V vseh tvojih zapisih (na tem forumu in na Ločitvah) iz tebe kar bruhajo prizadetost, užaljenost,
bolečina, jeza, žalost….normalno. Šok je vedno – in še nekaj – ločitve, ki bi bile prijetne, ni.
Vedno bo zamera, vedno občutek, da jo je “oni drugi” bolje odnesel, da smo opeharjeni, da…
Jasno, svet se nam podre in potem je težko vedeti, kaj je res in kaj ni.
Glej, tudi jaz sem si laskala, da sem razumna oseba in da sem se poročila s sebi primerno razumno
osebo, kajne? Pa je recimo v nekem trenutku histerično trdil, a on “meni” denarja (preživnine) ne bo
dajal, ker “ne znam z denarjem, ker me je vedno on živel (japajade)…in on bo denar nakazoval na račun,
ki ga bodo otroci dobili, ko bodo stari 18 let”…. Hm…do takrat pa lahko živijo od zraka, ali kako?
Pa take.
Kar se tiče zdaj in takoj – pač poskrbi, da bo vajin dogovor v celoti zapisan in overovljen, čim manj naj
bo “po dogovoru” zadev, čim več naj bo dorečeno. Pri čemer se zavedaj, da se bo marsikaj izkazalo za
nepraktično in potem lahko spreminjata – ampak bistvo je, da si ti z napisanim zadovoljen.
In vsaj trikrat v enem zapisu si zapisal, da “je vse po njeno”….kako bi bilo pa po tvoje? Kolikor te berem,
samo tako, da ostanete skupaj – tega pa ne bo.
Če ti skupno skrbništvo toliko pomeni , pač vloži tožbo – čeprav se v praksi dejansko ne bo spremenilo
nič – finančno boš prej na slabšem, stike imata itak dogovorjene….oče otrokom si v vsakem primeru,
kaj pridobiš, veš le ti. Mogoče zavest, da nekaj “ni po njeno”. Če ti je to tako važno, kar.

Skela

res je da sem prizadet,porušil se mi je svet,smisel mojega življenja odhaja stran od mene,ja boli me in če bi rekel da je drugače bi lagal.Veliko lažje bi bilo če bi samo odšla stran in otroke pustila,vem sedaj sem jaz sebičen ampak vse možno tuhtam.
Priznam da jo še vedno ljubim in jaz imam težavo da jo prebolim in zaživim naprej.Vem da nikoli ne bova več skupaj.Ona je mene že prebolela saj ji vidim v očeh,je vsal pol leta pred mano,ja zato je pa zame šok.

Jaz se preživnine ne izogibam,vem kaj je moja dolžnost in jo bom tudi izpolnil,samo boli me da se je meni svet porušil,da jaz trpim in ne vem kako naprej,bodoča bivša pa še naprej dela isto kot prej,še več hodi na pijače…se ne obremenjuje preveč,vsaj videti je tako.

ali ima kdo kakšen nasvet kako naj živim naprej po ločitvi,da se vsaj malo orientiram in tudi sprostim

Glej, rada bi ti povedala, da bo jutri vse ok, pa ne morem.
Vsaka reč rabi svoj čas in tako tudi prebolevanje. Pol leta? Premalo. Na žalost je treba kar lepo
dan za dnem. Počasi. Ampak potem nekoč pride dan, ko je lažje. In naslednji dan še lažje. In potem
je en dan ok. Gotovo in preizkušeno:
Pomaga, če se zaposliš s čisto praktičnimi zadevami, logistiko, prodajo, urejanjem novega doma,
kar na lepem imaš tudi čas za kakšen hobi, ki si ga prej opustil, kakšne prijatelje, za katere ni bilo časa…
Čim manj gruntaj o njej – postavi jo v preteklost, kamor paše (ja vem, to je najtežje) nehaj se ukvarjati
z njo, kaj počne, kam gre, kaj dela….tega ni več.
Sem že pisala o tem ….podobno je, kot da prebolevaš nekoga, ki je umrl. Daj si čas za žalovanje, potem
zaživi naprej. In to, da “pokoplješ” svoj zakon je važno – dokler tega ne narediš, ne moreš preboleti.

Pozdravljen,

Žal mi je zate. Imam podobno zgodbo, ki je sedaj stara že 9 mesecev.
Pametnega nasveta nimam. Zame se je zadeva izkazala tako, da je vse skupaj eno matranje, če vidim otroka, če ga ne vidim….Skratka življenja kot sem ga želel in živel ni več in tako to je. Čez čas je bolje, vendar pomoje so to stvari, ki te vsaj malo mučijo celo življenje.

Imaš pa enak problem kot jaz. Ni ti vseeno ne za ženo, ne za otroke. To je prekleto zaj* situacija, ker če bo šla zadeva na sodišče lahko pričakuješ tudi nizke udarce in poskuse diskreditacije. Meni se je v bistvu vse skupaj tako zagnusilo, da stikov z otrokom nimam več, ker preprosto ne razumem in ne morem čez tako silno sovražtvo.

Sicer je pa tako kot pri vsaki stvari. Tako bo kot si boš naredil. Je pa težko, ker kot berem nisi nek blefer in ti je očitno res do otrok in žene. Tako kot meni in taki najbolj naj*. Moraš vedet, da je 90% ločencev nekih luzerjev, pjancev, mamilašev, kriminalcev in za njih to niti ni boleče. Za normalne ljudi pa je.

sožalje še enkrat.
lp,
m

Redki, ampak redki so pari, ki so že v začetku dosegli sporazum.

Finančno ceneje je tožba (samo taksa na sodišču, ker odvetnik je lahko BP), sporazum pa…notar vzame od 250 € dalje, pa je potrebno takso še vedno plačat. Pot je pa ista pri obeh.

In še enkrat, takšne temelje, ki postaviš na začetku, tako je prvih tistih nekaj let po ločitvi. Saj ko se para lahko dogovarjata, ker zamere niso več pereče, je tako vseen, kaj piše na papirju.

Kar se tiče samo otrok, ne premoženja, je taksa za sporazumno ločitev nižja kot za tožbo (naju so recimo takse oprostili sploh).
BP – po čem sklepaš, da sta upravičena, če sta oba zaposlena in sta ravno kupila novo stanovanje?

OK bivša je imela dovolj tvojega jaz sem to, jaz sem ono….
Zdaj začni delati na tem, da ne bo vse jaz, jaz, jaz….Ker ti bo naslednja ušla, ti pa poln svojega jaz, spet sploh ne boš opazil, da se to že dolgo pripravlja.
Zgoraj sem ti že napisala, da se bori za otroke, a bodi iskren do sebe ali si res taka perla. Če si potem kar v boj.
Ampak zaradi tvojega jaz, jaz, jaz…. morda leži problem tudi v tebi. Saj sem ti rekla tudi moj bivši je (ves zapit) na CSD in sodišču govoril JAZ sem boljši oče im JAZ hočem stike, skrbništvo, JAZ ne bom dajal denarja………..

Jaz nisem rekel da sem boljši kot ona,sem enakovreden.če pogledaš malo nazaj je ona tista ki je v ospredju,pa fitnes pa pa pijačke nato pa ločitev….Tukaj sem jaz na stranskem tiru,nisem perla sem samo prizadeti človek,ki išče rešitev kako naprej.
Pač nisem opazil znakov,ki mi jih je spuščala.Lahko bi na drugačen način začela če je vidla da sm slep.

Danes mi je ponovno poudarila da si želi iti na miren način narazen kot prijatelja,pa sem ji rekel kaj je tukaj mirnega če izgubljam vse za kar živim,pa se je samo obrnila stran ampak v očeh so se nabrale solze.Res ne vem kako prijateljsko je to ko pa še naprej prikriva,briše zgodovino na računalniku,iz FB me je zbrisala (pa sem vseeno videl 2 fotki na naslovnici preko…?),pa me potem muči čemu pa tako prikrivanje,ali jo morda vest peče,ali me je morda le prevarala?

Pri nama sem jaz prevzela skrbništvo. Vendar to ni igralo in še vedno ne igra prav nobene vloge pri očetovstvu in vlogi očeta pri otrocih. Z njimi je kot želi biti ali kot želijo biti otroci. In nobenih komplikacij glede nobenih stvari. Razen da sem potni list lahko dvignila le jaz in ne on. Meni je bilo bolje, da sem skrbnik in da se odločam o malenkostih sama, kot sem se vedno, ko pa so se pojavila večja vprašanja pa sva jih obdelala skupaj z očetom. Tako da ni panike glede vsega skupaj. Tekom let se tudi čustvene stiske ohladijo in funkcioniramo v dogovorih bistveno lažje, seveda če ne gre za neke res patološke odnose iz preteklosti.

ona še kar vztraja pri prvotnem dogovoru in ne popušča nič,nič,nič.
Saj vem da sem neodločen ampak vsaj pri eni stvari bi rad da je po moje,glede stikov se strinjam prav tako za preživnino,glede premoženja pa nisem več tako prepričan,saj me je prav moje delo in želja za večjim stanovanjem pripeljala do te situacije v kateri sem.
Nisem sebičen ampak postavljen sem pred dejstvo ali sporazumno brez dodatnih kompromisov ali pa tožba.To je izsiljevanje,saj privoščim svoji bodoči bivši da si kupi stanovanje saj gre za moja otroka,da bosta imela kje živeti,po drugi strani bom pa tudi jaz imel otroke pri sebi pa njo ne bo zanimalo kje pa kako živim pa od kje mi.Pač ne zdi se mi fer glede vlaganja v zakon,ona je več skrbela za otroke saj ji je služba omogočala to,jaz pa sem bil bolj aktiven pri financah.
Za otroke pravi da ni kompromisov bo že sodišče odločilo koliko časa jih bom imel,njene besede so ITAK JIH NE BOŠ DOBIL,mislim da ve kje sem ranljiv sam je pa ful podlo od nje da igra na te karte.Igrati bi morala karte ki so za korist otrok.

Upam da nisem zvenel sebično ampak skozi pogovor z njo se mi ne zdi vredna zaupanja in res ne vem kaj lahko v bodoče pričakujem,je pa res da je to samo moja plat zgodbe ampak v njej sem bil iskren in sem opisal kako jaz vidim s svoje strani.

Vem da je večina mam na tem forumu pa upam da me ne boste napadale ampak zase vem da nisem slab človek,vedno sem ji ustregel v vsek kar je bilo v moji moči pa za otroke bi dal življenje.

Skupno skrbništvo je v Sloveniji mogoče le če se s tem oba strinjata. Na samostojno skrbništvo lahko upaš samo, če:

a) si pretežno ti skrbel za dnevno rutino otrok in jih negoval
ter
b) imaš dokaze za to

sicer te bo doletela klasična diskriminacija, s katero se sodnice izživljajo nad slovenskimi očeti pri dodeljevanju otrok.

S tem da pozor: pravno gledano kot nosilec pravice do stikov nad otrokom nimaš skoraj nobenih pravic, ob tem pa hude težave pri dostopanju do informacij o njem na CSD, šoli in sploh pri zdravnikih

s tem pa se ne konča vsa klavarija … kljub temu, da bo tvoja bivša imela praktično vse pravice nad otroci, to še ne garantira, da bo izpolnjevala do njih tudi vse dolžnosti – recimo, ti kot drugi starš nimaš nikakršne možnosti bivše prisiliti, da preživnino, ki jo plačaš dejansko porabi za otroke

mi smo imeli v družini zelo radikalen primer, ko so otroci k nam hodili dobesedno z luknjami v čevljih in platnenih supergah “allstarkah” v snegu, čeprav je bila preživnina zelo konkretna. pač oblika finančnega izsiljevanja bivšega

CSD pa je zavrnil izvedbo kakršnega koli postopka v zvezi z izvajanjem ekonomskega nasilja nad otrokom

S skupnim skrbništvom se ona ne strinja in ga bo spodbijala.
Pri otrocih sem jaz sodeloval zjutraj za v vrtec in šolo,po mojem šihtu sem jih večinoma,pa ne vedno jaz hodil iskat v šolo in usput še v vrtec.Večerne stvari kot je tuširanje in večerja sem večinoma jaz izvajal vsaj v zadnjih skoraj 2 letih ko je hodila na fitnes.
Dokaz je da je zjutraj imela službo in zvečer bila na fitnesu(čez teden).Ko sem imel delovni vikend cel dan jih je dostikrat dala moji mami za prespat za kak dan kao da me ful pogrešajo in so nemogoči za obvladat(mogoče da je imela čas zase….in za 3 osebo?)
Vem da ima otroke rada ampak bi lahko kdaj fitnes spustila in bila z njimi zvečer,ampak jaz jih imam tudi neizmerno rad in zaradi tega bi se rad boril ,da bi jim nekoč lahko rekel “sem se pa boril za vas,ker mi pomenite vse na svetu”.

Ne vem zakaj smo očetje prikrajšani za skrbništvo saj smo enako sposobni kot matere,vem da vse ne morem metat v isti koš ampak vseeno,čutim da tudi če gre v tožbo bom potegnil takratko in to zato ker ona ne pije se ne drogira…..ni problematična.

Razšla se bosta, torej bodite korak pred njo in dajte noter že to tožbo. Sploh ne vem zakaj toliko debat, ali tožba ali sporazum, saj na koncu v obeh piše SODBA V IMENU LJUDSTVA IN STRANKI SE SPORAZUMETA.

In tudi očetje dobijo skrbništvo, vse možnosti imate, da boste eden izmed njih.

ga.Alenka

Ali moram dati jaz tožbo not,ali počakam da jo ona vloži ko ji rečem da ne greva sporazumno,itak mi je dala do jutri čas da se zjasnim,v ponedeljek bo pa svoji odvetnici javila za tožbo.

Resnično si želim in upam da dobim skrbništvo saj so moji sončki vse za kar živim.Vem da če dobim skrbništvo pot skozi odraščanje ne bo lahka,veliko bo odrekanja z moje strani ampak vem da bom zmogel saj sem sposoben in zagnan.Za dežjem vedno posije sonce pa upam da bo tako tudi v mojem primeru.

joj, ti čist sam nase misliš

tvoja bivša bo čist sesuta, če ti dobiš skrbništvo
zakaj pa pol pol ni zadost, jaz na več kot pol pol ne bi pristala

mal več dela in sebe, smo ženske vseen vložile v otroke 🙁

Ma pa dajte no, ko smo se me ločevale, smo tudi v prvi vrsti gledale nase in otroke, niti pod točko razno nam na kraj pameti ni prišlo kako je bivšemu. In če ste se takrat poslušale je bilo tudi ja, jaz, jaz in jaz, pa še enkrat jaz. S časoma je človek sposoben gledati bolj realno.

In ogromno moških je, ki so bolj primerni za skrbnike, kot matere. In preveč zgodb je, ko so mame imele skrbništvo, ker to po defoltu mora bit, pa so iz otrok naredile čustvene invalide, potem so pa otroci pri 12 + šli k očetu in zadihali, vendar so nekaj let tavali, da so sploh k sebi prišli.

draga Jana-k

Prvo kot prvo jaz ne mislim čist sam nase,to počne moja saj hoče imeti polno skrbništvo in mi ne da druge možnosti!

A jaz pa nisem čist sesut k se mi je svet podrl,lahko rečem da si hoče ona lastiti vse pravice za otroka,če boš mal bolj prebrala boš ugotovila da sem jaz takoj za deljeno skrbništvo,tako da me ne obsojaj prehitro.

Trenutno ona misli samo nase,name pa nič,če bi ji še kaj pomenil bi naredila tako da bi bilo za oba sprejemljivo.
Bom govoril v svojem primeru,kaj sem pa jaz manj vložil v vsem tem času,skupaj sva spočela otroka,skupaj sva hodila na preglede,skupaj sva izbrala oblekice,voziček……,ko je bruhala sem ji držal glavo in jo brisal,kuhal,naredil sem vse da sem ji olajšal nosečniške muke,skupaj sva jokala,skupaj se smejala.Pri prvem porodu sem bil zraven in verjemi da me je bolelo z njo,še posebej ker sem ji dal tisto roko na kateri sem imel prstan,sej ne vem kdo je bil bolj vijoličen otrok ali jaz.Pri drugem pač nisem bil zraven ker sem čuval prvega.
Tako da tudi očetje nismo eni lulčki da se lahko pa z njimi kar pomete ko se nas naveličate,ja to boli,boli pa predvsem zato ker se sedaj počutim kot da nisem nič vreden.Najlažje je pa odrezat od vsega pa na novo začet.

Oprosti, ampak pri tebi se ne da znebiti občutka, da te pri vsem skupaj najbolj boli njen fitnes
in možnost, da gre za drugo osebo.
Kar samo po sebi ni nič narobe, samo otroke je treba pa iz te kolobocije ven.
Močno se ponuja misel, da jo s to tožbo želiš kaznovati za njen “fitnes”…karkoli že to je, kar se mi
zdi malo bedno – tebe ni bilo doma cele dneve, njo pa zdaj sumiš in obtožuješ za tisti dve uri na teden?
Tipično.
Ker si je drznila izza šporheta v fitnes, ji je treba zdaj pokazat, kdo je šef….
Na račun otrok? Ker še vedno ni jasno (sploh, če sta se glede stikov in preživnine vse dogovorila
brez problemov) – kaj TOČNO pridobiš s to tožbo? Meni res ni jasno….

se zdi pri tejle debati točno tole….

skupno skrbništvo je za očeta mnogo mnogo mnogo dražje od maminega, da o ceni polnega srkbništva sploh ne govorimo. To je za moške ponavadi ensotavno predrago, tisit , ki to imajo jasno povedo.

So pa (ne rečem, da so vse mame spodobne bit dobre mame, statistika ma pač svoj razstros!9 očetje mnogo težje dobri skrbniki – posebej tisti, ki so to dosegli nasodišču – poznam par primerov..samo eden oče je definitvno boljši oče kot pa smo ponvadi mame. vse ostalo pa..pshopati na kubik! Posesivci, ki niso mogli prebolet,d a jim je baba pobegnila iz njihove psihopatije, pa so si potem na zelo grd način prisvojili otroke..za katere pa mimogrede vzgojno zelo slabo skrbijo (no Alenka tudi tisti mulci, ki pri 12h pobegnejo k očetom so vsega dearja vredni – to so ptice selivke, ki nimajo oftra, ki bi zal bit dec in bi jih vzgajal ampak imajo fotra pi*do, ki še vedno ni prebolel ločitve in izkoristi mutenje mulca, da se maščuje ex, hkrati mu je pa vseen ča mulca zato uniči..ego je vežen le njegov lastni)…

Večkrat so odlični fotri tisti, ki jim ni odveč, da ima skrbnišvo nad otroci ex (pa četudi se je “zafitnesirala”), katere materinske sposobnosti spoštujejo, odkeširajo konkretne preživnine in otrokom konkretno veliko nudijo – mogoče mam sam jaz srečo,da sam take uspešne primere okrog sebe vidim? Tak moški pač ni tako vezan na familijo, pomenilo mu je vedno veliko familijino materialno blagostanje in red ampak ves čas, ki ga moraš porabit za otroke (pa ne smao vožnja v vrtec in dajanje sapt – to jim je šlo z levo roko, je tega še mnogo mnogo mnogo več!), temveč jim veilio pomeni svoboda in čas, da jim ni treba bit ob času tam kjer so otročki…da so pri svojih stikih z otroci svobodni, da majo svoj cajt za službo in šport in frende..pa si ga za otroke ne vzamejo mal ampak ne da so na otrokvoi špagci pa pod nujo, to raj vseeno exam prepustijo…