S sestro sva že od nekdaj zelo povezani in se seveda zelo dobro razumeva, kljub temu da nisva več tako mladi. Skrbi me za njo, ker se je znašla v veliki stiski iz katere ne zna in se vrti v začaranem krogu. Stara je nekaj čez 30 in v vezi že več kot 10 let. Živita pri njem v zgornjem nadstropju. Vse je bilo super dokler nista pred štirimi leti začela poskušati zanositi in nikakor ni uspelo. Po dobrem letu poskusov sta oba naredila samotestiranje in je pri njem pokazalo premalo semenčic. To ga je zelo strlo in se je zaprl vase, od takrat naprej pravi da se je njun odnos spremenil, da ni več isti. Vseeno mu je stala ob strani, rekel je da še ni pripravljen iti k zdravniku na nadaljnje preiskave. Čakala ga je vsaj še eno leto da se je opogumil in naredil ta korak. Pokazalo je da ni spet tako grozno hudo, bi se verjetno dalo z umetno oploditvijo za katero sta pred kratim dobila zeleno luč. Je pa sedaj problem ker sestra pravi da se je ob vseh teh mukah njun odnos tako skrhal, da ni več znosno. Ves čas jo zaničuje, ne pomaga ji ničesar, ima tudi hude izbruhe jeze, sestra se mi prav smili ko jo vidim kako je njemu podložna da ne bo spet kaj narobe naredila in bo izbruhnil. Znašla se je v res težki situaciji, saj so dragocena leta minila. Pravi da v takih razmerah ne more imeti otroka po drugi strani pa ga zapustiti ne upa saj je že toliko stara, da verjetno ne bo dobila nobenega drugega, a družine si je neizmerno želela. Poleg tega je veliko vlagala v njun stanovanje, si ga lepo uredila, sedaj bo pa izgubila vse in prišla domov v svojo sobico pri teh letih. Pravi da je neverjetno težko, da ni zmožna tega koraka, da je izgubila ves smisel in ne vidi svetle prihodnosti zase. Res mi je hudo za njo, ker je res poštena punca in si tega nikakor ne zasluži. Jaz sem ji svetovala naj gre stran ker ne morem gledati kako jo zaničuje, to si res ne zasluži. Ona pa kar vztraja ker ji je grozno težko zapustiti to vse za seboj in itak pravi da je nihče ne bo hotel, saj je že prestara za kakšno družino. Čisto je na dnu, v njej ni več nobenega veselja in mislim da že pada v neko depresijo. Grozno me skrbi za njo, ne vem kako naj ji pomagam. Kaj mislite vi, da je najboljše narediti pri teh letih, ko te nekdo tako grdo zaj…

To, kar opisuješ, je res zelo težka in kompleksna situacija – vključuje težave v partnerskem odnosu, travmo ob neuspešnih poskusih zanositve, frustracije partnerja, čustveno zlorabo in hudo osebno stisko tvoje sestre. Tukaj je nekaj smernic, kako ji lahko pomagaš in kako se lahko ona znajde:

Trenutno je ključ, da se sestra varno umakne iz čustvene izčrpanosti. Znaki, ki jih opisuješ – občutki brezupa, izguba veselja, izguba smisla – so resni in lahko kažejo na depresijo. To ni nekaj, kar se »samo premaga«, in strokovna pomoč je dobrodošla. Pomoč psihologa ali psihoterapevta, ki ima izkušnje s partnerskimi konflikti in depresijo, bi ji zelo koristila. Pomembno je, da razume, da ni nič narobe s tem, če poišče pomoč – to je znak moči, ne slabosti.

Tvoja sestra živi v razmerah, kjer jo partner zaničuje in ji povzroča čustveno trpljenje. To je čustvena zloraba, ne zgolj nesoglasja v paru. Pomembno je, da se nauči postaviti meje: npr. »Ne bom tolerirala, da me zaničuješ«. To ne pomeni nujno takojšnjega konca razmerja, ampak zaščito lastnega psihičnega zdravja.

Sestro skrbi, da bo prepozno za otroke in da bo sama. Tu je nekaj realnih vidikov: V 30-ih letih še ni prepozno. IVF in druge tehnike omogočajo, da si še vedno lahko izpolni željo po otroku. Če ostane v čustveno zlorabnem odnosu, bo vsak otrok odraščal v napetem in negotovem okolju – to je zelo pomemben faktor. Čeprav je boleče razmisliti o ločitvi, ni res, da je prepozno za novo življenje ali nove odnose. Veliko žensk ustvarja družino in ima izpolnjeno življenje tudi po 35-40.

Kaj pa lahko naredi zdaj? Naj poišče varno podporo – terapevt ali svetovalec; oblikuje varnostni načrt, če se odloči zapustiti partnerja (kdo bo pomagal, kje bo živela, finančna podpora, če obstaja). Ohraniti mora mrežo prijateljev in družine, ki jo podpirajo. Ti si že ena taka oseba. Naj razmisli o ločenem času od partnerja – tudi nekaj dni ali tednov v varnem okolju lahko da jasnost in zmanjša čustveni pritisk. Naj ne hiti s končnimi odločitvami – najprej mora stabilizirati psihično stanje, potem razmisliti o prihodnosti. Tudi ti kot sestra ji lahko pomagaš. Poslušaj brez sodb – pogosto je že samo čutenje poslušanja veliko olajšanje. Pokaži ji, da je vredna in neodvisna – da ne potrebuje potrditve od partnerja, da bi bila srečna ali cenjena. Pomagaj ji poiskati strokovno pomoč – spremljaj jo, če se strinja, na terapevta ali svetovalca. Lahko jo podpreš in vodiš, a končna odločitev je njena.