🙂 šele zdej sem dojela, da je isto vprašanje v bistvu postavila že avtorica posta! no, pa ga jaz še 1x, ker odgovora (za tako majhne otročke) pravzaprav še ni dobila – vsi, ki so, govorijo o že večjih (šoloobveznih) otrocih…

Nimam izkušenj, kako pri tako majhnem otroku. Bi pa tako laično rekla, da je premalo, če ga očka vidi le 1-krat na teden in vsak drugi vikend. Sicer je marsikaj seveda odvisno od oddaljenosti stanovanj staršev in od neštetih drugih dejavnikov, a meni bi se za majhnega otroka zdejo idealno, da po možnosti vsak dan ali vsak drugi dan preživi nekaj časa tudi z očetom. Skupno starševstvo pomeni predvsem, da je zagotovljena neskončna fleksibilnost, da starši iščejo sproti najboljše rešitve in se ne držijo togo določil, ki jim jih je dosodilo sodišče ob razvezi. Mogoče lahko očka spravlja otroka v vrtec ali pa je z njim takoj ko pride iz vrtca, mogoče je to kakšna ura popoldan, ko gre mamica na aerobiko ali kaj vem kaj … Za malčke so pomembni trenutki, ki pa ne smejo biti predaleč narezen, ker sicer zgubijo kontakt.
Tako je moje mnenje.

Menim, da je tvoj otrok premajhen za skupno skrbništvo! Najbolje bo, da poiščeš dobrega psihologa (npr. v vrtcu), ki vama bo razložil in svetoval. Npr. pravijo, da otrok praktično do 12 meseca sploh ne razume ločenosti osebe od mame in da je zelo pomembno,da je otrok v tem obdobju čim manj ločen od mame. Vendar obstajajo različne teorije.

Mislim, da gre tukaj samo za besedne igre, kajti tudi če ostanemo pri klasiki, je lahko otrok 1/2 časa pri očetu; nekateri pa bi se pod pretvezo skupnega skrbništva radi le izognili plačilu preživnine.

Zelo lepo si napisala Karma in tako bi morala razmisljati vecina mater in ocetov.

Novejse raziskave potrjujejo, da lahko otrok ze pri treh mesecih prepozna ter razlikuje materin in ocetov glas. Hkrati pa je pri malih otrocih pomembno, da imajo cim pogostejse stike s starsem, ki mu ni dodeljen, tako so pedopsihiatri ugotovili, da majhni otroci (do tretjega leta starosti) ze po treh dneh odsotnosti od drugega starsa pozabijo nanj. Ce bi gledali s tega vidika, so na nek nacin redki stiki otroka s starsem, kateremu ni dodeljen otrok, bolj stresni od pogostih stikov. V tem primeru govorim o resnih in “normalnih” starsih…

Zelo radi se pri nas zgledujemo po Evropi. V tem primeru me navdaja optimizem, saj je v Evropi (predvsem v skandinavskih drzavah) skupno starsevstvo ali kakorkoli to omenujemo, najbolj razširjena oblika skrbnistva otrok po razpadu partnerske zveze.

To, ali zna otrok razlikovati materin/očetov glas, je nekaj popolnoma drugega kot odtegnitev otroka od enega ali drugega starša.

Lahko pa povem, da moj 21 mesečni sinek, ne pozabi na očeta po 3 dneh. Račun za telefon imam za vsaj 15 eur višji kot sicer, ker mali vsak dan pred spanjem nosi telefon po stanovanju in pravi tata, ded, bab (živijo namreč skupaj). Mali je pa komaj zdaj začel nočiti pri očetu, ker sva se prej še dojila ponoči.

Hočem reči, da sem pristaš čimpogostejših stikov otroka s staršem, pri katerem ne živi, ampak v otroka cepiti delitev na dva domova in vse zduplirano pa je po moje tudi absurd. In, če bi moj bivši partner zahteval deljeno skrbništvo, bi se temu odrekla in raje vedela, da bi sin živel tam in bil z mano med vikendi (tako kot je zdaj obratno- sin živi pri meni, med vikendi je z očetom).

Poleg tega, niso samo stiki tisti, ki obdržijo “zavest” o drugem staršu (tvoja teorija pozabljanja). Mislim, da bi moral ravno starš, pri katerem otrok živi, narediti maksimalno, da otrok ne bi pozabi drugega starša. Kako bi tvoja teorija preživela v razmerah preminulega starša? Misliš, da bi 1,5, 2, 3 leta star otrok po 3 dneh pozabil starša, ki mu je umrl? No, da no. Pa otroci v bolnici, ki neprestano jokajo tudi cel teden, če niso starši z njimi? Ta je res iz trte izvita.

Skratka, vsak starš pozna/bi moral poznati, svojega otroka in naj temu primerno tudi ravna. In, ja vem, da obstajajo tudi takšni, ki si nagajajo, ampak tiste/tisti naj pomislijo, da otroka vzgajajo za življenje, otrok MORA preživeti tudi, če se njim kaj zgodi (Bog ne daj). Jaz svojega otroka obožujem, pogrešam ga, ko je pri očetu, ampak zavedam se, da če se meni karkoli zgodi, se mora otrok navaditi živeti pri očetu brez večjih težav. In, da se bo v tem primeru navadil brez posledic, je predpogoj to, da je zdaj navajen nanjga. Vem tudi, da je verjetnost da se zgodi kaj takšnega majhna, ampak dokler obstaja in dokler je v vprašanju moj sin, je vredno razmislit o tem.

lp

Mislim, da Odin ni govoril na pamet. Vsaj kolikor se spominjam predavanj iz psihologije, majhni otroci zelo hitro pozabijo na osebo, pa čeprav jim je bila nekoč blizu. Ta čas se potem daljša – ne spomnim se točno, kako to gre – pri kolikih mesecih se kako dolgo spominja …
Zdi se mi pač, da je skupno skrbništvo lahko prava rešitev za “zelo svežo” le, če se bosta z očetom sposobna dogovarjati zdaj tako, čez nekaj let pa pač drugače. Ampak to dogovarjanje pravzaprav sploh ni odvisno od skupnega skrbništva. Zdaj je pač za otroka zaželjeno, da očeta vidi raje večkrat krajši čas, kot pa enkrat na 14 dni in takrat za celi vikend.

Strinjam se s tem, da je premalo 1x na 14 dni in takrat za cel vikend. To je za tako majhnega otroka še večji stres. Mi imamo stike urejene tako, da se vidita v sredo popoldan (če oče nima časa javi in pride kak drug dan), in čez vikend, ko je mali pri njemu 2 dni skupaj (ta vikend celo od petka do nedelje).

Ne strinjam se pa z to tezo pozabljanja. Pravim, da je moj mali star komaj 21 mesecev, odkar se spomni videva babi in dedija (po očetovi strani) samo 2-3 dni na teden (prej še manj), pa ju ne pozabi. Če bi kar tako pozabljal, se mali otrok potemtakem nikoli ne bi ničesar bal, ker bi pač vse stvari/osebe kar sproti pozabljal.

Nisem hotel polemizirati, o “pozabljanju” otrok. Vsak otrok dojema in sprejema informacije na svoj način. Strinjam se s teboj Neva, da je veliko odvisno tako od starša, pri katerem otrok živi (običajno je to mati), kakor starša ki ima z otrokom redne ali neredne stike (običajno je to oče).

Zadnjih deset let je bilo narejenih veliko zananstvenih raziskav (nekaj sem jih tudi prebral), kjer so sodelovali pedopsihiatri, klinični psihologi, itd, med njimi tudi vodilni pedopsihiatrinji v tem obdobju, to sta, Wallerstein in Blakesleet. Poleg ostalih pomembnih dejstev o pomenu obeh starsev za normalen psihofizicni razvoj otroka, je med drugim zapisano tudi dejstvo, da majhni otroci (nekje do 3 let) po treh dneh “pozabijo” na drugega starsa, ce le ta ni prisoten v njihovem vsakdanu. zato se strinjam s Karmo, ko je dejala, da je boljse, ce ima oce vsak dan ali vsaj vsak drugi dan krajse stike, kaor pa enkrat na teden ali pa na vsakih 14 dni.

Seveda se oceta ali babice ali drugega sorodnika spomni, ko ga zagleda, vendar bistveno je to, da ga otrok, po treh dneh enostavno pozabi in ce ga ne bi bilo vec nikoli prisotnega v njegovem zivljenju, ga tudi ne bi nikoli pogresal…

Povedal bom tudi to, kar so zapisali ti strokovnjaki. S psihiatricnega vidika se otrok, ki ni imel v svojem razvoju ob sebi lik oceta (ali le-zta ni hotel imeti stike ali je mati preprecevala stike ali pa je na zalost umrl) ali lika matere ne razvije v popolno izoblikovano osebo. Povedal sem samo mnenje, ki sem ga prebral in so ga zapisali strokovnjaki. Zagotovo je v tem kar nekaj resnice.

Iskanje resnice … :-). Resnica je zelo relativna stvar, odvisna od mišljenja vsakega posameznika. Je zelo daleč od absolutizma in objektivizma.

Moj otrok svojih starih staršev ne vidi od ponedeljka do petka, pa se vsako jutro, ko se zbudi spomni na njiju in ko mu razložim, da so vsi v službah (ati, dedi, babi), se samo nasmeji…ker ve, da jih bo kmalu spet videl. Lahko ti pa povem tudi iz izkušenj, da je prej tudi očeta redkeje videval (ker je bil le ta na izobraževanju v tujini in je zmogel le med vikendi za kak dan), pa ga ni pozabil. Ko smo živeli skupaj, pa je tudi cele dneve delal in ga je otrok bolj poredko videval. Torej sem izpolnila vse pogoje, za “hitro pozabljanje”, ampak rezultat ni bil tak.

Polemiziram pa ravno zato, ker ni NOČEM predstavljati, da bi moj otrok v tako kratkem času pozabil nekoga, ki ga ima rad. Ker vem, da ima njega oči rad in da ima rad tudi mali njega, se bom potrudila, da ga mali ne bo pozabil tudi, če se mesec ali dva ne bi mogla videt (pa ne zaradi malega, ampak zaradi narave službe, ki jo ima bivši)

Lp

Neva, verjamem ti, kar si napisala in resnicno lepo je brati mater, ki stori vse, da otrok ne bi “pozabil” na svoje najblizje (tudi in predvsem na oceta), tudi ce se dlje casa ne vidijo.

Jaz nisem pisal o svojih izkusnjah, to tudi ni bilo moje osebno mnenje, jaz sem predstavil samo najnovejse poglede strokovnjakinj in strokovnjakov s podrocja otroske psihologje in psihiatrije (ni tezko najti ustreznih clankov). Zagotovo imajo le-ti (pa tu ne gre za nobene sarlatane) veliko boljse in sirse znanje o psihicnem razvoju otrok in dejavnikih, ki vplivajo nanj, kakor mi vsi skupaj tukaj na tem forumu. In bog ne daj, da bi koga izmed prisotnih na tem forumu podcenjeval.

Je kdo gledal dokumentarni film “Petricek”? Kljub temu, da sem moski, sem imel solzne oci. Kar nekaj otrok je bilo mlajsih od treh let, ko so jih odtujili starsem in sami so priznali (kot odrasle osebe), da se nobenega svojih sorodnikov (niti starsev) ne spomnijo. Cutijo, da jim nekaj manjka, vendar ne vedo kaj ….

Dejstvo je to, da otrok, ki nima stika z enim od starsev (razlog sedaj ni pomemben), se ne razvije v popolno osebo in to nepopolnost nese naprej v svoje zivljenje.

Moj predlog “zelo sveza” je ta, da omogocis svojemu bivsemu partnerju cimvec stikov z vajinim otrokom (ce bo bivsi partner seveda hotel). Tudi ce se bo vsaki dan oglasil za eno ali dve uri, ne bo to nobeno motenje ritma otroku ali druga nagajanja. Res je, da bo to zate bolj naporno, vendar najvecjo korist bo imel s tem otrok. Ce bodo stiki pogosti, je po mojem mnenju resnicno vseeno ali gre za skupno skrbnistvo ali dodelitev otroka enemu od vaju.

Draga “zelo sveza” zelim vama, da bi razresila nastalo situacijo brez grdih dejanj, ki se obicajno pojavijo po razvezi. V prvi vrsti glejta na otroka…

ne poznam očeta in njegovega dela mojih sorodnikov.

Torej se nisem razvila v popolno osebo in to popolnost nosim naprej?
Razloži mi to mojo nepopolnost! Sem zato slabši človek?

Odin, tudi jaz sem otrok razvezanih staršev. Moja starša sta se razšla, ko sem bila jaz stara leto in pol. Po tistem ga nisem videla celih 16 let. Nič. Ni ga bilo na rd, niti voščilnice ni poslal. Živel je cca 3km stran od mene. Ko sem se enkrat vračala domov iz srednje šole, sem ga na avtobusni postaji videla. Stara skoraj 18 let, sem se spomnila svojega očeta. Nikoli po njuni razvezi nisem videla njegovih slik (ker sta za to poskrbela mama in očim), nikoli se nisem z njim srečala. In po vseh teh letih, sem v trenutku ko sem ga zagledala, vedela, da je to on. On, ki me je zaplodil, potem pa negiral moj obstoj. Nisem imela nikakršnih čustev do njega, niti pozitivnih niti negativnih. Ker ga sploh nisem poznala. Do njega sem bila tako indiferentna, kot sem do enega Janeza iz Ljubljane, ki ga še nisem slišala, videla…torej popolen neznanec. Vendar-prepoznala sem ga! Pa zanemarimo dejstvo, da bi je po zunanjosti zelo podoben.

Če sem zato nepopolna oseba? Hja, verjetno sem res. Ali pa je že v mojem karakterju vse to, kar zdaj čutim, doživljam in s čimer se srečujem. Če mi manjka oče? Ne. Kasneje sem izgubila tudi mamo. Pa mi manjka mati? Ne. Se čutim kaj manj popolno? Ne. Če gledam ljudi okoli, ki rastejo ob obeh starših in so čisto “iztirjeni”. Beseda “nepopolni” se mi zdi malo pretirana. To, kolikšno izgubo čuti človek ob izgubi drugega (naj bo to starš ali partner) je pa tudi zelo relativno in ne pomeni razlike med popolnim in nepopolnim.

In, ja vem, da si govoril na temeljih spoznanj stroke, ampak ravno ti temelji postavljajo zahteve po argumentih.

Lp

prosim Odin,utemelji svojo trditev, ker je jaz med precej prebrano literaturo – pa seveda ne slovensko – nisem uspela najti.

Poglejte, glavni namen moje razprave je ta, da sta za popoln psihofizicni razvoj otroka pomembna oba starsa. To vsi se kako dobro vemo, vendar so v praksi pri locitvah zelo redko primeri. Taksnih mater, kakor ste Karma, NevaM, Katarina in se katera, je zelo malo, ce smo iskreni.

Raziskave o pomenu obeh starsev za normalni psihofizicni razvoj otroka (ze od obdobja dojencka) so se zacele inteznivno izvajati zadnjih 10 let. Opravljam poklic, kjer se posredno in neposredno srecujem z otroci, njihovimi tezavami, …

Omenil sem dve, trenutno najvecji pedopsihiatrinji danasnjega casa (ena je Judith Wallerstein), ki sta delali raziskave v otroški klinični psihologiji in psihiatriji. Številni članki so tudi na internetnih straneh (žal v angleskem jeziku oziroma nemskem jeziku).

Za vse tiste, ki pa zelijo preprosto razlago posledice odsotnosti starsa od otroka, pa toplo priporocam naslednjo knjigo: dr. Martina Žmuc: Klic po očetu (ceprav je v naslovu “oce”, opisuje tudi pomen “matere” za razvoj otroka). Gre za naso (slovensko) najbolj znano pedopsihiatrinjo. Knjiga ni obsezna in je ilustrirana s stevilnimi primeri iz klinicne psihologije. Res jo toplo priporocam vsakemu starsu…

Katarina, v tej knjigi bos nasla tudi utemeljitev tiste trditve, ki ni moja trditev, to je trditev strokovnjakov. Vsak od nas pa si lahko ustvari svoje mnenje.

S tem svojo debato zakljucujem.

Lep pozdrav in naj vam bo vse dobro….

odin41: ti veš in jaz vem, da je bilo skozi zgodovino vedno veliko enostarševskih družin. včasih je bil pogoj za nastanek smrt, danes večinoma ločitev. toda … v obeh primerih so otroci prikrajšani za enega starša, pa prikrajšani ni prava beseda. in če pri ločitvi oz. razpadu izvenz. zveze teroetično otrok lahko živi oz. je z obema staršema, v primeru smrti oz. rojstva materi, ki ne ve, kdo je oče ali le-ta pred rojstvom ali takoj ali pa kasneje pobegne (odmagli) otroci ne morejo biti z obema staršema. najpogosteje nikoli, v smrti definitivno ne. kako naj si torej razložim “nepopolnost”? ne morem, ne znam.

oče in mati otrku predata neke vzorce obnašanja in vlog v družbi. se tega tiče ta “nepopolnost”. potem je hčeram lažje, če so z materami, kot sinovom, ki jim manjka očetovski tj. istospolni vzor. iz tega potem pridemo v stereotip, da bi se morala samska mati nujno poročiti, d otroci ne bi bili prikrajšani za te vloge (in samski očetje prav tako, čeprav le-tem večkrat pomagajo njihove mame). in to je STEREOTIP, ki vzbuja slabo vest staršem in jih tera v iskanje nadomestnega starša za svojega otroka.
otrok, npr. sin, prav lahko najde vzornika v svojem trenerju ali kakšnem učitelji, sorodniku – stricu, starejšemu bratrancu,dedku, ipd. in to trdim na podlagi prebranih knjig kot so Terapiaj za samske starše, ki je izšla v ZDA (en izvod imajo na FSD). Tam imajo 50 letne izkušnje in temeljite raziskave na področju enostarševskih družin, pri nas pa teh raziskav ni oz. še zdaleč niso tako dolgotrajne in še manj tako temeljite.

torej, če se vrnem k “nepopolnosti”. tudi hčere ne potrebujejo očeta, da zrasejo v popolne odrasle ljudi. katerikoli odrasel moški – sorodnik ali kak učitelj, trener, lahko tudi duhovnik (pač pogoj je, da se gojijo ne-seksualna čustva, tako kot se le-ta ne gojijo v odnosu hči-oče, sin-mati), je lahko dober nadomestek odsotnega starša.

kje pa je zagotovilo, da so biološki starši dobri,pravi, primerni za vzgojo svojih otrok? ga ni. beseda starš ni samo oplojevalec in roditelj, beseda starš je mnogo bolj kompleksna in ni povezana z rojstvom ali oploditvijo. starši so tudi krušni starši, stari starši, posvojitelji in v končni fazi rejniki, ki lahko zelo kvalitetno nadomestijo roditelje.

otroci oz. ljudje nasploh se navežemo na ljudi, ki nam dajo tisto več, pri katerih čutimo tisto varnost, toplino, zaupanje, ipd. v konči fazi je to tudi partner ali najboljši prijatelj. s tem želim povedati, da se ljudje navezujemo na različne ljudi in da so starši samo eni izmed njih. kolko otrok odrase brez pravih staršev, odraščajo poleg svojih vzrediteljev, brez zaupanja, občutka varnosti, itd.

iz otroštva pridemo skoraj vsi malček hendikepirani, na nas pa je, ali bomo svoj hendikep odpravili ali bomo še naprej taki ali pa ga bomo celo povzdigovali.

zato se s trditvijo, da, citiram /Dejstvo je to, da otrok, ki nima stika z enim od starsev (razlog sedaj ni pomemben), se ne razvije v popolno osebo in to nepopolnost nese naprej v svoje zivljenje./ ne morem strinjati. še več, niti sam je ne znaš razložiti.

Kolikor je meni znano mora imet otrok v svojem razvoju tako prisotnost ženskega kot tudi moškega lika. Vendar pa nikjer v nobeni teoriji ni zaslediti, da ta lik moral na vsak način predstavljati biološka mati ali biološki oče.

Otrok se razvije v nepopolno osebo v primeru, da nima ali ženskega ali moškega vzgleda. In takšen vzgled mu dajo lahko tudi dedki, strici, tete, dobre prijateljice, prijatelji, … Važna je prisotnost obeh spolov in pri vsakem spolu ene osebe po kateri se otrok zgleduje.

xenna: pa še to se da v odraslosti “popravit” oz. skomprenzirat pri prijateljih, partnerju. če se človek, ki ima manjko, le-tega zaveda, seveda.

jaz se recimo zelo dobro zavedam, da mi manjka oče in imam partnerja, ki je vse tisto, kar bi naj oče bil (visok, varen, močan, pozoren), pa vendar ni oče, je partner in jaz nisem njegova hčera ampak partnerica. in to ločim.

Kr ti lahko imaš očeta, ki je kriminalec, nasilnež, pijanec (mama se pač ne loči od njega) in odraščač v takšnem oklju. In recimo prevzameš vzorce vedenje od njega. A za takšnega človeka pa lahko rečeš, da mu nič ne manjka, ko odraste – da ni nepopoln?

xenna: kaj pa je popolno? a veš … je treba po moje najprej dorečt kaj to pomeni, ta izraz POPOLNO. kje so meje te “popolnosti”, kdo jo določa … ocenjuje

O tem “popoln” so nekateri zgoraj govorili.

Meni se gre predvsem zato, da moj sin odraste v zdravo (pseihofizčno) odraslo osebo. Raje vidim, da ima občutek, da mu nekaj manjka (recimo oče) kot pda, da ima za vzgled slabega očeta od katerega prevzema slabe lastnosti ob tem pa bi morala jaz kot ‘dobra’ mati te stike spodnujati in s tem spodbujati tudi prevzemanje teh grdih, slabih lastnosti in ob tem ne izreči kritike o očetu. In kako naj jaz svojega sina (kljub slabemu) očetu naučim kaj je prav in kaj ni prav, če ne smem kritizirati slabih lastnosti ali dejanj očeta??

Raje sinu ponudim dober vzgled moškega lika, pa čeprav le-ta ni njegov oče.