Pozdrav vsem!

Moja sestra ima nekaksno motnjo hranjenja. Pred casom je veliko telovadila/malo jedla in je bila bolj kot ne samo še kost in koža. Sedaj se je koncno malo zredila, ampak nekontrolirano je, potem pa vse izbruha (v zadnjem tednu sem to opazil 2x, vendar je zatrdila, da ji je bilo slabo – ne vrjamem ji!! ). Pred tem sem v kuhinji opazil nekaj cudnega in sicer pripravila si je stopljeno maslo v ponvi cez pa polito mleko (???) – sem googlal in izvedel da mleko pomaga pri bruhanju. Sestra drugace ze kar nekaj casa obiskuje prihologinjo (ki se mimogrede mastno zaracuna), vendar po tem kaj sem videl danes nemorem reci da ji ta psihologinja pomaga oz. opravlja svojega dela (sicer nevem ce je psihologinja pravi naslov, zato raje nebom sodil). Starsi in jaz se zavedamo tega njenega problema, ampak ji razen psihologinje ne znamo drugace pomagati. Ta njen problem bo razdrl naso druzino ! (starsa sta slabe volje, jaz pa zivcen, ker nevem kako za boga ji pomagat). Zdaj pa pridete na vrsto vi.. Ne zanimajo me vzroki, pac pa resitev tega problema! kaj mi lahko priporocite? Vem da bo to dolg proces za njo, ampak vazno je da zacnemo na pravem naslovu. Prosim pomagajte cimprej !

Venum, pozdravljen!

Predvidevam, da je sestra polnoletna oziroma vsaj 16 let stara? V tem primeru je individualna terapija smiselna, če je sestra mlajša, se mi zdi nujno, da so na pogovorih prisotni tudi starši.

To, da je sestra poiskala zase pomoč, je že narejen prvi korak in sem vesela, da ga je zmogla. Je pa res, da okrevanje od motnje hranjenja traja dolgo časa in rezultati niso vidni par mesecev ali več. Vsaj tisti ne, ki se kažejo navzven, kot so rituali okoli hrane, prehranjevanje ipd. Po navadi gre osebi z motnjo hranjenja po določenem času v terapiji celo težje, npr. več bruha ali se prenajeda, kot se je prej. Navzven se zdi, kakor da terapija ne deluje, da škodi, mi pa vemo, da je to napredek in nujen korak na poti do okrevanja.

Če je psihologinja pravi naslov ali ne, na to vprašanje vam bo znala vaša sestra najboljše odgovoriti. Če se pri njej počuti dobro, sprejeto, če ima občutek, da dobi pri njej tisto, kar potrebuje, potem je psihologinja pravi naslov.

Tisti, ki lahko največ pomagajo vaši hčeri, so vaši starši. Predlagam, da se posvetujejo s strokovnjaki za motnje hranjenja ter se vključijo v skupino za starše. Opažamo, pa tudi raziskave kažejo, da ko se tudi starši vključijo aktivno v proces zdravljenja, je veliko večja verjetnost, da dekle okreva. To je tako kot pri sladkorni, starši morajo biti informirani o bolezni, da lahko otroku pomagajo. Podobno je pri motnji hranjenja, s tem da se pri slednji starši soočajo s težjimi čustvi, kot ste že sam napisal, in je učenje tudi na čustveni ravni, kako postopati s hčerko, ko me jezi, ko se kot starš počutim nemočnega ipd. To so pomembne stvari, ki lahko zelo, zelo, zelo olajšajo okrevanje hčeri.

Tudi vi igrate pomembno vlogo in tudi vi se lahko vključite v skupino za svojce, da se informirate o motnji hranjenja, kaj to pomeni in kakšen odnos vzpostaviti do sestre. Sestri lahko poveste, kako vam je, da vas skrbi zanjo, da vas zanima, kako ji gre, če ji lahko kje pomagate, če si to želite. Vsaka lepa beseda šteje. Žal pa ne morete nehati bruhati namesto nje, to bo naredila sama in upam, da tudi s pomočjo staršev.

Omenjene skupine lahko najdete v Svetovalnici za motnje hranjenja MUZA, Ženska svetovalnica v Ljubljani in verjetno še kje.

Sestra res nima te moči, da bi razdrla družino, tudi če ima motnjo hranjenja. Za to sta odgovorna starša, ne glede na kaj. Tako da upam, da bosta starša zmogla poiskati pomoč in da bosta uspela ohraniti družino.

Lep pozdrav, Vesna