Lahko rečem le, da obstajajo različni terapevti, kjer je žal potrebna tudi srečna roka glede ustrezne izbire.
Navadno je učinkovita izbira pomoči, ko jo zares potrebujemo in se s terapevti ujamemo.

Glede komunikacije pa priporočam ogled udeležencev naših treningov Modri ključ, kjer učimo poslušanja in razumevanja med različnimi svetovi:
http://www.vezal.si/za-radovedne/vtisi-udelezencev/

Lep pozdrav,

najina zgodba je BILA podobna, s tem, da je moja sla trajala nekako 1.5let, potem se je želja po sexu nekako zmanjšala, po prvem porodu, pa isto kot pri vama. 1-2x na mesec bi bilo zame čisto dovolj, medtem ko bi pa on komot vsak dan.
Po 5 letih sem ponovno rodila, od takrat BUM. Lahko bi vsak dan, brez problema, samo dotakne se me, pa bi že. Zvečer se vležem k njemu in sem takoj za…za sem zjutraj, za sem kdarkoli.

Tako da ja…pomoje veliko vlogo igrajo hormoni in očitno so vsaj pri meni bili velik krivec za slabo spolno željo. Ker še najino deklico dojim, upam, da se po dojenju ne bo končala tudi moja želja. Ne vem kaj je “krivo”, da se je vse tako spremenilo, upam samo, da tako tudi ostane.

Spoštovani dr. Mrgole.
Razumem in odobravam vašo poanto, ampak kakorkoli zadevo obrnem, sta na koncu dva, ki si morata želeti uspeha njune veze. Skratka, zadeva mora biti obojestranska.
Če se pa 8 let samo prilagajaš, ko pa partnerki kaj omeniš, pa slišim, da se hočem spet kregati. Potem pa surla 14 dni z njene strani, pa moje prepričevanje, da bo boljše in spet nov krog.
V bistvu pa podaljševanje agonije.
Lahko rečem da razumem njeno manjšo potrebo po sexu, ampak kaj v bistvu to pomeni. Ali to da se moram s tem sprijazniti, moje potrebe pa dati v nič. Ali to pomeni da nikdar več ne pričnem z sexom na mojo pobudo, ker kadar to storim (zadnje leta priznam zelo malo – po moje zaradi zavrnitve) zaslišim, A bi ti kaj rad? Veste, zelo težko je prenašati takšne zadeve, zraven pa razumeti. Ali pa razumeti z njene strani, da vedno ženske odločajo, kdaj bo sex. Mislim haloooo. Kaj so potem moški samo za okras, ali kaj.
Midva imava sedaj spolne odnose cca. 3 x na mesec, s tem da tu ni govora o spontanosti, ampak se ona odloči, po moje zaradi tega, da bo mir (ker začeti moram pa sam), po navadi v temi.
Glede na to, da imava vikend paket in vsak se petek vozim k njej, moram priznati, da si jo želim pač vsakič ko pridem, z druge strani pa zaslišim, danes sem pa zaspana ali utrujena in se ji ne da. Pa da ne bom jezen. Ok nisem jezen, sprejmem, ampak prav mi pa tudi ni. Potem pa drug dan bognedaj, da kaj omenim v zvezi s tem, ker bo spet surla. In seveda, nobenega sexa.
Imam jo zelo rad, ampak v tej vezi, kjer ni pripravljenosti za pogovore, kakšne kompromise, se čedalje manj vidim.

Spoštovani!

Res je, dva se morata med seboj uglasiti, mora biti ravnotežje, s katerim sta oba udobno. Ravnotežje glede moči, glede odzivnosti, glede zadovoljevanja potreb… tega je veliko in dogovor o ravnotežju je najbolj uveljavljena in običajna pot.
Sam uporabljam prispodobo plesa. Odnos je kot ples, kjer sodelujeta dva. In ples je lahko različen, lahko en uživa in drugi ne, lahko en vodi in se drugi počiti podrejenega, lahko je en neroden in drugi trpi, lahko je en spretnejši od drugega, lahko ima en drugačne predstave o ritmu in gibanju… veliko različnosti, ki jih je potrebno uskladiti, da ples poteka v obojestransko zadovoljitev.

Kar opisujete odraža nek bolj ali manj prikriti boj dveh partnerjev. Vidim dva svetova, ki se ne zmoreta srečati v medsebojnem razumevanju. Vsak v svoji različnosti, usmerjen v svoj prav, nesposoben pogledati na drugo stran.

Zadovoljujoča spolnost izhaja iz povezanosti in bližine. To so intimna doživljanja, ki se pripravljajo izven postelje.

Verjetno je smiselno spregovoriti o tem, kako se vi počutite in vidite v tem odnosu s partnerko in postaviti vprašanje, kje lahko naredita spremembo, da bo v tem odnosu vsak srečal svoje potrebe. Iz prakse verjamem, da v takih pogovorih ob pomoči velikokrat prej in uspešneje pridemo do jasnega odgovora in spremembe.

Lep pozdrav,

Pri meni je težava obratna.

S partnerjem sva skupaj dve leti in sexava 1x na teden, če je dober teden celo 2x. Premalo!?!
On je star 31, jaz pa 24. Pred menoj je že bil v večletnem razmerju, zame je to prvo resno razmerje.
Vedno sem si predstavljala, da bo ta zadeva veliko pogostejša, kar bi se izjemno želela, pa ni. Včasih me je kar strah predstave, o tem, kaj naju čaka – bom jaz pri 30ih na vrhuncu spolne moči, pa bom intime deležna samo še vsak drugi mesec??

Katja200 je napisala, da si pač poiščeš partnerja, ki si želi več, tako kot ti.. Sama se ne bi mogla popolnoma strinjati. Vsaj zaenkrat ne..
Njega ljubim bolj, kot vse na svetu, mu zaupam in z njim uživam. In, ko sem ga spoznavala, je bilo čisto ok. Seks je bil čudovit (in je še danes- ko je.) Kasneje je začela krivulja njegovega libida močno padati in zdaj sva tukaj.. Ne morem ga prenehati imeti rada in iti dalje, ker tega niti ne želim, za nič na svetu ne. Rada bi le zagrela odnos z njim.
O tem sva tudi že govorila. Vsaj 3x. Vedno je tako, da vsak razloži svoje stališče, težave in želje. Drug drugega poslušava in upoštevava, Nato je vse super, dokler je pogovor še svež, kasneje se pozabi. Nekaj krat ga nato še ‘napadam’, spodbujam, pa me zavrača z besedami ”pa daaaj..”, ”no, no, zaspi zdaj..” ipd in to me najbolj boli. Popolnoma užaljena in razočarana čez čas neham. In sva spet na istem. Le da te zavrnitve vedno bolj vplivajo na mojo samozavest.
Pa tudi te teme se mi ne da več pogrevati, saj ne želim dobiti občutka, da je z mano, samo zato, da mi ugodi ali se počiutiti, kot je napisala katja200, ”posiljevalka”.

Seveda ne trdim, da je problem samo v njem. Daleč od tega. Velikokrat razmišljam o tem, da morda sama preveč pričakujem. Težava je namreč v tem, da sem o razmerjih veliko brala in poslušala, si zapomnila in ustvarila neko podobo – želim si iskrenega odnosa, z veliko bližine in s tem tudi intime. Samo tako lahko partnerja ostajata povezana in dolgo in kvalitetno funkcionirata – kot partnerja, ne pa kot sostanovalca ali prijatelja. Zavedam pa se tudi preprek sodobnega sveta – veliiiko dela, stresa, televizij, računalnikov in igric (žal tistih elektronskih, ne posteljnih). Vem, da morata imeti partnerja tudi čas zase, tega pa imava midva zelo malo. Jaz delam 170 ur na mesec, on jih dela 230. Tako tudi ne hodiva več na izlete ali potovanja in nimava skupnih aktivnosti.

Mi lahko pomagate s predlogi, kako ga spet zbuditi in držati zbujenega? Naj še pogrevam to temo ali obstajajo še drugi (zviti) prijemi?

Lp, Č.

Spoštovani!

Funkcionalnost odnosa se kaže v tem, koliko ravno s pomočjo od odnosa zmoremo nositi razne zunanje ovire, ki ste jih našteli. Vprašanje, ki je pomembno, ali je zavezanost in pripadnost odnosu nekaj, iz česar se hranim in mi pomaga nositi stres, ali je živeti v odnosu zame dodatna obremenitev?

Kar se dogaja v odnosu je izključno učinek interakcije točno teh dveh ljudi, ki sta v odnosu (z vzorci, ki jih nosita v sebi). Idealno bi bilo poznati univerzalni odgovor, ki bi deloval.
Spolnost je v neki smeri univerzalno področje, kjer se vsi srečujemo z zadovoljevanjem potrebe po bližini.

Ali je bližina vsakemu varna in koliko bližine kdo potrebuje, pa je lahko razlog za zaplete, ki ji opisujete. V tem smo različni. Način, kako zmoremo nositi te razlike in kako najdemo skupno uglašenost, pa je umetnost delujočega partnerskega odnosa. To zadeva poslušati in slišati potrebe drugega, dati dovoljenje za razlike, iskati za oba najbolj udobno rešitev. Iz napisanega razumem, da pogovori na to temo privedejo do spremembe, ki pa se ne obdrži. To veliko pove. Torej obstaja želja po spremembi. Kaj so razlogi, da staro ravnotežje premaga to željo?

Zelo zanimivo je, kakšen odnos imamo do časa. Za delo nam je popolnoma jasno, da mu moramo posvetiti čas, rečemo, da delo mora biti opravljeno – in samoumevno je, da je temu potrebno nameniti čas. Če je enako z odnosom (z vsakim odnosom), da brez posvečenega časa, odnos ne deluje – kako hitro znamo zagovarjati, da nimamo dovolj časa…

TV, računalnik, računalniške igrice – to ima status izhodov iz odnosa, kar vpliva na povezanost, prisotnost, voljo, da se trudimo za živost v odnosu. Libido se hrani tudi iz vsega naštetega.

Mislim, da je vendar čas za vprašanje, ali vama je s takim načinom izražanja bližine udobno, ali sta zadovoljna, ali je to kakovost odnosa kot ga potrebujeta. Vsak zase in skupaj?

Lep pozdrav,

Dober dan vsem skupaj,

sem en navaden ofr. bom pa nekaj povedal o svoji žlahtnici. Je preko 40 l. ni poročena.
prva resna zveza je bila grozna. on je tudi hotel kar naprej večkrat na dan samio da je bil brezobraszan. I jas sem hotel večkrat s svojo pa sva oba bili za oba sva radi ..tisto.
Prav ima gospa,ki reče najdi si sebi primernega, ki ima enako željo kot ti.

Njej ni bilo veliko do tega, čeprav je bilo na smrt zaljubljena vanj. Je to delala z njim, da je njemu ustregla on pa ni bil zahvalan. ona je začela pri 21-ih. On pa njoj ti dugo nisi vedla da muški postoje.
On je stalno govoril morava imeti 10 otrok , babe pa ne, ker so same k… Če je ona rekla, da ne more tisto je izsiljeval, mene boli ti moraš razmeti, ti si nurse.
On je radio u medicini, kot med. tehničar. On je z njo tako na grubo da jo je vedno bolelo pa je rekel, na vse se moraš navaditi. Predigre sploh ni bilo niti takrat, ko sta bila v gostilni na pop. počitku, noter oa vani ko bik. Pa ti moraš imeti 10 djece pa šta ti bo šola, hotela je u šolo za vererinarske tehnike pa kaj ti fali kot negovatelki. Potovanja? Kje pa . Šišam ti ja Egipat. On i gledalište? Kje pa. Škoda denarja. Pa tudi ona ne bi smela, če bi z njim živela. Pa ti moraš čimprej poročiti za mene, moji stari roditelji teško rade. Samo psihičko nasilje? Si lahko želi žena muškega? Moja ljuba i jas imamo enake interese, gasilske zabave, pa kino pa i pornič gledamo skupa. Imamo toje djece Dve punce pa en fant pa meni ne moti če sta 2 punce. On pa he bio šovinista samo muško sve žene su k.. pa je reko ubit ću te če me prevaraš. On je imao nezakonsko dete prije. Pa se skoto poručio sa drugom a u isti čas spolno iskorištavao moju žlahtnicu. Dosti ženska se ne poroči radi takih davitelja. Pa še ni bil poručen kakšen bi bil šele pol? Če se oženio Bože mu žegnaj a je eno živlenje uništio. Sve najbolje OFr

Najprej lep pozdrav!
Po prebiranju parih tem z podobno problematiko kot jo imam sam in dokaj »treznimi« odgovori na le te, sem se tudi sam odločil da se prijavim in malce povprašam za mnenje.
Zadeva pa je sledeča….oba sva v zgodnjih tridesetih, skupaj sva dobrih 13 let, imava dva čudovita otroka, hišo, oba zaposlena, pufe, skratka čisto povprečna družina z vsem kar se pritiče. Problem pa je med rjuhami (če nebi bil tu nebi pisal v tej temu  )….kar konkretno se namreč razhajava v spolni sli (vsaj zadnjih par let, najbolj pa po rojstvu otrok). Jst bi lahko skoraj vsak dan, njej je pa 1x mesečno čisto dovolj…..in da uganili ste tolikokrat v povprečju tudi sexava mesečno. Sam sex je po mojem mnenju in tudi njenem dober, pravi za uživa, takrat ko se tudi spraviva k stvari velikokrat želi da vseskupaj traja in se tudi ponovi, tudi pride ji skoraj vedno, skratka tudi sam imam občutek da v aktu uživa….vedno se potrudim da jo zadovoljim maksimalno. Pobudo dajem v 95% jaz (dostikrat neuspešno), sam spolni odnos si znava in velikokrat tudi popestriva tako z vlogami kot igračko, a kaj ko je to tako poredko. Zato mi tudi ni jasno kako si tega ne želi večkrat.
Kar precej (po mojem mnenju nadpovprečno) sem udeležen pri skrbi za otroka, ni mi problem prijeti za lonce, kar precej se pogovarjava, preko dneva sem jaz tisti ki skrbi za drobne nežnosti, poljubčke, skratka izven rjuh imava kar lep odnos… trudim se biti dober mož.
Ko sem se večkrat pogovoril z njo o tej temi, so njeni razlogi za to predvsem utrujenost, preobremenjenost v službi in doma ter da naj bi jo odbijalo ravno to ker si jaz preveč želim sexa :-O
Pa da se razumemo ne predlagam ji ga vsak dan (v povprečju mogoče 2x na teden, ko nima tistih dni), ampak jo že samo dejstvo da mi to toliko manjka in si ga želim moti.
Nevem več kaj naj naredim….pogovor jo ne omehča in premakne z te točke kjer sva.
Zanima me tudi ali je po vašem mnenju normalno da tolikokrat začutim potrebo po sexu, da bi lahko vsak dan, po njenem mnenju je ta pretirana. Po njenem mnenju se tudi preveč samozadovoljujem (nekje 5x tedensko v povprečju)…imam pretirano spolno slo?
O kakšni menjavi partnerja oz ljubici ne razmišljam saj jo še vedno ljubim in ne želim razdirati družine.
Tako kar precej sem natvezil, upam da vas dolžina ni odvrnila od branja….a problem je zelo moteč…vsaj zame.

Hvala za vse odgovore.

LP Luka

Spoštovani!

Se opravičujem za zapoznel odgovor, nekam se mi je vaše vprašanje zataknilo…

Kar opisujete, je vaš vidik doživljanja intimnosti v odnosih, manjka pa mi vidik z druge strani. Seveda ni razumljivo, da ženi ni do intimnosti, vendar mora obstajati nek smisel z njene strani.
Večkrat so to zadeve, ki so izven zavedanja.
Ne znamo skomunicirati določenih potreb. Morda se nekih potreb niti ne zavedamo.
Mnogokrat imamo različne predstave o tem, kaj sploh je intimnost.
Pomembno vprašanje je tudi, kako v partnerstvu lahko delimo svoja ranljiva področja.
Torej, mnogo je dejavnikov, ki sodelujejo pri tem, kar doživljamo kot spolno slo, strast v odnosu, živost… seveda ob vseh zunanjih stresnih dejavnikih, ki nam mnogokrat poberejo energijo in moč, da bi se lahko osredotočili na svoje potrebe v partnerstvu.

V takih primerih je najbolj učinkovito, ko partnerja prideta na skupni pogovor in s pomočjo lahko dokaj kmalu najdeta ponovni stik.

Lep pozdrav,