Pozdravljeni,

s fantom sva v vezi skoraj 2 leti. Zaradi korone ni več toliko snidenj in posledično tudi druženja. Iz tega razloga in ker sva bila zelo resna sva se odločila za skupen nakup stanovanja. O tem sva že dolgo časa razmišljala in iskala primerno stanovanje, ki bi bilo tudi cenovno ugodno.
Vse je šlo po dogovoru in tudi stanovanje sva našla. Kupila sva ga, tako da sva dala vsak polovico. Oba imava dobri službi in naju to finančno ne bi preveč bremenilo. Oba sva bila navdušena. Ko pa sva plačala vsak svoj delež pa se je zgodba popolnoma spremenila.
Fant je postal nastrojen, ni kazal več navdušenja nad stanovanjem. Niti ga ni šel pogledati po nakupu. Skratka minilo ga je vso zanimanje. Sama sem se skušala pogovoriti z njim, vendar brez uspeha.
Najhuje pa je bilo, ko sem želela po nakupu nazdraviti s penino v dvoje v stanovanju. Takrat je začel, da on ne čuti potrebe po tem, da je to odveč. Sevda sem bila razočarana in sva se sprla. Zanima me, kaj mislite, da je vzrok takšnemu obnašanju. Ali se je prestrašil skupnega življenja ali obžaluje svojo odločitev?

Lahko, da so ga obšli kakšni dvomi, seveda. Lahko, da se ni odločil za to sam, ampak se je počutil v situacijo potisnjen ali s tvoj strani pa s strani koga drugega in ga je sedaj realnost presenetila.
Lahko, da bo čez čas situaciji sprejel, vsekakor pa se morata o tem zelo dobro pogovoriti. Prepiri bodo dvome (če so) samo še poglobili. Mogoče pa je imel le slab dan, premalo informacij imam.

Hvala za odgovor. V situacijo ni bil porinjen, saj sva se o tem veliko pogovarjala pred samim nakupom stanovanja.

Nekako ne morem dojeti, da nekoga “realnost” tako preseneti. Sprasujem se, kaj bi storil v kaksni resnejsi situaciji..npr nosecnosti. Ali je taksna oseba sploh zanesljiva?

No, jaz bom malo iz drugega kota – meni je nakup stanovanja po dveh letih (kredit, vselitev, možnost brezdomstva), nekaj zelo resnega. To je res veliko naenkrat – meni zelo preveč. Še posebej, ker sem razumela, da prej nista skupaj živela.
Ni mišljeno kot neka “graja” ali podobno, ampak meni je tole zelo hitro. Veliko resnih odločitev in kaosa naenkrat.
Tudi ne vem kakšno zvezo sta imela ti dve leti – ali sta se redno videla samo enkrat na teden, ali sta bila kot siamska dvojčka; v končni fazi pa je nov dom in obnova, velik zalogaj že za pare, ki so skupaj desetletja. In pod obnova so mišljene tudi nove zaveze, nov kavč, tepih – vse te stvari ki jih gledaš 1/3 delovnega dne in vsak vikend.
Velika in resna odločitev je. Za oba. Ti se že okoli enega kavča odločaš, v tednih službe za odplačilo; kredit ostane, prihranki so šli, če se kateri od vaju odloči, da mu je dovolj smrčanja si brezdomec s kreditom za odplačevati.

Zanesljivost osebe ni tako črno-bela pri tej situaciji.
(In da ne bo pomote, jaz bi v tvojih čevljih znorela, v njegovih pa tudi).
Zakaj se nista odločila, da samo en kupi, drugi pa “plačuje” kvazi najemnino. Npr. Ti imaš kredit, on plača vse položnice – če gre kaj narobe pa je jasno, kdo odide s spodnjicami.
Meni je solastništvo stanovanja preveč po dveh letih, in brez osnove kako izgleda skupno življenje.
Še enkrat – ni graja, samo je pa eno precejšnje dejstvo, da se po dveh letih veze, vežeš za 20-30let: to je več kot z otrokom ali poroko.

Pa a te smem vprašati, zakaj tebe ni strah takšnega koraka – a te ne skrbi odgovornost, posledice, težave, ki bi nastale samo ob sporazumnem razhodu? A te ne skrbijo “butaste” vsakdanje težave skupnega življenja, ki se nabirajo.

Meni je tole zaskrbljujoče (solastništvo stanovanja po dveh letih zveze, brez skupnega doma). Pa tudi dobre službe niso zagarantirane tako kot včasih.

Skratka. Nisva sla v kredit. Nisva se zadolzila. Tega sva se lotila premisljeno in se pokrila odejo, ki nama je dovolj dolga. Tudi sama sem spoznala, da je bilo skupno lastnistvo velika napaka, zato sem se odlocila da njegov delez odkupim in ga izplacam. On se je s tem strinjal.
Skupnega zivljenja me ni strah – kvecjemu sem se veselila, da bova skupaj prezivela se vec casa, si delila prostor in se lepo imela.

No, jaz bom malo iz drugega kota – meni je nakup stanovanja po dveh letih (kredit, vselitev, možnost brezdomstva), nekaj zelo resnega. To je res veliko naenkrat – meni zelo preveč. Še posebej, ker sem razumela, da prej nista skupaj živela.
Ni mišljeno kot neka “graja” ali podobno, ampak meni je tole zelo hitro. Veliko resnih odločitev in kaosa naenkrat.
Tudi ne vem kakšno zvezo sta imela ti dve leti – ali sta se redno videla samo enkrat na teden, ali sta bila kot siamska dvojčka; v končni fazi pa je nov dom in obnova, velik zalogaj že za pare, ki so skupaj desetletja. In pod obnova so mišljene tudi nove zaveze, nov kavč, tepih – vse te stvari ki jih gledaš 1/3 delovnega dne in vsak vikend.
Velika in resna odločitev je. Za oba. Ti se že okoli enega kavča odločaš, v tednih službe za odplačilo; kredit ostane, prihranki so šli, če se kateri od vaju odloči, da mu je dovolj smrčanja si brezdomec s kreditom za odplačevati.

Zanesljivost osebe ni tako črno-bela pri tej situaciji.
(In da ne bo pomote, jaz bi v tvojih čevljih znorela, v njegovih pa tudi).
Zakaj se nista odločila, da samo en kupi, drugi pa “plačuje” kvazi najemnino. Npr. Ti imaš kredit, on plača vse položnice – če gre kaj narobe pa je jasno, kdo odide s spodnjicami.
Meni je solastništvo stanovanja preveč po dveh letih, in brez osnove kako izgleda skupno življenje.
Še enkrat – ni graja, samo je pa eno precejšnje dejstvo, da se po dveh letih veze, vežeš za 20-30let: to je več kot z otrokom ali poroko.

Pa a te smem vprašati, zakaj tebe ni strah takšnega koraka – a te ne skrbi odgovornost, posledice, težave, ki bi nastale samo ob sporazumnem razhodu? A te ne skrbijo “butaste” vsakdanje težave skupnega življenja, ki se nabirajo.

Meni je tole zaskrbljujoče (solastništvo stanovanja po dveh letih zveze, brez skupnega doma). Pa tudi dobre službe niso zagarantirane tako kot včasih.
[/quote]

Tebe bo pa vsak tip vesel, če boš privolila v tako razdelitev. Kredit se hočeš nočeš odplačuje skupaj, tudi če ga vzame samo en. Kajti ko ima eden višje stroške in si posledično lahko privošči manj, drugi avtomatično vskoči, ko gre za dopust, izlete, tekoče stroške itd. In položnice so tudi kar visoke v bloku in sigurno se jih za dva nabere okoli 200 evrov na mesec (upravnik, voda, smeti, elektrika, ogrevanje, internet, rezervni sklad itd).

Edina jasna razmejitev lastništva je mogoča v primeru, ko se stanovanje kupi, obnovi in opremi z gotovino.

Tebe bo pa vsak tip vesel, če boš privolila v tako razdelitev. Kredit se hočeš nočeš odplačuje skupaj, tudi če ga vzame samo en. Kajti ko ima eden višje stroške in si posledično lahko privošči manj, drugi avtomatično vskoči, ko gre za dopust, izlete, tekoče stroške itd. In položnice so tudi kar visoke v bloku in sigurno se jih za dva nabere okoli 200 evrov na mesec (upravnik, voda, smeti, elektrika, ogrevanje, internet, rezervni sklad itd).

Edina jasna razmejitev lastništva je mogoča v primeru, ko se stanovanje kupi, obnovi in opremi z gotovino.
[/quote]

Bilo je mišljeno je mišljeno kot jasna in enaka razdelitev kaj je od koga. Sem prevečkrat slišala in izkusila posledice, če ni. Eni imajo zelo hude vojne, kako odkupiti ali razdeliti jedilni pribor.
Recimo, da si vložil 10k v prenovo kuhinje in se po enem letu razideš – ne more vsak 10k potegniti iz zadnjice, ne moreš novih cevi in ploščic iz stene potrgati in s seboj vzeti (tudi, če bi jih potreboval), ne moreš zaračunati obrabnine, ali elementov, ki jih “lastnik” ni hotel ali ne bi hotel, hkrati pa si finančno “zapufan”, in že aro za najemnino težje vzameš.
Iz tega vidika sem mislila “kvazi najemnino” – ve se kdo in koliko pije, kdo je kupil flašo v trgovini in kdo jo bo do konca spil ob prepiru.

Ja, meni je takšne vrste razdelitev (da je kredit od enega in kvazi najemnina od drugega) varnejša opcija na začetku, ker če gre kaj narobe, nisem zapufana brezdomka.
Recimo, da je najemnina za ekvivalent 400+200stroškov, bi vzela kredit, ki bi ga zmogla sama odplačevati npr. 500/mesec, potem pa bi pričakovala, da partner “odplačuje” kvazi najemnino (dokler se ne pokrije polovica stroškov nakupa ali in odide) in polovico stroškov, in se zaveda, da če mi kaj ne bo všeč, on nima doma. Oziroma obratno.

Moj občutek varnosti mi je zelo pomemben. In finance so pogosto jabolko spora in zamer. Ne želim biti ujeta v slabem odnosu – solastništvo je način “betoniranja” lastnega izhoda, te prevara pa deliš ali zapustiš pol stanovanja. Sori, niso vsi dovolj ljudje, da ne rečejo “solastništvo”, potem pa svojo ljubico natepavajo v sosednji sobi.
Veliko zlobe je na svetu. Res zelo veliko zlobe in sadizma.

In

Lp, in bravo, da si/sta tako finančno varna, da si takšne podvige lahko privoščita. Pridna. 🙂
Še naprej veliko sreče.

Bilo je mišljeno je mišljeno kot jasna in enaka razdelitev kaj je od koga. Sem prevečkrat slišala in izkusila posledice, če ni. Eni imajo zelo hude vojne, kako odkupiti ali razdeliti jedilni pribor.
Recimo, da si vložil 10k v prenovo kuhinje in se po enem letu razideš – ne more vsak 10k potegniti iz zadnjice, ne moreš novih cevi in ploščic iz stene potrgati in s seboj vzeti (tudi, če bi jih potreboval), ne moreš zaračunati obrabnine, ali elementov, ki jih “lastnik” ni hotel ali ne bi hotel, hkrati pa si finančno “zapufan”, in že aro za najemnino težje vzameš.
Iz tega vidika sem mislila “kvazi najemnino” – ve se kdo in koliko pije, kdo je kupil flašo v trgovini in kdo jo bo do konca spil ob prepiru.

Ja, meni je takšne vrste razdelitev (da je kredit od enega in kvazi najemnina od drugega) varnejša opcija na začetku, ker če gre kaj narobe, nisem zapufana brezdomka.
Recimo, da je najemnina za ekvivalent 400+200stroškov, bi vzela kredit, ki bi ga zmogla sama odplačevati npr. 500/mesec, potem pa bi pričakovala, da partner “odplačuje” kvazi najemnino (dokler se ne pokrije polovica stroškov nakupa ali in odide) in polovico stroškov, in se zaveda, da če mi kaj ne bo všeč, on nima doma. Oziroma obratno.

Moj občutek varnosti mi je zelo pomemben. In finance so pogosto jabolko spora in zamer. Ne želim biti ujeta v slabem odnosu – solastništvo je način “betoniranja” lastnega izhoda, te prevara pa deliš ali zapustiš pol stanovanja. Sori, niso vsi dovolj ljudje, da ne rečejo “solastništvo”, potem pa svojo ljubico natepavajo v sosednji sobi.
Veliko zlobe je na svetu. Res zelo veliko zlobe in sadizma.

In

Lp, in bravo, da si/sta tako finančno varna, da si takšne podvige lahko privoščita. Pridna. 🙂
Še naprej veliko sreče.
[/quote]

Saj pravim, tebe bo nekdo vesel, če boš predlagala, da je vse njegovo, ti plačuješ kvazi najemnino in samo pospraviš kufre ter odideš brez vsega, če se kaj zalomi. Aja, ne, ti bi obratno, da ti odplačuješ kredit in on plačuje kvazi najemnino in odide brez vsega … Kot sem že povedala, to je možno izključno, če ti kupiš stanovanje s prišparanim denarjem in brez kredita.
Pomaga tudi, če se dobita skupaj tako zrela človeka, da se kljub razpadu zveze lahko trezno pogovorita o financah in pravično razdelita.

Avtorica,
odziv tvojega fanta je res nenavaden. Če je bila odločitev res pretehtana in skupna, ga je morda realnost uresničenih načrtov vseeno šokirala in je tudi sam sebe šokiral s svojim odzivom – a se mi zdi precej slab znak to, da je tako hitro privolil v ureditev lastniškega razmerja.
Po drugi strani je pa res tudi, da se obadva šele učita odraslega življenja in mogoče je ta lekcija prišla nekoliko prehitro. Saj koliko ljudi pa ima čisto svoje stanovanje posebej pri vajinih letih? Spomnim se sestrične, ki je podedovala stanovanje, ko je bila na faksu, se preselila tja in je bila zelo nesrečna. Nihče v njenem prijateljskem krogu še ni živel na svojem in se ji je to zdela kazen, ne prednost.

Saj pravim, tebe bo nekdo vesel, če boš predlagala, da je vse njegovo, ti plačuješ kvazi najemnino in samo pospraviš kufre ter odideš brez vsega, če se kaj zalomi. Aja, ne, ti bi obratno, da ti odplačuješ kredit in on plačuje kvazi najemnino in odide brez vsega … Kot sem že povedala, to je možno izključno, če ti kupiš stanovanje s prišparanim denarjem in brez kredita.
Pomaga tudi, če se dobita skupaj tako zrela človeka, da se kljub razpadu zveze lahko trezno pogovorita o financah in pravično razdelita.

Avtorica,
odziv tvojega fanta je res nenavaden. Če je bila odločitev res pretehtana in skupna, ga je morda realnost uresničenih načrtov vseeno šokirala in je tudi sam sebe šokiral s svojim odzivom – a se mi zdi precej slab znak to, da je tako hitro privolil v ureditev lastniškega razmerja.
Po drugi strani je pa res tudi, da se obadva šele učita odraslega življenja in mogoče je ta lekcija prišla nekoliko prehitro. Saj koliko ljudi pa ima čisto svoje stanovanje posebej pri vajinih letih? Spomnim se sestrične, ki je podedovala stanovanje, ko je bila na faksu, se preselila tja in je bila zelo nesrečna. Nihče v njenem prijateljskem krogu še ni živel na svojem in se ji je to zdela kazen, ne prednost.
[/quote]

Vseeno je kateri gre h kateremu po dveh letih zveze, poleg tega ima veliko ljudi “dediščine”. Jaz želim vsaj eno leto nekoga poznati 24/7, da se zabetoniram v zvezo. Z otrokom lahko odideš, s solastništvom pa si brezdomec. Zdaj kar verjeti, da so vsi ljudje enako dostojni – oprosti ne gre. Ta moj primer, “z ljubico”v sosednji sobi ni iz trte izvit, dejansko poznam 3pare, ki so to dejansko doživeli (ne v dvosobnem stanovanju).
Solastništvo je zame prezgodaj po dveh letih zveze – in ja, za oba vidika bi smatrala, da se spodobi kvazi najemnina (ki ni vrednosti cele najemnine) do odplačila polovice nakupa, saj potem pa že marsikatero premišljuje o selitvi. (Če zanemarimo, da je veliko podedovanega pri nas).

Ne bom zanikala, da ti moji strahovi in nezaupanje ne izvirajo iz nadpovprečno slabih izkušenj (lastnih in tujih), vseeno pa ni slabo si obdržati izhod in rezervo – pa če je s prihranki ali lastništvom. (Vem, da avtorica ni vzela polovice kredita s fantom), že ob npr. Prometni nesreči s smrtnim izidom je lahko problem okoli odplačevanja kredita, ki si ga vzel z računico, da ga oba odplačujeta. Ja, en ima doto v prihrankih, drugi z lastništvom. Težko je govoriti brez številk in konkretne finančne situacije – vsak primer je drugačen, vseeno pa sem pristašica, da je pravična razdelitev že vnaprej dogovorjena. In ja – če me “življenje” stane 600eur (najem+stroški, brez hrane in avta), potem se tudi meni splača imeti pri fantu 100eur kvazi najemnine, polovico stroškov (+100) in 100 “prihrankov”, ki gredo z menoj. Potem pa je prej kot slej treba upgrade za otroke (če upoštevamo tipični potek), kjer je solastništvo bolj varna opcija.
(Avtorica je v zvezi 2leti + korona + nista skupaj živela).

Še na primeru tvoje sestrične (za katero sem prepričana, da ni smatrala možnost samostojnosti kot kazen, ampak nekaj drugega) – njej bi partner s “kvazi najemnino”, da plačuje vse stroške zelo prav prišel (študentsko delo ni pretirano visoko ali zanesljivo, in je ob študiju).
To so stvari, kjer potrebuješ čas in energijo, da se utečeš – nov faks, novo okolje, nov način življenja, nove obveznosti, nove zadolžitve… Tudi za najbolj “zrelega” človeka je potrebna vaja da presodi koliko WC papirja potrebuje, koliko si bo kuhal in kako mu odgovarja imeti rutino. In to je brez “klofute” “odraslih” stroškov s študentskim delom.
Vsi se moramo na nečem nauči in povaditi.

Sem se pa šele zdaj spomnila na vidik zunajzakonske zveze po dveh letih bivanja na istem naslovu – tu pa nimam dovolj informacij kaj je varnejše.

Upam, da nisem samo širila strah ampak opozorila na utemeljene razloge za skrb. V vsakem primeru pa Lp 🙂

Vseeno je kateri gre h kateremu po dveh letih zveze, poleg tega ima veliko ljudi “dediščine”. Jaz želim vsaj eno leto nekoga poznati 24/7, da se zabetoniram v zvezo. Z otrokom lahko odideš, s solastništvom pa si brezdomec. Zdaj kar verjeti, da so vsi ljudje enako dostojni – oprosti ne gre. Ta moj primer, “z ljubico”v sosednji sobi ni iz trte izvit, dejansko poznam 3pare, ki so to dejansko doživeli (ne v dvosobnem stanovanju).
Solastništvo je zame prezgodaj po dveh letih zveze – in ja, za oba vidika bi smatrala, da se spodobi kvazi najemnina (ki ni vrednosti cele najemnine) do odplačila polovice nakupa, saj potem pa že marsikatero premišljuje o selitvi. (Če zanemarimo, da je veliko podedovanega pri nas).

Ne bom zanikala, da ti moji strahovi in nezaupanje ne izvirajo iz nadpovprečno slabih izkušenj (lastnih in tujih), vseeno pa ni slabo si obdržati izhod in rezervo – pa če je s prihranki ali lastništvom. (Vem, da avtorica ni vzela polovice kredita s fantom), že ob npr. Prometni nesreči s smrtnim izidom je lahko problem okoli odplačevanja kredita, ki si ga vzel z računico, da ga oba odplačujeta. Ja, en ima doto v prihrankih, drugi z lastništvom. Težko je govoriti brez številk in konkretne finančne situacije – vsak primer je drugačen, vseeno pa sem pristašica, da je pravična razdelitev že vnaprej dogovorjena. In ja – če me “življenje” stane 600eur (najem+stroški, brez hrane in avta), potem se tudi meni splača imeti pri fantu 100eur kvazi najemnine, polovico stroškov (+100) in 100 “prihrankov”, ki gredo z menoj. Potem pa je prej kot slej treba upgrade za otroke (če upoštevamo tipični potek), kjer je solastništvo bolj varna opcija.
(Avtorica je v zvezi 2leti + korona + nista skupaj živela).

Še na primeru tvoje sestrične (za katero sem prepričana, da ni smatrala možnost samostojnosti kot kazen, ampak nekaj drugega) – njej bi partner s “kvazi najemnino”, da plačuje vse stroške zelo prav prišel (študentsko delo ni pretirano visoko ali zanesljivo, in je ob študiju).
To so stvari, kjer potrebuješ čas in energijo, da se utečeš – nov faks, novo okolje, nov način življenja, nove obveznosti, nove zadolžitve… Tudi za najbolj “zrelega” človeka je potrebna vaja da presodi koliko WC papirja potrebuje, koliko si bo kuhal in kako mu odgovarja imeti rutino. In to je brez “klofute” “odraslih” stroškov s študentskim delom.
Vsi se moramo na nečem nauči in povaditi.

Sem se pa šele zdaj spomnila na vidik zunajzakonske zveze po dveh letih bivanja na istem naslovu – tu pa nimam dovolj informacij kaj je varnejše.

Upam, da nisem samo širila strah ampak opozorila na utemeljene razloge za skrb. V vsakem primeru pa Lp 🙂
[/quote]

Vidik dveh let zunajzakonske zveze ne obstaja. V zakoni ni definirano nič takšnega, niti nima zveze stalni naslov.

Sestrična je bila finančno čisto v redu preskrbljena in ni šlo za to.

Varnosti in zagotovil v primeru ločitve/razpada zveze in dveh trmastih, užaljenih zakoncev ni. Sodišče ima zadnjo besedo in v teh tožbah velikokrat zmaga močnejši (tisti z boljšimi odvetniki, živci in z več denarja – recimo če je skrbnica ženska, nima toliko denarja in časa za ubadanje s tožbo, pa prej popusti).

In nasprotno, dva razumna bivša zakonca se lahko o vsem razmeroma preprosto sporazumeta. Evo, en moj kolega je po ločitvi ostal v NJENI hiši oziroma v hiši njenih staršev, kjer sta si uredila stanovanje. Imel je kam iti, a ker je od vseh največ pomagal pri skrbi za psa, ki sta ga imela ostareli tast in tašča, je bilo za vse najbolj praktično tako. Onadva pa tudi nista imela nič proti.

Preden stopaš v novo zvezo, je fajn počistiti s strahovi, ki z novim partnerjem nimajo popolnoma nobene zveze in so morda popolnoma neupravičeni (in krivično do človeka, ki ni nič kriv za tvoje travme).

Hvala za odgovore. Zanima me kako pa bi se naj sploh dobivala s fantom – sama si sobo delim z bratom, fant pa ima doma majhno sobico v hisi, kjer zivita tast in tasca ter brat z zeno in otroki. Pogojev nisva imela. Najem se nama je zdel predrag. Hotelov trenutno ni zaradi situacije. Torej kje naj bi se po vase dobivala glede, da pravote da je skupno zivljenje po 2 letih prehitro?

Vidik dveh let zunajzakonske zveze ne obstaja. V zakoni ni definirano nič takšnega, niti nima zveze stalni naslov.

Sestrična je bila finančno čisto v redu preskrbljena in ni šlo za to.

Varnosti in zagotovil v primeru ločitve/razpada zveze in dveh trmastih, užaljenih zakoncev ni. Sodišče ima zadnjo besedo in v teh tožbah velikokrat zmaga močnejši (tisti z boljšimi odvetniki, živci in z več denarja – recimo če je skrbnica ženska, nima toliko denarja in časa za ubadanje s tožbo, pa prej popusti).

In nasprotno, dva razumna bivša zakonca se lahko o vsem razmeroma preprosto sporazumeta. Evo, en moj kolega je po ločitvi ostal v NJENI hiši oziroma v hiši njenih staršev, kjer sta si uredila stanovanje. Imel je kam iti, a ker je od vseh največ pomagal pri skrbi za psa, ki sta ga imela ostareli tast in tašča, je bilo za vse najbolj praktično tako. Onadva pa tudi nista imela nič proti.

Preden stopaš v novo zvezo, je fajn počistiti s strahovi, ki z novim partnerjem nimajo popolnoma nobene zveze in so morda popolnoma neupravičeni (in krivično do človeka, ki ni nič kriv za tvoje travme).
[/quote]

No, eno so predsodki, nekaj drugega previdnost. Kar brezglavo tudi ni dobro, kar pa ne pomeni, da imaš pripravljen plan Ž :).
Bom delno upoštevala nasvet 🙂
Kar se pa tvoje sestrične tiče – jaz enostavno ne razumem kaj se ji je zgodilo, da je bila finančno stabilna in preskrbljena, pa samostojnost problem. No, ne bom preveč rinila v to, ampak … Kot, da bi mi rekla, da ti je maček začel lajati.

Pa še beseda okoli ZZS – ne vem, zakaj sem bila tako prepričana, da je kar časovni okvir dveh let… Je pa stric Google povedal:
https://www.pravnisos.si/objava/kdaj-se-prizna-obstoj-zunajzakonske-skupnosti/

Najem – pač ne za desetletje, ampak nekaj mesecev, leto? In ja, je drago, če bi vam uspelo, je pa poceni, če ne bi.
(Ja, pretirano se posvečam možnosti plana Ž 😉 )

Meni osebno se ne zdi prehitro. Se mi pa zdi pred tako pomembno in drago naložbo, kot je nakup stanovanja, vseeno pametno skupaj živeti nekje drugje, na primer v najemu. Vsak bi reskiral tri tisočake na letni ravni … to je malo v primerjavi s sedanjim zapletom, ker bosta, glede na to, da ne živita še skupaj in darilna pogodba med partnerjema ne pride v poštev, plačala toliko samo davka ali celo še več. Pa tudi darilna pogodba nekaj stane … da o živcih niti ne začnem.

No, eno so predsodki, nekaj drugega previdnost. Kar brezglavo tudi ni dobro, kar pa ne pomeni, da imaš pripravljen plan Ž :).
Bom delno upoštevala nasvet 🙂
Kar se pa tvoje sestrične tiče – jaz enostavno ne razumem kaj se ji je zgodilo, da je bila finančno stabilna in preskrbljena, pa samostojnost problem. No, ne bom preveč rinila v to, ampak … Kot, da bi mi rekla, da ti je maček začel lajati.

Pa še beseda okoli ZZS – ne vem, zakaj sem bila tako prepričana, da je kar časovni okvir dveh let… Je pa stric Google povedal:
https://www.pravnisos.si/objava/kdaj-se-prizna-obstoj-zunajzakonske-skupnosti/
[/quote]

Še enkrat: nihče od njenih vrstnikov ni živel sam in njej se je to, da ona lahko živi sama na svojem, zdelo kot kazen. Ni videla kot privilegij ali prednost. Imela je tako družbo, da nihče ni šel študirat tako daleč, da bi tam tudi živel, ampak so se vozili in vsak dan nazaj domov (k staršem). Ona je tako občutila, ni ti treba tega sploh razumet, samo vzemi na znanje.
Na sploh nam v življenju včasih druge osebe ni treba razumet, ampak zadostuje že, če jo slišimo in ji priznamo pravico, da se počuti, kot se počuti. Velik del konfliktov izvira ravno iz tega, da ne sprejemamo nekega občutja, čustva, ker se nam zdi tuje in se mi ne bi tako počutili v isti situaciji – torej potrpljenje, ni ti treba štekat. Tako je preprosto bilo z njo.

Prav fant ni želel živeti v najemu, saj se mu je to zdelo metanje denarja stran. Iz tega razloga sva se odločila za nakup. Davek ne bo velik, saj ni dobička.
Skratka potem se je začel čudno obnašati. V kolikor bi mi prej povedal, da ni sposoben takšne odločitve (denar sploh ni problem – zasluži 2x več od mene) bi tudi sama sprejela drugo odločitev.

Še enkrat: nihče od njenih vrstnikov ni živel sam in njej se je to, da ona lahko živi sama na svojem, zdelo kot kazen. Ni videla kot privilegij ali prednost. Imela je tako družbo, da nihče ni šel študirat tako daleč, da bi tam tudi živel, ampak so se vozili in vsak dan nazaj domov (k staršem). Ona je tako občutila, ni ti treba tega sploh razumet, samo vzemi na znanje.
Na sploh nam v življenju včasih druge osebe ni treba razumet, ampak zadostuje že, če jo slišimo in ji priznamo pravico, da se počuti, kot se počuti. Velik del konfliktov izvira ravno iz tega, da ne sprejemamo nekega občutja, čustva, ker se nam zdi tuje in se mi ne bi tako počutili v isti situaciji – torej potrpljenje, ni ti treba štekat. Tako je preprosto bilo z njo.
[/quote]

Počasi začenjam čutiti, da ti čutiš, da sem nastrojena – nisem. Imela sem življenjske izkušnje in situacije ob katerih si ne predstavljam tega (in ni odrekanje pravice čutenja tvoje sestrične, kvečjemu dvom o možnosti o percepciji razlogov za njena čustva)… In sem verjetno še bolj zakomplicirala.
Vsak ima pravico do čutenja, je pa vseeno fajn, če lahko tudi razumemo zakaj. Izkušnje nas naučijo ovrednotiti izbiro dejanj – meni tudi ta obrazložitev nekaj pomeni, sama do nje ne bi prišla. Ne bom lagala, da jo bom zdaj imela za sveto ali prednostno, bom pa upoštevala kot možnost. Dokler ne vidi slik iz Avstralije, si ne predstavljaš, da je lahko za božič poletje.

Vsekakor sem vesela izmenjave izkušenj, čeprav imam več svojih, ki jih močneje čutim in so mi bolj otipljive – imam še eno za “zbrskat iz omare”.
Lp

Ok, tole pa se začenja malo kopičiti. Pač ja, se strinjam 100% da je najemnina draga in se dolgoročno splača nakup, ampak še vedno je tale “dolgoročno” velik faktor.
Daj vseeno obdrži v mislih, da ko odkupiš stanovanje, je tvoje in ne vajino.

No, ker se mi je zelo veliko mentalnih alarmov sprožilo, bom malce bolj histerično pisala – smo že nekako izpostavil v tej temi, da imam “travme”, katere ni lepo projecirati na druge, vseeno pa je dobro imeti izkušnjo več kot manj…

Skratka vidva sta bila hotelski par eno leto, potem še eno leto korona-par, nista pretirano hodila drug k drugemu domov, ali skupaj živela, oba imata zelo dobre dohodke in oba živita v sobi s svojo družino, on ima celo 2x večji dohodek, za celo stanovanje prihrankov sta imela našparano in sta se že dolgo pogovarjala o tem kako bosta skupaj imela lastniško stanovanje iz skoka hotel-solastništvo, ker je najemnina predraga (tudi za recimo 3mesece), vselitev drug k drugemu ni mogoče in že za prespati problem, sta si že ogledala, kupila in se je premislil zadnjo sekundo ali prvo po dogodku in spet kaos in cirkus okoli izplačila in prepisa in skupnega življenja, ker bi pa ne bi pa ne ve, pa se premisli…

Res oprosti, a si ti prepričana, da sta par? Si prepričana, da sploh ima te prihranke – da se ni samo izmišljeval za praznjenje 🥚🥚. Tu je zelo veliko alarmov in sumljivih/goljufivih utrinkov.
Še enkrat – ne skrivam ali minimiziram, da imam veliko slabih izkušenj, ki jih morda preveč projeciram na druge, ampak vseeno niso nemogoče in neponovljive. Ti poznaš svojo situacijo in na noben način ne skušam vsiljevati svoj “prav”…
Vseeno pa mi je zelo veliko alarmov zazvonilo ob zadnjem komentarju.

Lp in upam, da samo projeciram svoje travme 🙂

Da ne bo pomote. Veliko časa sva preživela tudi en pri drugemu doma. Skratka najini družini se poznata itd. Vse je bilo zelo resno do sedaj. Sama mislim, da mu je enostavno bilo težko dati denar od sebe, ker ima v prihodnosti namen graditi hišo.