Pozdravljeni,

ne vem kaj želim od vas, mogoče samo kakšno spodbudo da bo vse vredu. Lansko leto sta nam umrla starša. Pri 26. letih se mi je življenje obrnilo na glavo, pravzaprav vsem nam, še posebno najmlajši čalnici družine. Postala sem njena skrbnica. Sestra je v napornih najstniških letih, prehod iz OŠ v srednjo šolo, prebolevanje izgube staršev… Že kot otrok je bila trmasta, svojeglava…Sedaj v srednji šoli nekako gre čez a se bojim da ne bo znala reči ne. Vsak dan se prebudim z misliji nanjo, in grem z enako mislijo tudi spat. Skrbi me zanjo. Pa saj vem, da nisem daleč od teh pubertetniških let, a jaz se lahko samo zahvalim, da sem imela prijetne prijatlje, ki sem jim lahko zaupala in so me znali ustaviti ob traparijah. Vsak dan imam občutek da mi bo razneslo glavo in to tiščanje v prsih… Mogoče se res preveč sekiram. Še vedno iščem pravi pristop do njene vzgoje, saj sem vendar samo sestra in ne njeni starši. Po drugi starni pa se smilim sama sebi (vem, sliši se tako egoistično), ampak vse to se mi dogaja ravno ko sem si s fantom želela ustvariti skupno življenje, ravno ko je prišel čas, da bi si sama ustvarila družino, šla na svoje…Ne zmorem usklajevati vsega. Še vedno živim doma, namesto da bi živela z njim…Selim se malo sem malo tja…Je razumevajoč, strpen, a mi vedno bolj daje vedeti, da si me želi imeti kmalu ob sebi. Jaz pa ne upam iti… Sestra me potrebuje. Z vseh strani čutim pritiske. Najraje bi pobegnila nekam daleč stran… Zmedeno pišem…samo želela sem malo ven iz sebe dati…

Ni ti lahko, življenje je včasih kar krivično. ampak poskusi pogledat z druge strani, vsaj sama nisi ostala, imaš še nekoga od bližnjih.

Pri vzgoji in skrbi za sestro pa si poišči kakšno pomoč, morda imata teto ali babico ali kogarkoli, ki mu zaupaš. Odlično bi bilo, da bi tvoja sestra preživela kakšen vikend kje drugje, da si ti malo prosta. Morda gre lahko čez počitnice v kakšen tabor ali kaj podobnega – išči priložnosti, da si malo oddahneš, za tvoja leta je to res težka obremenitev. Morda najdeš na csd kakšno prostovoljko, ki bi ti malo pomagala, skratka išči pomoč. Ni ti treba noč in dan misliti na sestro – poišči pomoč tudi zase, terapevta, kjer se lahko pogovoriš.

Za prihodnost pa išči možnosti, kako živeti svoje življenje s fantom in hkrati tudi skrbeti za sestro – možnost je, da gre sestra v internat (kasneje v študenski dom), pa je pri tebi le za vikende.

Pozdravljena, “utrujena”!

Žal mi za izgubo vaših staršev. Ni enostavno ostati brez staršev, poleg tega pa še prevzeti skrb za odraščajačo sestro. Vzgajanje najstnice je še za starše hud zalogaj, kaj šele za vas, ki ste le njena starejša sestra. In prav nič niste egoistični, če mislite tudi na sebe in na to, da s fantom želita zaživeti skupaj. Nasveti “samostojne +50” se mi zdijo zelo dobri in se strinjam z njimi, saj mislim, da bi bilo res nujno, da si poiščete pomoč. Kaj pravite na variante, ki jih je omenila gospa?

Pomembno pa bi bilo tudi, da s sestro skleneta jasne dogovore ali pravila o zahajanju ven, učenju, uporabi računalnika, gospodinjskih obveznostih… Mogoče bi si za pomoč prebrali tudi kakšno knjigo o življenju z najstnikom: Marjeta Novak in Robert Kržišnik: STARŠI NOVE GENERACIJE, Jane Nelson in Lynn lott: POZITIVNA DISCIPLINA, Jesper Juul: DRUŽINE Z NAJSTNIKI (Vir: http://med.over.net/forum5/read.php?25,7225814). Zavedajte pa se, da če se še tako trudite, morda ne boste mogli sestre obvarovati pred vsemi traparijami. Sami pravite, da je bila sestra že v otroštvu trmasta in svojeglava, zato mislim, da ne vi in ne starši, če bi bili še živi, ne bi mogli prerečiti vseh nevšečnosti in jo obvarovati pred vsem, kar se tam zunaj dogaja. Lahko pa skupaj dorečeta pravila in sproti razrešujeta morebitne kršitve. Sestrici lahko pojasnite, da tudi za vas ni enostavno, da ji morate vi postavljati okvirje, čeprav ste ji le sestra. A ni druge izbire. Če pa boste videli, da ji niste kos, si poiščite strokovno svetovalno pomoč, ali v kateri od organizacij za mlade, ali v sestrini šolski svetovalni službi.

Upam, da bo tudi vaš fant vzdržal v tej situaciji.

Srečno in vsa čast, da ste se zmogli soočiti s to težko nalogo, ki je bila postavljena pred vas. Veselilo me bo, če se boste še oglasili.

Jana Metelko, dipl.soc.del.