Skrbi me za oceta

Oce je star 47 let, od letosnjega marca brezposeln, po svoji zelji-krivdi. Sama sem se nekaj mesecev nazaj zivela doma, potem sem se odselila v najemnisko stanovanje skupaj s fantom. Dokler sem bila doma sem se precej sekirala zanj, za njegovo “stanje”. Je zelo zivcen, skoz neki vpije, ponizuje (mami, brata, mene), vsi okoli njega so bebci, zelo je nezadovoljen sam s sabo. Veliko tudi pije. Ko je pijan ni nasilen, vendar zelo zatezen. V letosnjem letu pa je enkrat prislo do nasilja nad mano. Ko je zvecer prisel domov, mame ni bilo doma, sva pa bila midva z bratom. V bistvu je bil verbalno nasilen, vendar se mi je tako priblizal, z roko nad mano, da sem se ga posteno ustrasila in zacela jokati. Ce ne bi takrat posegel med naju brat, bi me verjetno usekal. Gre pa zato, da se bila jaz cisto tiho, samo pozdravila sem ga, njega je pa kar izstrelilo proti meni. Kaj je bilo to, se vedno ne vem, vem samo da se ga bojim od takrat. Tudi sicer med nama vlada napetost ze nekaj let, mogoce zadnje leto se posebej.
Od doma nisem sla z veseljem, sem pa sedaj mnogo bolj srecna, kot sem bila doma. Stikov z domacimi nisem prekinila, obiscem jih nekje dvakrat na mesec, slisimo se nekajkrat tedensko. Stike poskusam omejiti na minimum, ker ne zelim razmisljati o njih, vendar me pogresajo.
Danes pa me je oce klical ze zjutraj, pijan, sam doma. Mi govoril, da ce ze ne zaradi njega, da bi lahko prisla domov zaradi mame. Ker on ve, da mi je vseeno zanj. Ko sem ga vprasala, ce je sam doma, je rekel, da je mami v sluzbi, brat tudi, da je sam ja. Takrat sem cutila, da mu gre na jok, glas se mu je zacel tresti….zato to pisem, ker mi je grozno…ze celo dopoldne presmisljujem samo o tem. Grozno se pocutim, smili se mi, ker vem, da se pocuti sam, nesposoben, nezazeljen. Ali naj recem, da si je sam kriv, da nas je odgnal od sebe? Ne morem, ker mi je hudo zanj, ker vem da v zivljenju ni imel srece.
Od doma sem sla, ker nisem vec prenasala stanja doma, ubijalo me je. Sekiram se zaradi tega in danes se pocutim dolzno, da nekaj storim. Po drugi strani se pa sprasujem kaj mi je tega treba, da naj raje dobro poskrbim zase…..ali sem dolzna?

Spoštovana Sewa!

Znašli ste se v dilemi – očetov klic v trenutku (njegove) “slabosti” je v vas zbudil močne občutke krivde in odgovornosti. Sedaj se sprašujete kaj narediti – iti domov in s čudežno palčko razrešiti vse probleme in težave… Da ne pozabim – ali imate čudežno palčko?
Oprostite mi za malo ironije na začetku, toda želim vam pokazati, da boste težko karkoli spremenila, če oče tega sam ne bo naredil. Najprej mora biti pripravljen sprejeti vašo pomoč, potem pa mu jo lahko nudite (kakršnokoli). Če pa vi (cela družina) poskušate držati stvari skupaj, funkcionirati kot prava družina, oče pa to ruši… Razumem tudi njega, da je v stiski, ker je ves čas doma, se smili sam sebi, se počuti nekoristnega… a vendar je res, da so to posledice njegove lastne odločitve, ki bi jih moral kot zrela, odrasla oseba sprejeti in z njimi nekaj koristnega narediti, se iz tega kaj pametnega naučiti. Seveda ni tako enostavno kot se sliši, toda saj on tudi ni čisto sam sebi prepuščen na tem svetu, kot marsikdo, ki se znajte v takem položaju. Ima družino, ki mu (še) stoji ob strani in mu je pripravljena pomagati.
Hočem torej povedati, da mora oče (žal) prevzeti odgovornost zase. Soočiti se mora s posledicami svoje odlčitve, poleg tega pa se z njimi sooča cela njegova družina (neposredno in posredno).
Oče se mora odločiti o prihodnosti – ali bo do smrti živel tako kot trenutno ali si bo zadal kakšne boljše cilje in naredil (poskusil) vse kar je v njegovi moči, da jih doseže. Če želi ostati pri tem kar ima, mu jasno povejte, da v tem ne boste njegovi zavezniki.
Očeta opravičujete, da ni sam kriv, da je imel težko življenje – morda ga je res imel – toda od njega je odvisno kakšno bo njegovo življenje v prihodnje. Vedno imamo izbiro (večina) in vaš oče jo ima prav gotovo, pa še podporo družine (za enkrat). Povejte mu to, da ga imate radi, da ste mu pripravljeni stati ob strani, mora pa se zavedati, da bo moral marsikateri korak narediti sam (ali lahko naučite otroka hoditi, če ga nosite in hodite namesto njega), pa saj to najbrž že ve pri teh letih.
Ali ste dolžna skrbeti za očeta ali zase – vi imate še celo življenje pred sabo, oče živi kot si je izbral in kot je izkoristil priložnosti, ki jih je imel (za vse je enako – nismo pa vsi enako sposobni, nimamo enakih priložnosti, nimamo vsi podpore…). Ne morete prevzeti odgovornosti za njegove odločitve, za njegova dejanja, lahko pa mu stojite ob strani, toda ne, če se odloči za propad in pri tem vztraja, saj boste potonili skupaj z njim – ali bi se vam to zdelo smiselno, ko boste čez 30, 40 let pogledali nazaj na svoje življenje in ugotovili, da ga niste živeli, ampak ste poskušali živeti namesto očeta, pa vam ni uspelo. Ali v starosti pričakujete od svojega partnerja in svojih potomcev podporo pri svojih odločitvah in trudu ali to, da bodo namesto vas reševali vaše probleme, sprejemali posledice in odgovornost za vaše odločitve…
Premislite o vsem tem in se pogovorite še z mamo in bratom ter dajte očetu jaso vedeti, kaj ste pripravljeni narediti zanj – skupaj z njim, ne namesto njega in naj še sam pove kaj je pripravljen narediti – saj na tak način ne gre več.

Špela, Šent

Špela, imate prav! Pa vse to ze vem. Nisem mu jaz dolzna v bistvu nic. Moti me, da mi daje obcutek krivde zato, ker zivim bolje od njega. “In kako je zdej ko si samo svoja, ko ti noben ne tezi? Zdej je pa vse krasno?!” s taksnimi me zbada in mi vzbuja obcutek krivde.
Z njim smo se pogovarjali ze nestetokrat, jaz mu tega nisem smela govorit, ker je ponorel, naj se brigam za svoje zivljenje, da bo boljse! Mami ga vsake toliko postavi na prava pota, potem pa spet zajadra :-(. Predvsem me skrbi za mamo in brata. Brat je mlajsi od mene, ze na faksu, ampak zdej ko mene ni doma, on kasira izjave o lenobi in nesposobnosti. Bojim se, da bo to zelo slabo vplivalo na njegov nadaljni razvoj. Mami se je vdala v usodo in zivi kot zivi.

Poskusam s pogovori ze leta, pa nic ne pomaga, zdaj mi preostane edino to, da se prepricam, da me to ne prizadane vec…

Spoštovana Sewa!

Tako kot vi, bo moral tudi brat poskrbeti zase. Ne bo si smel preveč jemati k srcu očetovih izjav in se zavedati kaj v resnici je in koliko je sam sposoben.

Morda lahko kakšno spodbudno besedo najdete tudi pod temo KAKO RAZREŠIM PROBLEM – Aleksa (dne 24.1.2004) – gre za podobno problematiko in tam je tudi nekaj odgovorov.

Veliko sreče in uspehov!

Špela, Šent

Najlepsa hvala, ker ste mi prisluhnili.