Bom probala biti čimbolj kratka in zajeti bistvo. Skratka… Nekje v prvih mesecih leta 2018 sem preko študenta delala v knjigarni, kamor je začel zahajati mlad (a še vedno malce starejši od mene), simpatičen moški, ki me je že prvič, ko se je tam pojavil, ogovoril in že po kratki debati povabil na pijačo. S takratnim partnerjem sva imela ravno takrat zelo burno obdobe oz. sva bila “na pavzi” (na njegovo pobudo, kajti v njemu je bil problem), a povabilo sem vseeno zavrnila z besedami, da “nisem ravno samska”, ali nekaj podobnega, saj se mi zdelo nesprejemljivo dobivati se z drugimi, ne glede na situacijo. Razumel je in za tem še nekajkrat prišel v knjigarno, vedno sva si izmenjala kakšno besedo ali padla v kakšno  debato in postal mi je čedaljebolj všeč, dejansko sem se zatreskala vanj, tako, kot še nikoli v nikogar. In tudi med nama je bilo res čutiti noro privlačnost. Obdobje študentskega dela pa se je kmalu končalo, saj sem dobila redno zaposlitev. Tako sem ga nehala videvati. Tudi s partnerjem sva šla nazaj v vezo, a je trajala še slabe pol leta in bila je obsojena na propad, to je bilo jasno skozi ves čas. V tem obdobju sem veliko, res veliko razmišljala o “skrivnostnemu” moškemu iz knjigarne, bila še vedno zaljubljena, želela sem si, da bi se spet kje srečala, saj sem obžalovala, da sem zavrnila povabilo na pijačo in sem to želela spremenit, a o njem nisem vedela nič, niti imena ne.

No, kmalu po razhodu z bivšim partnerjem sem spoznala zdajšnjega (pozornega, ljubečega, res krasnega v vseh pogledih) in na “skrivnostneža” pozabila. Sem se pa včasih vseeno kdaj pa kdaj spomnila nanj in pomislila, kaj bi se zgodilo, če bi se takrat začela dobivati.

Letos, dva meseca nazaj pa… Na hodniku v službi se skoraj zaletim v “skrivnostneža”. Jaz sem bila s sodelavko v debati, on z dvema sodelavcama ravno tako, ampak njegov pogled, ko me je zagledal (in verjetno tudi moj), je povedal vse. Prepoznal me je, jaz tudi njega. Skratka, nimam pojma, koliko časa je že “med nami”, izvedela sem samo njegovo ime, kje dela in ravno zato, ker delava v veliki stavbi in v različnih oddelkih, se zato do zdaj nisva videla nikoli. Sedaj pa sva se kar od enkrat po spletu okoliščin začela srečevati, od takrat sva se srečala še nekajkrat, a nikoli nisva bila sama.

Sedaj pa da vse to še zaključim: meša se mi. Metuljčki mi skačejo po trebuhu, razmišljam samo še o njem, jokam, ker imam še vedno rada partnerja, a hrepenim po drugem in kako sem lahko tako grozna. Tepem se po glavi, zakaj nisem naredila koraka že takrat, hkrati pa si mislim, zakaj se “skrivnostnež” ni pojavil takrat, ko bi se moral.

Da ne bo pomote, preden me kdo še bolj obsoja: nikoli nisem in nikoli ne bom varala! Me pa ta situacija vseeno ubija. A je bil kdo izmed vas že kdaj v podobni situaciji? Vsaka zgodba in vsak nasvet bi mi prišla prav. Hvala! 😊

Ne, nisem bila v takšni situaciji. A veš zakaj ne? Ker su za partnerja raje izberem “skrivnostneža”, ne pa da sanjam o njem. Očitno si za partnerja izbirate osebe, ki so navzven primerne, ne pa v srcu.

Lej razumem, čutila si in čutiš neko specifično energijsko povezanost. Ampak moraš se tudi zavedati, da je večina plod tvoje domišljije, povedano drugače, si “zacopana” kot kakšna srednješolka. Ne, da je s tem kaj narobe, lepo je, ko lahko človek podoživi neke občutke.

Ampak zavedaj se pa, da to nima veze z ljubeznijo ali čemerkoli, o njem si si sama ustvarila neko sliko v glavi, ki je zelo verjetno daleč od realnosti. Povedano drugače, zacopana si v idejo o njemu, ne pa vanj. Mislim, da si toliko stara, da razumeš kaj želim povedati.

Zdej, ker je pa realnost pač realnost, lahko rečem, da zelo lepo, da si rekla, da ne misliš varati, ker si ena od redkih. Situacija kot takšna, pa še vedno ni dobra, oziroma fer do partnerja. Sej veš, kaj boš počela ne? Po naključju se bosta čedalje več srečevala in igrala igro, ki ti tako ustreza. Kje se bo končalo? Pri tem, da boš mučila sama sebe in svojega partnerja. Ni fer in načeloma vedno obžalujemo samo stvari, ki jih ne naredimo…

Ima pa tudi on svojo boljšo polovico, ne?