Absolutno je prav, da za model odnosov vzamemo zdrave odnose. Tisto kar trdim jaz je samo to, da zdravi odnosi niso objektivno idealni odnosi, ampak se gre bolj zato, da se partnerja trudita shajati drug z drugim v skladu s svojo nepopolnostjo ter sta odprta za reševanje sporov. Večina partnerjev tega ne zna, saj jim tega ni nihče pokazal. Najlažje se je postaviti na eno stran in vso odgovornost naprtiti drugi strani.

Ne vem, če sem prav razumel kaj ste želeli povedati s komentarjem na knjigo Why Love Matters. Knjigo sem postavil v ospredje samo zato, ker je v njej dovolj znanstveno razloženo, kakšne so posledice pomanjkanja ljubezni v zgodnjem otroštvu in kako množično to vpliva za celotno populacijo ljudi. Ne bi se ukvarjal s psihoterapijo, če ne bi verjel, da je mogoče vsaj del teh težav odpraviti oz. vsaj zmanjšati. Tudi Sue Gerhardt je psihoterapevtka in njeno stališče je po mojem mnenju zelo realno in se sklada s tem kar sam opažam ne samo pri klientih ampak tudi širše v družbi.

Namen Sue Gerhardt je sicer dober. Topel dom, čustveno uravnovešeni odnosi od otroštva naprej itd.
Pravim samo, da to ni dejansko znanstveno dokazano (razlogi navedeni v prejšnjem mojem zapisu: enojajčni dvojčki itd.). Gre zgolj za hipotezo.

Pogledano drugače: recimo, da pride mimo dežurno božanstvo in ti dejansko nakloni moč biti idealen starš.. Kaj se bo zgodilo?
Otrok bo stopil v realen svet in ga bo zadelo na polne programe. Direktno po butari z lopato. Šok in stres. Zato se ne splača biti idealen.. še manj “idealen” glede na trenutne modne smernice. S tem dejansko onesposabljaš samega sebe.. daješ moč drugim, da odločajo o tem, kakšen starš naj bi bil. Poslušati moraš sebe, slišati moraš sebe. Če slišiš samo Sue Gerhardt, potem tvoje starševstvo ne bo vredno kaj dosti več, kot od kakšne marionetne lutke.
To ne pomeni, da ne poiščeš nasveta, iščeš, raziskuješ.. ne. Pomeni samo, da na koncu deluješ iz sebe. Iz tega kar si. V dobrem in slabem.. in predvsem vsak dan narediš maksimalno dobro, kot lahko.
Kar je lepo karikirano v film Sječaš li se Doli Bell? : “Svakog dana u svakom pogledu, sve više napredujem.”

In nenazadnje, ne moreš se vse življenje zgovarjati na starše, ker kot je rekel meni ljubi terapevt:
“Vsi poznamo razloge in povode iz preteklosti.. Pomembno je nekaj drugega: Kaj boste naredili sedaj?”

Udarno vprašanje: KAJ BOSTE NAREDILI DANES?

O starševskem delu je koristno morda razmišljati na začetku, v mladosti, ko se prebijaš ven v odrasel svet. Potem moraš s časom prevzeti svojo odgovornost zase, ne glede na težavno otroštvo in mladost. Začneš premagovati in se učiti stvari, ki jih nisi mogel razrešiti v odnosu s starši.
Možgani, telo.. človek so prilagodljivi. Človek, ki se do konca zgovarja na starše ni nič boljši kot odvisnik od susbstanc, workohilk, športoholik, pornofil.. vse to so le zunanji simptomi, ki pa nič ne povedo o dejanskem vzroku: izogibanju odgovornosti, odnosov, starševstvu, vrednotenju samega sebe.