Spoštovana ga. Alenka,

Pred dvema letoma sem se z možem, taščo, tastom in svakinjo preselila v hišo, ki je razdeljena na tri nadstropja. Svakinja si je hitro uredila svoje, mi pa smo skupaj ostali v dveh sobah. Spodnja etaža za starše se počasi ureja zaradi finančnih težav.
Problem je v tem, da jaz enostavno ne zdržim več te “tesnobe”, nesvobode. Ne razumite me narobe, zelo spoštujem moževe starše, dali so mi dom. Amapak vedno bolj me duši. Nimam svojega časa, svobode, gibanja,…Gre za v bistvu banalne stvari, ki me vedno bolj najedajo. Mož je zelo malo doma zaradi službe, tako da sem dosti več s staršema kot z njim. Z njima pijem kavo, jem, zjutraj najprej zagledam svojo taščo…Vem, da bo tega enkrat konec, meni pa popuščajo živci.
Problem nastane pri mojem možu. Vedno bolj ko mu dopovedujem, da si želim miru, “svobodnega gibanja”, naletim na odpor v stilu: “saj ti nič nočeta in te imata rada”. Tudi jaz imam njiju, ampak to ni to. In ko se stvar začne stopnjevati, prileti izjava, da če komu kaj ne paše, naj spakira in gre. Enostavno ne dojamem, da je moj mož tak. Prvič, skupne hiše brez mojega kredita sploh ne bi bilo, če se že spuščamo v finance. Drugo, kar me skrbi, je on in njegovo razmišljanje, govorjenje. Moti me, da se sploh ne morem kot njegova žena pogovorit njim. Že prej sva skupaj bivala več let kot podnajemnika, se mučila iz meseca v mesec. Hočem reči, da sva nekaj preživela, sedaj pa tak primitivizem. Včasih se mi zdi hujši kot petleten otrok.
Otrok še nimava, pa tudi ne upam, si razmišljati v tej smeri. Na materinstvo bi se rada v miru pripravila in v vlogi uživala, pa se mi vse skupaj zdi tako nedoumljivo. Tako daleč.
Vedno, ko se hočem pogovorit z njim, mi govori, da še sama ne vem kaj hočem, da imam polno vsega in razmišljam neumnosti. V bistvu me briga za hišo, od 18. leta sem živela in se borila zase sama, kot podnajemnik, doštudirala, dosegla marsikaj in sedaj to. Ne vem, če si to lahko dopustim. Zdrav razum mi pravi, da sem “zašla”, bila slepa, pa ne najdem moči, da naredim odločilen korak. Nisem dovolj močna…
Ga. Alenka, prosim svetujte mi, kaj naj storim. Tudi ostale s podobnimi izkušnjami.
Za vaš odgovor vnaprej najlepša hvala.
Sanja

Sami se zavedate, da ste naredili napako, da ste privolili v sobivanje s primarno družino važega moža. Vaša potreba, da živite z možem ločeno od njegovih staršev je popolnoma zdrava in naravna pa čeprav bi se z njimi še tako dobro razumeli. Vidva sta temelja nove družine in vsaka družina je skupnost zase. Imata vso pravico, da si uredita družinsko življenje po lastnih željah in pravilih, ki jih bosta postavila sama. To je vajin intimni svet in nihče ne sme posegat vanj. Odrasli otroci in starši, ki imajo dobre medsebojne odnose in se imajo radi, se obiskujejo, skupaj praznujejo, nikoli pa drug drugemu ne dihajo za ovratnik. Moj mož je ob takih vprašanjih kot je vaše rad povdaril, da naj bi starši in otroci živeli toliko na razen, da ne bi mogli drug k drugemu na obisk v copatih. Zaskrbljujoče je vedenje vašega moža, predlagajte mu skupen pogovor pri strokovnjaku. Če bo odklonil boste morali resno premisliti o vaši prihodnosti.

Alenka B

Na osnovi ponesrečene veze, katero ravnokar zapuščam z otrokom, vam polagam na srce: nikoli ne bo drugačen, nikoli vas ne bo razumel! In ko bosta nekoč končno zaživela na svojem- ločeno od njegovih staršev, se boste gotovo srečevali na dvorišču ali vrtu s starši partnerja. Kako se boste dogovorili glede urejanja in čiščenja le teh? Bo po vaših željah ali po željah staršev partnerja? Glede na odziv vašega partnerja domnevam, da bosta starša pazila vajine otroke, ko jih bosta imela ( saj vrtec stane ), vi pa boste prisiljena biti hvaležna, čeprav bi gotovo ( ? ) rajši otroke imela v vrtcu in plačala… Ali ne? Zgodba, ki se ne neha! Začne se polahko z malenkostmi in se stopnjuje. Vidva pa sta si vse bolj oddaljena in po vsakem pogovoru z njim, ko mu poskušate dopovedati kaj vas moti, se počutite kot nehvaležnica in nesramnica…, kako grdo se obnašate do staršev partnerja. Ampak vi si želite le svoj dom, svoj mir, brez drugih ljudi. Ker par, sta dva! ON in ONA! VIDVA!
Nikoli, nikoli ne bo bolje!
Poiščite si moža in očeta otrok, ki bo spoštoval in razumel VAS.
Ne razumite me napačno: tudi sama sem mati in prav je, da partner spoštuje starše, ampak, spoštovati mora tudi vas, kot žensko, kot partnerko, s katero bo preživel celo življenje, s katero se bo postaral…
In, če njegov odnos s starši prevlada nad vajinem odnosom, naj živi s starši! Vi, pa čimprej odidite in si ustvarite svoj dom, čeprav majhen, skromen, ampak po vašem okusu. In vanj spustite ljudi takrat, ko VI želite in tiste ljudi, ki so VAM dobrodošli… Ker, to je pomen doma.

Pozdravljeni!
Jaz sem bila vedno mnenja, da stari in mladi morajo biti ločeni in potem se lahko krasno razumejo. Imam to srečo, da se partner strinja z menoj. Na začetku so nam vsi govorili, da sva neumna, ker mečeva denar stran za najemnino, ko pa bi lahko živela pri starših in več prišparala. Pa se nisva strinjala. Vsak ima svoje prioritete in najina je bila ta, da živiva sama.
In splača se, ker je čisto nekaj drugega kot če se moraš prilagajati staršem ali pa tašči in tastu, pa čeprav glede banalnih stvari.
Jaz bi se na tvojem mestu skušala lepo pogovoriti s partnerjem. Če mu kaj pomeniš, se bo potrudil zate.