušam razumeti osebje v porodnišnici. Malo je takih izjem kot si ti, zato bi tudi jaz na njihovem mestu gotovo bila še kako pozorna in skeptična. Če samo pomislim, da bi slepo zaupala mamici in bi se potem otroku kaj zgodilo, si ne bi odpustila nikoli. Ne bi bila nesramna do mamice, to vsekakor, pozorna in skrajno previdna pa definitivno. Tudi sama veš, kako težka je pot iz drog in in kratka pot nazaj zato bi gotovo tudi ti dvakrat premislila, preden bi verjela odvisniku. Vsi rečejo jaz pa lahko takoj neham, sem že nehal, tokrat je zadnjič, nikoli več, ….. pa dobro veš kako majhen je delež tistih, ki to tudi resno mislijo.
Zato nikar ne jemlji njihovega odnosa osebno. Šlo je pač za previdnost, pa čeprav bi morali biti spoštljivi do tebe kot pacientke ne glede na to kaj in kdo si. Vrzi čez ramo. Njihovo mnenje ni več važno. Važno da ti veš, da si zmagovalka, da si premagala nekaj zelo težkega in si lahko ponosna nase. Skeptičnost in obsojanje boš še velikokrat srečala v življenju, vendar ostani močna in ne zameri ljudem. Vsi imamo slabosti in napake in predsodki so žal pogosta “bolezen”.
Res ti želim vse najlepše, veliko sreče in uspehov, si jih zaslužila. Srečno

No, da še jaz z mojega “partnerskega” stališča opišem najino izkušnjo, ki ne bi mogla biti bolj nasprotna od nekaterih zgornjih zgodb. Za ljubljansko porodnišnico sva se odločila zaradi bližine, živiva namreč 2 minuti stran in se nama je zdelo popolnoma nesmiselno, da greva kam drugam. Po prebiranju tega in ostalih forumov sva dobila občutek, da na strehi pristajajo čarovnice-babice in da prideš notri v mesarijo-klavnico.

Daleč od resnice. Prijazno osebje, vsi od prvega do zadnjega. Sploh pa babičar in pripravnica. Je pa seveda pomagalo, da sva vztrajala doma do konca (popadki so skupaj trajali 48 ur), da sva bila dobro psihično pripravljena, predvsem pa da sva sodelovala z njimi. Navsezadnje so dali že toliko porodov čez, da so strokovnjaki oni, ne pa midva. Tudi jaz ne bi bil preveč vesel, če bi k meni v službo prišel nekdo z nič izkušnjami in mi solil pamet. In tudi k mehaniku ne grem in mu ne govorim, kaj mora početi 🙂 Edina prošnja, ki sva jo imela, je bilo da ne bi rezali, če se le da. Odgovor je bil, da se bodo maksimalno potrudili. In so tudi se, ni bilo rezanja, po slabih dveh urah se nama je rodila prekrasna zdrava deklica (žena je prvorodka). Kar se tiče analgetikov, so nama dali na izbiro plin, če ta ne bi zadostoval bi lahko zahtevala kaj drugega, pa žena tako ali tako tega ni želela.

Kljub prijaznosti, ki jo je bilo res veliko, je porodničar enkrat povzdignil glas in sicer ko se žena ni držala navodil. Občutek sem imel in tudi sama je kasneje potrdila, da je bila v nekem “odmaknjenem stanju” in ni ravno poslušala. Pa to ni bilo nadiranje, čeprav bi morda kdo lahko tako razumel, bolj je šlo za to, da jo je zdramil in se je sfokusirala na njegova navodila.

Skratka, odlična izkušnja, tudi potem na oddelku. Moj nasvet bi bil: čakajte popadke do konca doma, poslušajte kaj vam govorijo in to upoštevajte, če pričakujete prijaznost je bistveno, da ste najprej vi prijazni, porodni načrt je čisto OK, ampak prepustite se toku. Ne imeti napisanih 1000 podrobnosti, ker jih ne bodo mogli vseh izpolniti in boste potem razočarani. Predvsem pa zaupajte osebju in sodelujte z njimi. Zavedati se tudi morate, da niste sami na oddelku in da ne skrbijo samo za vas, da ne bodo z vami 100% časa in da morda ne bo časa za vsa morebitna vprašanja, ki jih imate. Raje se veselita, da sta sama in uživajta v tej res neverjetni izkušnji.

Že nekaj dni prebiram tale forum, zdaj pa sem se odločila, da delim svojo izkušnjo.

Rodila sem dobra 3 leta nazaj (4.6.2009) v Lj porodnišnici. Na žalost mi je pri 32t2d začela odtekati voda in sem bila sprejeta v porodnišnico. Svojih popadkov nisem imela, zato sem 4 dni ležala na E oddelku. Dobila sem 2 injekciji za razvoj pljučk in antibiotike proti infekciji. 4. dan me je na viziti sobna ginekologinja obvestila, da je čas, da grem rodit, ker je imel mali ocenjeno težo 2200g, odprta sem bila 3 cm in injekcije za pljučka so prijele.

Ob 10h sem tako poklicala moža, naj bo čez kakšno uro pri meni. Mene so poslali na britje in klistir, oboje ni bilo noben bavbav. Nato sva z možem do 13h čakala na prosto porodno sobo, jaz sem bila še vedno brez svojih popadkov. Ko sva prišla v porodno sobo, me je pregledala ginekologinja in mi do konca predrla mehur, da je voda v celoti odtekla. Prevzela naju je babica Maruša, zelo topla in prijazna ženska, ki pa je na žalost kmalu odšla, saj se je njena izmena končala. Za njo je prišla babica, katere ime sem pozabila. Že ob njenem vstopu v porodno sem imela neprijeten občutek, saj je delovala hladno in grdo gledala. Naštimala mi je umetne popadke in CTG ter mi naročila, da moram ležati na desnem boku. Ob 14.30 so umetni popadki prijeli in začela se je “veselica”. Popadki so me zelo boleli in imela sem občutek, da je bolečina toliko večja, ker moram biti na boku. Vendar kot neizkušena prvorodnica zaupaš babici. Vmes je mož enkrat izprosil, da sem se lahko ulegla na hrbet, ampak je babica zabičala, da samo za 5 minut, potem pa nazaj na bok. Med ležanjem na hrbtu je bila bolečina znosnejša, ampak kaj ko sem po 2 minutah morala spet nazaj na bok. Hkrati sem bila deležna še “nadretja”, da zakaj se odkrivam, da nisem na plaži in naj bom pokrita. Meni je bilo pa vroče za umret. 🙁

Vmes mi je dala še injekcijo proti bolečinam, ki je povzročila, da sem med popadki spala in se ene ure sploh ne spomnim. Malo pred 17 me je pritisnilo “kakat”, soba je bila v trenutku polna ljudi, začela sem pritiskati. Pomagala mi je še ena druga babica, ki mi je pritisnila na trebuh, “moja babica” me je enkrat vmes prerezala in pri tretjem pritisku je bil sine rojen (2240g in 47 cm).

Če povzamem, porod ni bil težak, sam iztis je bil na sploh mala malica. Grozni pa so bili popadki. Zdaj vem, da če bi jih lahko predihavala v kakšnem drugem položaju, bi bilo vse skupaj precej lažje. Druga stvar, ki mi je ostala v slabem spominu, je prerez, saj sem prepričana, da glede na obseg glave mojega malega pikca (32 cm), bi se dalo z malo več volje tudi presredek obvarovati.

Res sem bila in sem še vedno zelo razočarana nad babico in njenim odnosom.

Sedaj sem v drugo noseča (16t) in se že zdaj pripravljam, da se ne bom pustila “komandirati” babici in mi bo drugi porod ostal v lepšem spominu.

Najprej en lep pozdrav in hvala za odziv na mojo opisano izkušnjo,zaradi katere sem mi je psihično zdravje poslabšalo verjetno ravno zaradi te travmatične izkušnje.Jaz.sem bila v polju prvič pri 12letih,takrat me stric posilil drugi dan pa me je oče tako pretepel in vrgel na cesto,kjer so me čez tri dni,ko sem šepala ,bruhala,padala in nič videla,reševalci zelektrošokom dvakrat oživljali .Doktor mi je povedal,da imam razbiti arkadi ,razbita usta ,pregriznjen jezik,nalomljena tri rebra,da imam zlomjen nos in pretres možganov.Na vprašanja kaj je bilo sem bila le tiho.In malo kazen je odmerilo sodišče smo očetu ,stric ni dobil nič,ker je prej umrl.Tako,da sem celo življenje že po bolnicah in sem marsikje videla isto oz. še hujše ravnanje sploh v POLJU psihiatrični bolnici.Moj sin je str skorj osem mesecev in napreduje hitreje kot drugi dojenčki .poje že cel frutek in naj potrkam na les je zdrav ,še prehlajen ni bil in on je moj razlog za življenje.moje veselje.Kje so bile socialne ko jaz sem kot deklica pomoč rabla,vedeli ,da pri 11 letih na minus 20 spala na betonu,jaz sem takrat res jih rabila pa mi niso pomgali ,da umrem čimprej al pa da se mi zmeša čakali a moj mali ,ki pomoči ne rabi tukaj bi pa kao pomagali,sam ne s stanovanjem ampak s sranjem sam.

zanima me kje ste tisti odgovorni z odgovori,iz ljubljanske porodnišnice.Kako si upate tko grdo delat z LJUDMI,ker nismo živali ,ker si še žival tega ne zasluži.rada bi samo odgovore od kao pomaembnih kicpič.Samo tistim ,ki veste kako ste delali z mano,nami kot družino,dam na vedenje ,da pišem že par let avtobiografijo in boste vsi not z imeni omenjeni,glede na nočne more po vašem gnusnem ravnanju z mano pa bo ta zgodba od mene kim savnik,mojega partnerja in najinega sončka,ki pri sedmih mesecih poje cel frutek in se že sam vsede dala v medije,ker nekdo mora odgovarjati ,da se kaj takega ne ponovi ne meni ne komu drugemu.Ste kot konji s plašnicami na očeh ,samo naprej vidite!

Draga Kimtaras,
Hvala, ker ste se oglasili, beremo vaša pisma, in vesela sem, da so se nekatere tudi pisno odzvale. Čestitam vam k rojstvu vašega otročička in temu, da ste ljubeča družina, četudi imate majhno stanovanjce. Na poti iz nasilnih odnosov v družini in hudih razmer v otroštvu ste se srečali tudi z odvisnostjo od drog; mislim, da si komajda predstavljamo, s koliko moči, poguma, odločnosti in vztrajnosti ste se jim odrekli. In biti mama je cilj, ki ste ga uresničili, pri tem so vam stali ob strani nekateri zdravniki, lepo, da jih omenite, da bodo izvedeli iz prve roke, kako dragocen je njihov spodbuden odnos, podpora, informacije, usmeritve. Žal mi je, da imate hude izkušnje z odnosom nekaterih drugih, ki zaradi različnih razlogov niso ustrezno ravnali: morda nimajo ustreznih informacij, morda jih je strah, morda preprosto nimajo časa, da bi se resnično posvetili posamezni ženski. Mame postajamo take, ki smo morda iz čudovite harmonične družine in take, ki so zrasle iz nespodbudnega okolja, kjer smo trpele zaradi pomanjkanja skrbi, pozornosti, ljubezni, ali pa čisto osnovnih zadev, kot je varnost, toplina, hrana, pa iz duševno revnega okolja, take, ki imajo zagotovljeno dobro stanje na tekočem računu in take, ki komajda sešijejo en finančni dotok z drugim, in nismo vse enako srečne nosečnice … in zdravstveni strokovnjaki so pred velikim izzivom, da se ustrezno odzovejo na vsako posamezno bodočo mamico, ki je prišla k njim rodit otročka. Na tem forumu je prostor za to, da poveste, kako se počutite, in prav je, da izrazite jezo, ogorčenje, razočaranje, ker ste tako doživeli skrb ob rojevanju vašega otročka. Morda kdo izmed njih tudi prebira ta forum in bo lahko začutil ali začutila, kako vam je bilo.
Vabim vas, da se še oglasite, kadarkoli želite. Če bi kdaj utegnili, bi bila vesela, če napišete, kakšen odnos bi za vas bil najprimernejši – kaj ste pogrešali, čisto konkretno, da bi v bodoče lahko kdo to vpletel v svoja dejanja ob skrbi za ženske, ki so nekdanje odvisnice.
Draga mamica, ljubeče skrbite zase, naredite si sedanji trenutek tak, da boste radostni vi, vaš otrok, vaš partner, vaša družina – veliko ste pretrpeli, zato toliko bolj užijte svoj košček sreče. Poiščite vire, ki vam lahko pomagajo pri reševanju težav, kot je na primer stanovanjski problem.
Želim vam vse dobro,

Hvala vam za odgovor dr.zalka drglin,saj sem se zaradi vašega odgovora počutim se slišana prvič po porodu in v življenju nasploh.Ko mi bo uspelo izdati svojo avtobiografijo dobite izvod,do takkrat pa si lahko preberete knjigo moji metadonski otroci,ki jo je napisala dr.jasna čuk-rupnik v njej sta ene dve ,tri zgodbe o meni in ene dve pesmice,pa tudi veliko o samem zdravljenju in še druge izkušnje .Ja kaj bi jaz spremenila če bi lahko glede poroda in izkušenj s splavi.Prvič se na žensko polno hormonov ne pritiska naj po dveh spontanih splavih naredi namernega,v tretjem mesecu z zdravimi dvojčki ,ki sem ju videla brcati,sesati palček,vsak v svoji vrečki.Niso mi razložili ,da bodo otročkoma med splavom strli glavici in ju po delčkih raztrgali in spravili ven.Na internetu sem tudi videla splav otroka v12 tednu,ki se je vsega zavedal in odrival z nogicami mrzlo hladno stvar,ki je vdrla v njegov miren” dom” .Ko je pacientka videla posnetek splava o tem ni nikoli več spregovorila,doktor pa ni izvedel nobenega splava več in tudi jaz dvojčkov ne bi splavila,če bi to prej vedela,videla bežala bi daleč stran.Mislim,da bi morale bodoče pacientke za splav videti te posnetke in biti bi morale bolj podprte in bolj obveščene o poteku samega posega.IN mislim ,bi morali zdravniki in sestre do deklet,ki vedno same prestrašene pridejo na poseg pa naj bo to splav ali porod,bolj razumljivi in spoštljivi,tako bi tudi vsi postopki tekli bolj gladko in volk bi bil sit in koza cela.tudi se mi ne zdi normalno,da se je doktor na metelkovi smejal ko mi je povedal ,da je malčku že pred dnevi srček odpovedu,pa da sem celo nosečnost in porod in ,ko sva bila z ma malim na oddelku po porodu,ker je bil prehitro rojen,poslušala žaljivke za hrbtom ,očitajoče poglede,mnenja,ki niso bila na mestu po vseh težavah,da sem prišla dovolj daleč z nosečnostjo,da je sine preživel.Govorile so češ,lej kaj si si to zakuhala,pa da je otrok že itak uničen od mojih zdravil za psihozo,pa oči ,ki govorijo ubogi otroček ker ima tako mamo.Sploh pa me niso nikoli povedali tako,da bi jaz razumela kaj je zdj na vrsti,tako da sem bila do začetka operacije psihično po zaslugi doktorjev in sester že čisto na tleh i n se tresla od strahu,prvi porod po petih izgubljenih otrocih,da sem si narkoze prav želela le premalo časa je trajalo!kakšna bolečina c.s.-ju komaj sem prenesla a ,ker sem kao narkomanka mi niso hoteli dti dovolj za bolečine zdravil,saj so rekli,da imam že metadona dovolj,tu so zopet v zmoti.Če človek metadona ne pije vsak dan nanj res deluje protibolečinsko,človek kot jaz ,ki pa pije metadon že 15 let pa je ravno obratno pacient ne čuti učinka zdravil proti bolečinam oz. je treba dozo le teh dvigniti in mora biti na bazi opiata.To je bilo približno tako kot ,da bi vse pretrpela v peklenskih bolečinah in mukah ves čas v solzah,na koncu pa so mi še na podlagi domnevanj in laži še grozili s policijo .če odnesem domov svojega otroka.Še celo rekli so da grem jaz sama lahko domov otroka paa bodo dali na oddelek .Katera prava mama bi pa to naredila.Že deset minut po klicu pomembne osebe z moje strani pa je vse osebje priteklo in se opravičevali.aja plus tega me prvi dan niso še mogli peljati k sinu ,ker sem bila zaradi nizkega hemoglobina ,ki ni bil niti 72 res še preslaba a zjutraj sem si srčno želela videti otročka ,no ob 10h,ko bi lahko šla a me nobena setra tudi vprašala ni a me pelje z vozičkom do intenzivne nege za novorojenčke,to je bila moja pravica.In na vprašanje mojega partnerja zakaj še nisem bila do petih pri otročku so rekle,d so predvidevale ,da mi ni do tega niti me niso obvestili kako mu gre.

Hvala vam za odgovor dr.zalka drglin,saj sem se zaradi vašega odgovora počutim se slišana prvič po porodu in v življenju nasploh.Ko mi bo uspelo izdati svojo avtobiografijo dobite izvod,do takkrat pa si lahko preberete knjigo moji metadonski otroci,ki jo je napisala dr.jasna čuk-rupnik v njej sta ene dve ,tri zgodbe o meni in ene dve pesmice,pa tudi veliko o samem zdravljenju in še druge izkušnje .Ja kaj bi jaz spremenila če bi lahko glede poroda in izkušenj s splavi.Prvič se na žensko polno hormonov ne pritiska naj po dveh spontanih splavih naredi namernega,v tretjem mesecu z zdravimi dvojčki ,ki sem ju videla brcati,sesati palček,vsak v svoji vrečki.Niso mi razložili ,da bodo otročkoma med splavom strli glavici in ju po delčkih raztrgali in spravili ven.Na internetu sem tudi videla splav otroka v12 tednu,ki se je vsega zavedal in odrival z nogicami mrzlo hladno stvar,ki je vdrla v njegov miren” dom” .Ko je pacientka videla posnetek splava o tem ni nikoli več spregovorila,doktor pa ni izvedel nobenega splava več in tudi jaz dvojčkov ne bi splavila,če bi to prej vedela,videla bežala bi daleč stran.Mislim,da bi morale bodoče pacientke za splav videti te posnetke in biti bi morale bolj podprte in bolj obveščene o poteku samega posega.IN mislim ,bi morali zdravniki in sestre do deklet,ki vedno same prestrašene pridejo na poseg pa naj bo to splav ali porod,bolj razumljivi in spoštljivi,tako bi tudi vsi postopki tekli bolj gladko in volk bi bil sit in koza cela.tudi se mi ne zdi normalno,da se je doktor na metelkovi smejal ko mi je povedal ,da je malčku že pred dnevi srček odpovedu,pa da sem celo nosečnost in porod in ,ko sva bila z ma malim na oddelku po porodu,ker je bil prehitro rojen,poslušala žaljivke za hrbtom ,očitajoče poglede,mnenja,ki niso bila na mestu po vseh težavah,da sem prišla dovolj daleč z nosečnostjo,da je sine preživel.Govorile so češ,lej kaj si si to zakuhala,pa da je otrok že itak uničen od mojih zdravil za psihozo,pa oči ,ki govorijo ubogi otroček ker ima tako mamo.Sploh pa me niso nikoli povedali tako,da bi jaz razumela kaj je zdj na vrsti,tako da sem bila do začetka operacije psihično po zaslugi doktorjev in sester že čisto na tleh i n se tresla od strahu,prvi porod po petih izgubljenih otrocih,da sem si narkoze prav želela le premalo časa je trajalo!kakšna bolečina c.s.-ju komaj sem prenesla a ,ker sem kao narkomanka mi niso hoteli dti dovolj za bolečine zdravil,saj so rekli,da imam že metadona dovolj,tu so zopet v zmoti.Če človek metadona ne pije vsak dan nanj res deluje protibolečinsko,človek kot jaz ,ki pa pije metadon že 15 let pa je ravno obratno pacient ne čuti učinka zdravil proti bolečinam oz. je treba dozo le teh dvigniti in mora biti na bazi opiata.To je bilo približno tako kot ,da bi vse pretrpela v peklenskih bolečinah in mukah ves čas v solzah,na koncu pa so mi še na podlagi domnevanj in laži še grozili s policijo .če odnesem domov svojega otroka.Še celo rekli so da grem jaz sama lahko domov otroka paa bodo dali na oddelek .Katera prava mama bi pa to naredila.Že deset minut po klicu pomembne osebe z moje strani pa je vse osebje priteklo in se opravičevali.aja plus tega me prvi dan niso še mogli peljati k sinu ,ker sem bila zaradi nizkega hemoglobina ,ki ni bil niti 72 res še preslaba a zjutraj sem si srčno želela videti otročka ,no ob 10h,ko bi lahko šla a me nobena setra tudi vprašala ni a me pelje z vozičkom do intenzivne nege za novorojenčke,to je bila moja pravica.In na vprašanje mojega partnerja zakaj še nisem bila do petih pri otročku so rekle,d so predvidevale ,da mi ni do tega niti me niso obvestili kako mu gre.

Draga Kimtarasfortun,

pričevanja so pomembna za tiste, ki jih berejo in za tiste, ki jih pišejo, ker se tako ohranjajo v zavesti in opominjajo, da si moramo mi vsi prizadevati za to, da delamo dobro, pošteno in odgovorno do vsakega, s katerim se srečamo. Srečujemo pa se med opravljanjem svojega dela, pa kot uporabnice in uporabniki storitev, pa kar tako, zunaj, na ulici ali v parku. Da bi le bolj rahločutno ravnali v stikih drug z drugim, kajne. To je še posebej pomembno za tiste, ki s seboj nosijo bolj ali manj zaceljene rane, ali še potujejo skozi težke preizkušnje, ali se soočajo z izgubami, kot ste jih opisali vi. Hvala vam, ker ste dali priložnost, da en delček vaših doživljanj občutimo tudi mi. Verjamem, da se ob tem vprašamo ne samo o tem, kaj bi bilo dobro spremeniti v zdravstvenem sistemu, da ne bi poglabljal trpljenja, pač pa tudi o tem, kako bi bilo mogoče marsikatero telesno ali duševno bolečino preprečiti, kar je naloga vsakega v človeški skupnosti. Kakor je tudi vaše pisanje spodbuda, da se vprašamo: kaj moje ravnanje ali opustitev ravnanja lahko pomeni za drugega, za drugo, ki je vstopil ali vstopila v moje življenje?

Želim vam, da se tok pozitivne energije večno obnavlja in vas vsakodnevno krepi in osvežuje na vaši življenski poti,

Hvala vam dr.zalka za odgovore a si želim ,da bi vi in ostali bili bolj konkretni glede svojih mnenj o mojih izkušnjah.pa malo več o številki zofa kaj dobim tam ,kakšno pomoč saj bi rabila marsikateri nasvet tudi za partnersko zvezo,ki sva jo izgubila,midva sva se izgubila med vsemi temi izgubami.kim

Glej, draga Kimtarasfortun, želim ti vse najboljše in najlepše, ampak ti odkrito povem, da se mi tvoj otrok smili. /Kot moderatorka sem tu izbrisala stavek – Zalka Drglin/. Ne morem vedeti, kako se je do tebe obnašalo osebje, ker me pač ni bilo zraven, ampak če bi jaz bila zaposlena na tistem oddelku, bi se tudi bala za otroka. Preveč odvisnikov sem že videla, kako so ves svet krivili za svojo nesrečo, ne da bi si priznali lastno krivdo. Jaz ti tudi ne bi zaupala /zbrisan del stavka – Zalka Drglin/? Če si na metadonu, še nisi dosegla cilja. Si na dobri in pravi poti in res ti želim, da bi ti uspelo, nisi pa še na cilju. Otroku vsa zdravila gotovo niso koristila, to moraš priznati in ne moreš se jeziti na ljudi, ki to vejo in tega ne odobravajo. Občutek imam, da se jeziš na vse tudi zato, ker te malo grize vest in tudi veš, da je marsikaj, kar so ti povedali v porodnišnici res. Njihova dolžnost je, da so do tebe spoštljivi, to ti dam prav, ne pa tudi, da ti skrivajo dejstva, ki so posledica tvojih napak iz preteklosti. Ne zdi se mi prav, da vsevprek napadaš in žališ, sebe pa prikazuješ kot junakinjo, ki bo zdaj vsem dala vetra. Veš tudi ti si naredila mnogo napak in marsikoga prizadela, bila krivična do njega, pa bi ti bilo sedaj lepo, da bi te javno objavljali in razlagali tvoje grehe? Jaz mislim, da tudi če so bili še tako nesramni do tebe, jim nikakor ni bilo vseeno za tvojega otroka. Kako bi pa ti gledala na tak primer? Bi mamici kar slepo zaupala? Kot sem že rekla, jaz ti ne bi. Ne bi se sicer grdo obnašala do tebe, ker sem mnenja, da si vsak človek zasluži biti spoštovan, zaupala pa ti ne bi.

Drage obiskovalke in obiskovalci,

lepo prosim, da upoštevate možnost, da bi vaša razmišljanja lahko prizadela tiste, s katerimi se pogovarjamo tule na forumu. Še posebej zato, ker je ta forum namenjen predvsem ženskam, ki so noseče, postajajo matere ali so v poporodnem obdobju – to pa so zelo celostna potovanja.

Le redko kakšnega besedila ne objavim, še redkeje posegam vanj, to pot pa sem se odločila, da izbrišem majčken delček z namenom, da bi se na tem sicer virtualnem srečevanju vsaj približno usmerili k sočutju, razumevanju in sprejemanju do tiste mere, ki nam jo dopušča premislek o tem, kaj je dobro in prav.
Nič ni narobe, če se s kom ne strinjamo, pravzaprav je pomembno sporočiti tudi kritiko. Način, kako to povemo, pa je zelo pomemben, tu tudi zato, ker osebe sploh ne poznamo in je nimamo pred seboj v živo.

Lep pozdrav vsem,

Drage nosečnice, porodnice, matere,…
Dolgo sem razmišljala, ali naj se oglasim, ali ne, pa me nekaj ves čas spodbuja, …
V Ljubljanski porodnišnici sem rodila 4x; prvič pred skoraj 20 leti in zadnjič pred natanko tremi leti. Kot spremljevalka sem prisostvovala več porodom prijateljic, pa tudi pri vzpostavljanju dojenja sem jim pomagala, kot svetovalka za dojenje sem občasno prihajala tudi v porodnišnico.
Moje izkušnje/stiki in občutki tako nosečnice, kot porodnice, in kot spremljevalke v ljubljanski porodničnici so bili vedno izjemno pozitivni, ne samo dobri, ampak odlični. Velika profesionalnost osebja, smisel za humor in pravočasno akcijo babic, pa potem odličen stik z medicinskimi sestrami in strežnicami na oddelku.
Vsi moji štirje porodi so bili tako ali drugače inducirani, prva dve po skoraj 14-dnevni zamudi čez PD. Prvi porod je bil v celoti voden z umetnimi popadki; drugi in tretji le inducirana z vaginaleto, pri četrtem pa sem prišla brez popadkov na pregled v porodnišnico, odprta 3 -4 cm, vprašali so me, ali bi želela roditi. Zdel se mi je lep dan za rojevanje in sem se strinjala, da predremo plodove ovoje. V pol ure po predrtju so se pričeli lastni popadki, čez 2 uri in pol je bil naš najmlajši že na svetu.
S tem, kako bom rodila, ali rojevala, se pravzaprav nisem nikoli ukvarjala v naprej. Edino, kar sem si pravzaprav želela, je bilo, da bi bil čas čim krajši. Zato sem tudi med samim rojevanjem vedno budno spremljala urin kazalec, si želela čim bolj silnega navala popadkov in se vedno znova oddahnila, ko me je prepravil val popadkov, saj sem vedela, da vodi k rojstvu. Skratka, kot je napisal eden izmed predhodnikov: prepustiš se toku, ampak koncentrirano. Protibolečinsko terapijo sem prejela le ob prvem porodu, ob naslednjih sem jo odklonila v naprej, saj bistvene razlike tudi v prvič ni bilo, edina 2 učinka sta bila, da mi je bilo slabo in je novorojenček potem bolj spal (kar je bila takrat moja interpretacija). Klistirali so me pred prvim in četrtim porodom (pred četrtim izključno zato, ker pri nekaterih klistiranje pospeši razvoj popadkov, ki jih takrat še nisem imela, saj sem šla v porodno na predrtje ovojev). Med samim porodom se mi zdi daleč najpomembnejše, da poslušaš svoje telo, da maksimalno sodeluješ z osebjem in da se zliješ s popadki, jih izkoristiš za tisto, čemur so namenjeni. Kaj bi (mi) je neprijetno? Ne glede na to, da je bil ob porodu 4x prisoten partner, ker si je pač tega želel, bi si (še vedno) želela roditi sama. Dotiki, masaže, spraševanje, pogovarjanje me med maksimalno koncentracijo namreč motijo, kar partner, seveda, ve in je opravljal izključno strežniško delo. Med porodom očitno pričakujem izključno molk, mir in čas, da sem sama s sabo in rodim (hvala bogu ob podpori strokovnjaka).
Ob prvem porodu je bil izveden rez presredka, naslednji trije so bili zaključeni brez šiva. Ta prva je bila (vsaj za prvorodko) precej velika, saj je merila kar 58 cm, no ja tudi tretji otrok je imel skoraj 4 kg, ampak poti so bile takrat že zdavnaj utečene.
Nekaj pa se mi zdi pomembno za obdobje nosečnosti in lažji porod. ohranjanje maksimalne telesne pripravljenosti nosečnice (če le nima hujših težav, ki so s tem težje združljive). Vsakodnevno športanje, hribolazenje, tekanje, aerobika se da izvajati praktično do poroda.
Ko berem zgornjo debato in kaj so ženske pogrešale:
“ljubeznivost, prijaznost, sočutje, čutile so velik strah, toplina,..” ja, prijaznost in ljubeznivost sta zelo pomembni, ampak kot rečeno: osebno sem dojemala zdravstvene delavce kot prijazne in zelo strokovne. res je, da imamo ljudje zelo različno samopodobo in je tudi percepcija prijaznosti in ljubeznivosti individualno obarvana. Pričakovanje sočutja, obravnava strahu, hlepenje po toplini, ..pa so najbrž še bolj kot na porodnišnico samo vezane na osebnega ginekologa, oz. že prenatalno vsestransko oskrbo, pa tudi na nosečničino družino in prijateljski krog. Osebno pred prihodom v porodnišnico najbrž nikoli nisem pričakovala sočutja (le zakaj, saj se mi bo zgodila najbolj vrhunska stvar na svetu), ali topline, tudi strah me ni bilo, sem pa pričakovala ljudi, ki vedo, kaj počnejo ob meni in z mano. Rodila sem pa itak jaz, če razumete.
Ne vem, če obstaja “porod po starem” in “porod po novem”, obstaja pač porod. Če že moram karakterizirati: sem pristaš varnega poroda, ki je najbolj prilagojen okolju in možnostim, kjer se ima zgoditi. Izjemno pomembne so tudi izkušnje mater, sestra, tet, ki sporočajo nosečnici in v današnjem času majhnih družin mnoge ženske res dobivajo predvsem negativna sporočila, saj so mnoge hčerke enorodk (prvi porodi pa so praviloma daljši).
Ko takole listam forum, dobivam občutek, kako je vse narobe, pa v resnici sploh ni. Večina porodov v resnici namreč poteka v vsestranskem sodelovanju nosečnic/porodnic, partnerjev in zdravstvenega ali drugega osebja.
Na dolgo sem se razpisala, bom na koncu dodala samo še pohvalo osebju po rojstvu. Porodnice smo imele vedno velik žur na oddelku, ta prvič smo se tako smejale (4 v sobi), da nas je prišla parkrat sestra opozorit, da bomo vse zbudile. Tisto vzdušje po porodu je res nekaj vrhunskega, ženske skupaj, vsaka s svojo izkušnjo, vsaka s svojim telesom in dojemanjem. Nekaj nas je ostalo v trajnih stikih. Srečno!

Glejte gospa Zalka, prav nič takega nisem napisala, kar bi bilo žaljivo ali celo neresnično. Vsakodnevna doza metadona med nosečnostjo otroku škoduje. Kaj je tu žaljivega in nespoštljivega? Mogoče ni res? Hudo mi je za mamico, ampak ne zdi se mi prav, da tako psuje čez osebje v porodnišnici, svojih napak pa sploh nima za napake. Ko sem prebrala, o vseh zdravilih in metadonu med nosečnostjo, sem se zgrozila, povem odkrito. In ne zamerim osebju, da so se tudi oni. Ne bi smeli biti nesramni, vendar če so ji povedali, da je s tem otroku škodila, kar gotovo ve tudi sama, ne more zaradi tega biti užaljena. Ni namen, da koga žalimo na forumu, ampak mogoče drugo mnenje, oziroma da nekomu prikažeš situacijo skozi drugačne oči, lahko koristi. Sama sem tak človek, da raje vidim, ko nekdo stopi do mene in mi pove dejstva, ki jih mogoče zaradi lastne čustvene vpletenosti ne opazim. Tudi če je grenko to poslušati, je na dolgi rok koristno. Mamici, ki misli tudi objaviti življenjepis in grozi z navedbo imen osebja, pa bi svetovala, naj pazi kaj počne. To niso heci. Naj vloži tožbo, če se ji je zgodila krivica, jo podpiram. S svojim trenutnim načrtom pa si bo kvečjemu sama nakopala kakšno tožbo zaradi žaljenja ali ker je javno sramotila ljudi. Naj se raje pozanima pri kakem odvetniku, kako je s tem. Mislim, da ne more kar tja v en dan objavljati kar se ji zahoče. Kot sem rekla, nakopala si bo kakšno tožbo, pa naj se ji še kakšen CSD obesi na vrat, da ji še zagrozijo s kakim odvzemom otroka. In zaradi mene lahko ta stavek tudi režete, namesto iskanja dlak v jajcu med našimi besedami, bi ji lahko sami svetovali kaj podobnega. V njeno dobro.

Kimtarasfortun pa želim vse dobro in naj se dokončno otrese sence preteklosti, neha misliti nanjo in raje gradi novo prihodnost z otrokom, ter uživa v vsakem trenutku. Škoda bi bilo, da se nekoč zave, da je zamudila odraščanje otroka zaradi ukvarjanja s preteklostjo, ter lepe trenutke grenila z obremenjevanjem.

Poglejte metadon na otroka ne učinkuje škodljivo ,škodljivo je to ,da ima potem lahko močno abstinenčno krizo ,ki jo umirjajo in znižujejo z morfinom,zaradi krize ni umrl še nihče in na srečo dojenčki prav čudno dobro prenašajo “krizo”,mogoče tudi ,ker se ne zavedajo kaj se z njimi dobesedno dogaja.Moj je celo krizo,ki je nismo niti občutili,prespal in še potem je bil cele tri mesece večinoma v spanju.zelo priden otrok je in je sam sedel že pri 6mesecih ima 2 zoba in že vstaja ,razvij se hitreje kot donošenčki!Ljudje bi se res morali več podučiti o metadonu sploh zdravstveni delavci,ki slej ko prej pridejo v stik z narkomanom ali urejenim človekom,ki je na metadonu pa bo oba obravnaval isto in narobe zaradi svojega neznanja.Predvsem na to ciljam,da bi se osebje v porodnišnici podučiti otem saj nisem zadnja na metadonu,ki je tam rodila,a bo vsaka tako nastradala.Poglejte osebje pa je pač roko na srce bilo zelo ,zelo nesramno1Pa še nekaj na znanje ,prioriteta zdravljeja z metadonom ni ,da se očistiš metadona ampak vseh drugih prepovedanih drog že tu se vidi vaše neznanje ,pa pravite ,da ste brali o tem.Mislite ,da sem jaz na metadonu namerno zanosila ne da bi prej govorila strokovnjakom,ki me je objel in rekel ja zrdi metadona pa res ne bo nič narobe z otrokom.Ali sploh poznate ozadje moje zgodbe,pišem namreč avtobiografijo v kateri bodo opisane grozote ,ki so se mi zgodile in zdaj med eno od grozovitosti spadajo tudi dogodki v porodnišnici.Izgubila sem pet otrok,še posebej prijazni bi morali biti z mano.In grde besede kot je ,Poglete kaj ste si naredila!!!Kdo bo pa zdaj čuval in skrbel za tega otroka,jaz pa vsa v strahu ,ker so morali opraviti c.s. zaradi preemklampsamije v 33tednu,da bo otrok ja preživel ! in doktor ,ki se mi je zasmejal ,ko sem izgubila 2gega angelčka,ko je rekel ja sej temu je pa že danprej srce odpovedu.Še 1krat ne poznate ozadja in če bi vašoče dilal drogo in jo kadil z vami pri 10 letih ,ker od 11 leta sem do 21 leta živela na cesti ,za kar so vedle tudi socialne a ne ukrepale,boste tudi 11 letnemu otroku rekli,da je sam kriv ,da ga je stric posilil!!Če bi to doživeli sami sem prepričana ,da bi spremenili svoje mnenje!Tako ščitite osebje , se pač morajo poučiti o metadonu in bontonu!!Ker imam zaradi njihovega ustrahovanja se še zdaj zbujam z morami da mi medporodom rečejo ,da je otrok umrl v resnici ga pa ukradejo i njaz laufam po praznih bolniških hodnikih z strahom in bolečino kje je moj otrok se tudi zbudim!in želim si še enega otroka in nočem ,da se kaj takega še kdaj zgodi meni ali kateri drugi mamici zato bo ta zgoba prišla med ljudi skozi medije!ali pa v moji knjigi!Zdaj pa grem ker se je zbudil moj sonček!

Vsem ,ki ste na moji strani zopet sem ,sicer ne načrtno a vseeno srečna,nasrečnejša saj nosim dvojni blagoslov,dvojčkiRavno smo se preselili in zdaj zopet zaaželjen naraščaj prihaja in bom ob porodu ,kot ris oni so tam ,da mi pomagajo in otrokom ne da pridigajo za to so socialne službe.lep pozdrav