Pozdravljeni,

Ne vem več kaj naj naredim v mojem primeru, zato sem se obrnila na vas. Stara sem 23 let in sem študentka. Problem je nastal, ko je mami prišla v menopavzo(od tega je že kakšno leto ali dva), prej sva se lahko normalno zgovarjali in tudi, če sva se kdaj sporekli sva se kmalu pomirili. Potem je pa to zame ratal pravi pekel, vendar sem si rekla ‘ok saj bo minilo to je le prehodno’ in res je bilo vmes malo pavze. Sedaj pa se že skoraj vsak dan kregava, ker misli, da imam nadnaravne sposobnosti branja njenih misli npr. pride domov in gre takoj kuhat, če mene ni v kuhinjo med tem pride k meni in me vpraša, če se mi ona nič ne smili k more sama kuhat, delo mi naloži ravno takrat kadar nimam časa, očita mi stvari, ki jih v bistvu dela in jih je delala moja sestra in čeprav ji pri hišnih opravilih najbol pomagam jaz, po njenem ne delam nič.
Prej sta se pričkale po večini s sestro, sedaj pa ko je sestra v službi in je veliko časa z doma, se je stvar obrnila. Za povrhu vsega se je pa še oči čudno začel obnašat. Vsaka stvar ga spravi iz tira npr. zadnjič sem ga lepo vprašala eno simpl zadevo in je začel takoj povzdigovati glas nad menoj, čes kako grdo sem ga to vprašala, ko pa je mami rekla, da res nisem grdo vprašala, je bilo pa še slabše. Po tem se nisva zgovarjala kakšen teden, vendar sem jaz popustila, ker se mi je zdela to potrata energije, na koncu pa je on rekel, da je on popustil. Narobe svet. Res nevem kaj naj naredim, bolj se trudim slabše je. Tudi, če se poskušam pogovoriti z njima o tej zadevi, imam jaz zmeraj narobe. Počutim se kot, da jaz sploh nisem oseba ampak samo senca, do mene nimata nobenega spoštovanja. Čeprav ju imam zelo rada, bi včasih samo spakirala in šla, potem pa se najde tisti mali žarek upanja, da bo enkrat boljše. Vendar kakor vidite ta žarek počasi ugaša, saj sem opazila, da se je vsa ta negativna energija začela prenašati tudi name. Dobila sem občutek manjvrednosti in občutek nepripadnosti v lastnem domu, vedno manjkrat se smeh nariše na moj obraz in potem se domači čudijo zakaj sem nesrečana (v njihovi bližini) in mislijo da je kriv moj fant. Vendar se presneto motijo, ker je on edini ki me posluša in mi stoji ob strani, medtem ko so me oni razočarali.
Lahko bi napisala še veliko več vendar mislim, da je iz tega lahko razbrati kaksna je naša situacija.

Hvala vam za nasvete

Lep pozdrav od Lucyy

Lucyy

Živeti z občutkom nepripadnosti, namesto kot oseba se počutiti kot senca v lastnem domu,… Je to potem sploh še dom? Res vam ni lahko. Otroku je praktično nemogoče odgovornost za stanje doma pripisati staršem in jo raje vzamete nase. Podobno ste storili tudi vi. Če ste »krivi«, je še upanje. Samo tole še naredim, tukaj se spremenim,… pa bosta starša do mene drugačna. Pa žal ne bosta. Ker taka, kot sta, nista zaradi vas, ampak zaradi njiju. Težavni niste vi, niti nimata ona težave z vami, ampak jih imata najprej vsak s sabo in potem drug z drugim. Kako se kažejo težave, ki jih imata vsak s sabo? Če jih ne bi imela in bi uspela zdržati s svojimi čutenji (npr. stiska, strah, jeza pred staranjem, osamljenostjo), jih ne bi s krivičnim obtoževanjem in nerganjem prenašala na vas. Težave, ki jih imata drug z drugim (odtujenost, praznina, jeza,…), rešujeta preko vas. Namesto, da bi si direktno povedala, kaj vse pogrešata, kje se prizadevata, kje se jezita, to počneta preko vas, ki ste tako postali »grešni kozel«. Namesto, da bi se pritoževala drug čez drugega, se složno pritožujeta čez vas. Prepiru med sabo se izogneta tako, da se nestrinjata in prepirata glede vas. Zakaj otrok vse to prenaša? Ker nezavedno čuti, da če bi to ustavil, če bi nehal to prenašati in se morda celo umaknil, da obstaja velika nevarnost, da bosta starša ves svoj žolč zlila drug na drugega in se zato morda celo razšla. Za (majhnega) otroka je to ena od največjih groženj, zato bo mirno prenesel vse krivice, samo da starša ostaneta skupaj. Celo sebi bo razložil, da sta taka do njega, ker je res slab. Od tu torej izhaja tudi vaš občutek manjvrednosti in nepripadnosti. Toda vi zdaj niste več majhen nebogljen otrok. Če se starša razideta, boste še vedno zmogli preživeti, zato vam ni več treba na tako škodljiv način skrbeti zanju. Celo nasprotno. Tako jima čisto nič pomagate, saj jima omogočate, da si še naprej zatiskata oči pred njunimi resničnimi problemi. Na ta način imate od vaše »pomoči« in prenašanja krivic vsi samo škodo.

Problemi in slaba komunikacija v vaši družini verjetno niso od včeraj, ampak se je vse skupaj v zadnjem času samo zaostrilo. Temu se niste mogli izogniti, saj se težave, ki jih ne rešujemo, samo stopnjujejo. Trenutno boste največ naredili zase, če si boste zmogli dopovedati in verjeti, da vi v ničemer niste vzrok težav, ki jih imata vaša starša, kakor tudi težav v vaši družini nasploh. Zato tudi ne morete staršema prav nič pomagati pri njihovem reševanju. Pri 23 letih je (skrajni) čas, da se posvetite predvsem sebi in začete skrbeti zase in za reševanje vaših težav. Ker ste zrasli v precej neprijaznem okolju, se niste mogli izogniti določenim posledicam (manjvrednost, negotovost, nizka samozavest,…). Odgovornost za to sicer »pripada« staršem, a vam to nič kaj dosti ne pomaga, saj boste kljub temu svoje težave morali reševati sami. Točno tu pa se začne vaša odgovornost: ZASE! Rad bi vam svetoval, da se doma poskusite postaviti zase in ustaviti krivice, ki vam jih delata starša. Bojim se pa, da so vaši kanali, po katerih imajo vaši starši nemoten dostop do vas, tako na široko odprti, da tega ne boste zmogli, če boste še naprej živeli z njima. Poskusite vseeno in če ne bo šlo, vam ostane samo še možnost, da se čim prej fizično umaknete od njiju. Nič ni narobe, če vas skrbi, kaj bo z njima, če odidete. Pri tem pa ne pozabite, da je njun odnos IZKLJUČNO NJUNA odgovornost in da vas vaša skrb za starše v ničemer ne sme ustaviti na vaši poti v samostojnost. Starša bi vas morala usposobiti, da bi zmogli brez večjih težav oditi v svet, stran od njiju. Pa tudi tega očitno nista uspela, še ena krivica več do vas. Ampak tako kot vse ostale, boste morali tudi to popraviti sami. Želim vam, da bi vam čim prej uspelo.